Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 16
Vse od zadnje četrtine 20. stoletja smo priča porastu števila umetnostnih muzejev in spremembam v načinih njihovega delovanja; muzejev je več kot kdaj koli, opravljati morajo vedno več različnih funkcij, razstavljati širši razpon umetnosti, na izbiro pa imajo raznolike pristope za njihovo arhitekturno oblikovanje. Arhitektura umetnostnih muzejev dopušča vedno več eksperimentalnosti tako pri koncipiranju razstav kot oblikovanju muzejskega prostora. Arhitekti in arhitektke izumljajo inovativne rešitve, da bi zadostili tem novim zahtevam ter istovetenju muzejske arhitekture in v njej razstavljene umetnosti kot estetske celote – hkrati pa vidijo v programih muzejev sodobne umetnosti tudi priložnost, da razvijejo nove prostorske, konceptualne in arhitekturno-tehnološke rešitve in tako ne le zadostijo zahtevam, temveč tudi redefinirajo same zahteve muzejskega programa. V predavanju bomo skozi predstavitev nekaterih novonastajajočih pojmov za označevanje muzejev sodobne umetnosti (npr. ”novi muzej,” ”sinhroni muzej”, ”muzej kot arhitekturna skulptura”, ”spektakularni muzej”) razmišljali o možnostih povezovanja med sodobno muzejsko arhitekturo in umetnostjo.
Simona Žvanut (1985)
Umetnostna zgodovinarka s statusom samozaposlene v kulturi. Študentka doktorskega študija na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani od 2015/16. Diplomirala na dvopredmetnem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (2011). Med leti 2011 in 2015 je bila na SCCA–Ljubljana koordinatorka, med avgustom 2015 in junijem 2016 pa vodja šole Svet umetnosti in razstavno-raziskovalnega programa Studio 6.