Osebno
Končna razstava 15. leta Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti, Svet umetnosti
26. maj–15. julij 2016
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Umetniška dela na razstavi
Boris Beja, Du bist, serija fotografij, 2015
Del fotografij iz serije Du bist je bil posnet na mednarodnem letališču, kraju prehodnosti, kjer se je čakalnica v pol ure spremenila v prostor rituala. Beja fotografsko dokumentira verski ritual ortodoksnih judov. Nikogaršnji dom letališča se v družbeni prostor spreminja šele s pripadnostjo posameznim skupinam ali vlogam, uravnavanim z družbenimi normami in pravili obnašanja. Vzorec obreda se dopolnjuje s formalnim vzorcem namizne igre Trinomino, ki jo je umetnik igral na domači mizi: kot vsak ritual ima tudi vsaka igra vnaprej določena in zapisana pravila, ki jih moramo upoštevati, če želimo zmagati. Tudi projekt je naslovil z elementom komunikacije med igranjem te družabne igre: s preprosto povedjo »du bist«, »ti si«, oziroma »ti si na potezi«, sta soigralca s trikotnimi dominami sestavljala drugačne, nove oblike.
Umetnik v obeh primerih kot fotografski opazovalec z beleženjem in kategoriziranjem detajlov iz svojega vsakdana premišljuje pripadnost, ritualnost ter kontrast med redom in neredom. Na podlagi kulturnih vzorcev, navad, (ne)upoštevanja pravil in dogovorov z gestami in besedami sestavljamo vzorce in gradimo odnose. »Vsi mi, vpeti v družbo, smo du bist,« zapiše.
Živa Božičnik Rebec, “To je moj prostor in to je tvoj prostor, ok!?!”, interaktivna postavitev, 2012
Naslov dela Žive Božičnik Rebec pomenljivo ubesedi odziv osebe, ki ji nekdo vdre v osebni prostor. Tega kljub bontonu vsak posameznik vedno dojema povsem subjektivno. Vanj brez nasprotovanja lahko posežemo zgolj z zaznavo posameznikove pozicije moči, ki pa je v okviru različnih dinamik med osebami vse prej kot stalna. Podobno velja tudi za skupine, v katere se vključujemo bolj ali manj zavestno. Položaj vrženih obročev in posnetek njihovega izrisovanja metaforično označuje položaj osebe in načine družbenega povezovanja: vrženi obroči se prečijo kot množice ljudi, v katerih lahko vsak najde osebni prostor. Tudi obiskovalec z metom obroča izbere, kateremu že nanizanemu obroču ali skupini se namerava pridružiti. Met obroča namreč kliče po gledalčevi aktivni gesti približevanja, ponuja pa tudi možnost oddaljitve. Pri tem velja, da cilja obroča nikoli ne moremo natanko določiti, tako kot se osebne zaznave našega intimnega ali socialnega prostora nikdar popolnoma ne prekrivajo.
Nina Čelhar, Dnevniki, serija platen (z dodanimi skicirkami), 2011
Slikanje je za Nino Čelhar nekaj skrajno osebnega. Slikanje je nuja, platno je avtoričin »terapevt«, vsakdanje druženje s platnom pa je obvezno. Prvo serijo slik, diplomsko delo, je poimenovala Dnevniki. Čeprav je razstavljala že v številnih galerijah v Sloveniji in po svetu, pa so ta dela in skicirke prvič na ogled javnosti.
Platna so narejena v mešani tehniki (akril, gvaš, oglje, kreda, pasteli idr.). Izbiro tehnike in raztresene, na videz nepovezane detajle narekuje avtoričino trenutno razpoloženja. Živahen proces slikanja na platnih vzpostavi bogat kolaž različnih vsebin. Kolažirana je celotna površina slike, nanjo so nalepljeni papirnati dokumenti, skice, ovoji in nalepke različnih velikosti. Prevladuje živahen kolorit in kontrastne, primarne, čiste barve. Figura je poenostavljena in shematizirana, ponekod brez obraza. Čeprav je še vedno prisotna, pa ji je vloga glavnega posrednika občutenja odvzeta.
S slikanjem na platno in v skicirke avtorica beleži sebe in svoj vsakdan. Izhaja iz vsakdanje realnosti, a prepoznane intimne probleme in doživetja na platnu poskuša bolje definirati s tem, da jim poišče smiseln prizor, ki bi jih podpiral. Časovno in pomensko nepovezane podobe, fizične dogodke in občutja združi v novo celoto. Pri sliki jo bolj kot sporočilnost zanima podajanje razpoloženja.
Neža Knez, Drugi pogled, prostorska postavitev z mavčnimi portreti, risbami, zvočnim posnetkom in dnevnikoma, 2015
Delo izhaja iz transformativne izkušnje začasnega samoodvzema vida. Umetnica prevprašuje svoj pogled na svet brez enega osnovnih senzoričnih dražljajev. Projekt zastavi fenomenološko: v obdobju štiriindvajsetih dni – sedem dni pred zaslepitvijo, deset dni med zaslepitvijo in sedem dni za njo – zavestno spremlja svoje doživljanje ter beleži zaznavanje sveta s popolnoma prekritimi očmi. Večdelno umetniško delo je dokumentacija umetničinega opazovanja sebe, sveta in sebe v svetu, ki poudarja subjektivnost izkustva prostora in časa.
Razstavljeni so štirje sklopi dokumentacije. Mavčni doprsni portreti raziskujejo možnosti prevoda informacij v gibanje rok. Avtorica je ustvarila prvi portret na podlagi zvočnega opisa osebe, drugega s pomočjo prevajanja tipanja obraznih potez v mavec, tretjega pa po spominu, saj gre za portret osebe, ki jo je avtorica že poznala. Prostorske skice akta, študijska naloga na ALUO, ki jo je lotevala med slepoto, kažejo na njeno interpretacijo informacij študijskih kolegov, katerih oči (pogled in percepcijo) si je “izposojala”. Večja knjiga, skicirka, nam nudi vpogled v avtoričine zapiske in skice med desetdnevno oslepitvijo, manjša knjiga in zvočni dokument pa sta transkript oziroma posnetek izkustvene raziskave (deskriptivnega vzorčenja izkustva) vseh štirindvajsetih dni projekta, ki nudita vpogled v počutje pred zaslepitvijo ter med in po njej.
Tejka Pezdirc, Sled telesa: Njena hrbtenica, Ona, prostorska instalacija, 2014–2015
Občutenje sedanjosti skozi pričevanja preteklosti ter oživljanje in ustvarjanje konceptualnih prostorov neutelešenih moči žensk pod skupnim naslovom Sled telesa Tejke Pezdirc sestavljata kiparski deli Njena hrbtenica in Ona. Govorita o telesih in usodah dveh žensk iz različnih časovnih obdobij. Kiparski objekt Njena hrbtenica temelji na pretresljivem pismu umetničine prednice o svojem življenju, v katerem je prenesla marsikaj, tudi moževo razočaranje ob rojstvu deklice. Odlomki iz pisma so v procesu ustvarjanja služili kot navdih, ki sproža asociacije o odsotnem, nevidnem, netipnem telesu in raziskovanju umestitve svojega telesa v kontekst razumevanja prostora. Fizično telo je najprej transformirano in deformirano, umetnica ga opazuje z razdalje, kasneje pa se mu približa in ga vpne v delo v neposrednem odnosu do svojega telesa. Ona z združitvijo odlomkov iz pisma ter umetničinih las vzpostavi odnos med sorodnicama, ki ju druži podobno čustvovanje in drugi člani družine. Odlomki iz pisma so vez, ki zabrisuje meje med generacijama in opozarja na neizogibno določenost pozicij, ki jih ženski narekuje okolje.
Pila Rusjan in Dejan Štefančič, Enakotežje I, video performans, 17′, 2014
V projektu Enakotežje I se avtorja ukvarjata s težnostjo in kažeta na vzporednice z nenehnim iskanjem fizičnega ravnotežja in ravnovesjem v partnerskem odnosu. V video performansu brez zvočne spremljave poskušata v različnih položajih skupaj obstati pod vodno gladino, kar zahteva določeno mero truda in medsebojnega usklajevanja. Sila vzgona ju vedno znova potisne na površje. Za vzpostavitev in ohranitev kakovostnega in trajnega partnerskega odnosa je potrebna recipročnost oziroma obojestransko ter izmenično zavzemanje aktivne in pasivne vloge.
Video performans je del serije Enakotežje, v kateri se je igra udeležencev s ponavljanjem gest in različnimi uprizoritvami preobrazila v medije fotografije, video performansa in prostorske instalacije. Umetnika raziskujeta težnost v različnih položajih in okoljih. Poleg torkrat predstavljenega Enakotežja I (video performans), večdelno umetniško delo sestavljajo še Enakotežje II (fotografski diptih) in Enakotežje III (kinetična skulptura).
Maruša Meglič, Mehka miza, Posvojeni objekt, Domovina, Hišica na robu gozda, prostorska instalacija, 2014
Instalacija Maruše Meglič s povezavami in odnosi med posameznimi elementi instalacije preizprašuje vlogo ženske v družinski dinamiki. Kot mladi ženski se umetnici porajajo vprašanja o tem, kaj pomeni biti mati, ki se razdaja s skrbjo za dom in družino. To družbeno pričakovano ravnanje lahko privede do izgube lastnega jaza, saj ženska svoje življenje pogosto podredi drugim. Miza je kraj hranjenja in darovanja, vendar tokrat njena antropomorfna oblika dolgih ženskih nog in izkrivljena površina zmožnost dajanja postavljata pod vprašaj. Ob mizi je manjši »posvojeni« leseni objekt, ki kontradiktorno nakazuje materinsko potrebo po negovanju in ohranjanju otroka pri življenju. Navzven idealizirana hišica se kot prijetno zavetje povezuje z družinskimi vrednotami in potrebo po varnosti, vendar lahko njeno postavitev ob prepadu razumemo tudi kot prihodnost otroka, ki mu z vstopanjem v svet grozi neznano. Hkrati pa prav tisto, kar otroku predstavlja varno zavetje, lahko mati občuti kot travmatično izgubo osebne svobode.