nadzor < kultivacija > razvoj
Delovanje Sorosovega centra za sodobne umetnosti – Ljubljana (1993–1999)
16. 5.–6. 6. 2019, Galerija Škuc, Ljubljana
Grafično oblikovanje: Vesna Bukovec
Fotografije: Klemen Ilovar
Mreža SCCA
Mreža dvajsetih Sorosovih centrov (SCCA Network) je bila ustanovljena v devetdesetih letih v nekdanjih socialističnih in komunističnih državah srednje in vzhodne Evrope ter Sovjetske zveze. Mreža si je prizadevala modernizirati umetniški diskurz ter vzpostaviti narativ sodobne umetnosti na “Vzhodu”, kar je poskušala doseči z regionalnim povezovanjem, zgodovinjenjem umetniških tendenc, zbiranjem dokumentacije o umetnikih in umetnosti, razstavami in projekti, lastno revijo za sodobno umetnost in financiranjem kulturne dejavnosti. Mreža je imela aktivno vlogo pri usmerjanju umetnosti, vzpostavila je vzporedne komunikacijske kanale ter spodbujala rabo novih medijev in tehnologij. Vsi centri so bili nadgradnja dokumentacijskega centra SCCA-Budimpešta, ustanovljenega leta 1984/85. Vsak center je ob ustanovitvi dobil priročnik s priporočili glede strukture in vsebin, ki so jih posamezni centri bolj ali manj dosledno prilagodili potrebam lokalnega okolja. Učinki težnje po pozahodnjenju so bili v nekaterih okoljih bolj vidni kakor v drugih.
SCCA-Ljubljana
Sorosov center za sodobne umetnosti – Ljubljana je deloval med letoma 1993 in 1999 kot eden od programov Zavoda za odprto družbo – Slovenija in kot del mreže dvajsetih SCCA centrov. Poleg dotacijskih programov je izvajal vrsto nacionalnih in regijskih programov in lastnih projektov. Delovanje SCCA-Ljubljana je segalo na področja razstavne dejavnosti (letne razstave in projekti), izobraževanja (kuratorski tečaj Svet umetnosti), raziskovanja, založništva, arhiviranja (dokumentiranje zgodovine videa), dokumentacije (mape umetnikov in umetnic, videoteka, diateka) in diseminacije (posredniška mrežna servisna dejavnost). Center je bil vstopna informacijska točka za številne kuratorje in raziskovalce, ki so se želeli informirati o lokalnem okolju, z individualnimi potovalnimi podporami pa je spodbujal tudi izmenjavo z zahodnimi umetnostnimi središči (potovalne podpore Pot pod noge, koordinacija programa ArtsLink, umetniški atelje v New Yorku (v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo)). Center je z javnimi razpisi in dotacijami podpiral kulturno dejavnost, ključne pa so bile dotacije umetniškim, razstavnim in založniškim projektom ter tudi dotacije za mednarodno sodelovanje in za neprogramske stroške. Leta 2000 so se zaradi preoblikovanja Sorosovih fundacij SCCA-ji osamosvojili in začeli delovati kot nevladne organizacije, se pripojili večjim institucijam ali pa prenehali delovati. SCCA-Ljubljana se je preoblikoval v Zavod za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana.
Analiza dotacij SCCA-Ljubljana (1993-1999)
Analiza podeljenih dotacij: Tia Čiček. Pomoč pri pripravi analize: Asta Vrečko.
Razstavna dejavnost
Razstavni projekti SCCA-Ljubljana so bili namenjeni predstavljanju sodobne umetniške produkcije in so spodbujali organizacijske prijeme in teme, ki so se v lokalnem kulturnem prostoru kazale kot manko. Prvi razstavni projekt je bil Akcija letak (Pešaki, Metelkova mesto, 1993), v sklopu katere je potekala tudi tiskovna konferenca s predstavitvijo delovanja in programa novo ustanovljenega centra. Vsi SCCA-ji so pripravljali t. i. letne razstave, pri izbiri tematik in medijev pa so se nemalokrat zgledovali po razstavah, ki jih je za SCCA-Budimpešta kurirala direktorica mreže SCCA Network Suzanne Meszoly. Prva letna razstava SCCA-Ljubljana je bila Urbanaria. Tematizirala je umetnost v urbanem okolju, razdeljena pa je bila na dva dela: konceptualno razstavo petdesetih predlogov, prispelih na javni razpis (NUK, 1994), in realizacijo trinajstih projektov na različnih lokacijah po Ljubljani in v različnih časovnih obdobjih (1994–1997). Letna razstava Medij v mediju (kuratorka Vanesa Cvahte, 1997) je bila mednarodni razstavni projekt, ki je predstavil umetniške koncepte, katerih tema so množični mediji, njihovo delovanje, psihosocialni in ideološki učinki ter estetske kvalitete. Enakovredno je predstavil različne umetniške medije: video, ambient, fotografijo, avantgardistični film in internet. Raziskovalni projekt o vprašanjih recepcije in vrednotenja moderne slovenske umetnosti Potlačena umetnost je bil zadnja letna razstava, ki jo je center namesto razstave pripravil v obliki simpozija (Muzej novejše zgodovine, 1998).
Leta 1997 je SCCA-Ljubljana pod svoje okrilje sprejel ŠKUC-ov kuratorski tečaj Svet umetnosti, v sklopu katerega so udeleženci in udeleženke pod mentorskim vodstvom Alenke Pirman, Lilijane Štepančič in Igorja Zabela v Galeriji ŠKUC zasnovali razstave This Art Is Recycled (1997), Ko umetnost nabija (1998) in Obiskovalci (1999).
Dokumentacijski program
Ena od nalog Sorosovih centrov je bilo tudi zbiranje in dokumentiranje podatkov o umetnikih, umetnicah in umetniških tendencah, zgodovinjenje teh tendenc, prevajanje zbranih podatkov in njihovo posredovanje centralni mreži. SCCA centri so bili nadgradnja dokumentacijskega centra SCCA-Budimpešta, ki je v začetku devetdesetih zasnoval računalniško podatkovno bazo za dokumentiranje likovne umetnosti. Dvojezična baza (jezik okolja in angleščina) je poskušala zapolniti praznino v kanonizaciji sodobne umetnosti v Vzhodni Evropi, služila pa naj bi seznanjanju kuratorjev in raziskovalcev z lokalno umetnostjo. V ta namen so SCCA-ji zbirali tudi mape umetnikov in umetnic (Artists’ Files), gradiva, največkrat predstavitve izbranih umetniških projektov, pa so umetniki in umetnice prinesli na podlagi javnega poziva. Nekateri SCCA-ji so imeli obsežne dokumentacijske programe, SCCA-Ljubljana se je celostnemu zbiranju dokumentacije o umetnikih odrekel, ker je to kontinuirano že počel oddelek Dokumentacija-arhiv Moderne galerije v Ljubljani. Usoda dokumentacijskih baz številnih drugih centrov ni znana.
V sklopu dokumentacijskega programa je SCCA-Ljubljana zasnoval tematski dokumentacijski, arhivarski in raziskovalni projekt o video umetnosti v slovenskem prostoru (1994–1999), sklenil pa se je s publikacijo Videodokument, ki sta jo pospremila knjižica esejev in CD-rom.
SCCA-Ljubljana je leta 1997 v sodelovanju z Ljudmilo, še enim programom Zavoda za odprto družbo – Slovenija, zasnoval spletni projekt Internet Portfolio, ki je umetnike in umetnice seznanjal tako z rabo interneta kot orodja kot potencialnega izraznega sredstva ter jim omogočil, da so v sodelovanju z izvedenci izdelali svojo predstavitev na spletu.
Video intervjuji
V video intervjuju so o vlogi in delovanju Sorosovega centra za sodobne umetnosti – Ljubljana razpravljale nekdanje sodelavke SCCA-Ljubljana, Lilijana Stepančič, Barbara Borčić, Saša Nabergoj, umetnika Vuk Ćosić in Miran Mohar ter umetnostna zgodovinarka in teoretičarka dr. Beti Žerovc.
Vprašanja: Miha Kelemina, Jasna Jernejšek; snemanje in montaža: Toni Poljanec.
