re- Razstava ob dvajseti obletnici šole Svet umetnosti
9.–26. 5. 2017, Galerija Škuc, Ljubljana
Blaž Miklavčič, Orientacijska shema, 2016–2017
Orientacijska shema je razgrnjena kot dokument neke aktivnosti, procesa mapiranja in samopozicioniranja znotraj lokalnega umetnostnega sistema. Kljub na videz znanstveni metodi dela, ki naj bi obljubljala objektivnost, shema ne nudi jasnega in celovitega branja, saj je že izvorno pogojena s kontingentnim razvojem raziskave, ki si jo je avtor zadal z intervjuvanjem glavnih akterjev na sceni, predvsem pa z netransparentnostjo scene same. Gledalec je tako postavljen pred delo, ki omogoča le delno branje (četudi si list z delom sheme vzame in ga prebere kasneje), ki se prej kot na vsebini pogovorov ustavi na sami površini mreže odnosov in povezav. Shema je tako dokument vstopanja in spoznavanja s kompleksno umetnostno sceno in hkrati nekaj, kar izvorno izkustvo dezorientiranosti vzbuja tudi pri gledalcu, ki v delo šele vstopa.
Urška Aplinc
Blaž Miklavčič, Orientacijska shema, 2016–2017
Umetniško-raziskovalno delo Orientacijska shema nastaja v obliki pogovorov z akterji ljubljanske umetnostne scene in se loteva raziskovanja partikularnih razmerij, ki določajo institucionalni okvir lokalne sodobne umetnostne produkcije. Razgovori, ki so bili osredotočeni predvsem na problematike slovenske umetnostne scene, kot so kulturna politika, problemi v javnem financiranju, manko privatnega trga, kriza kritike in majhnost ter osebnost umetnostne scene, so predstavljeni v obliki diagrama, ki se razprostira na petintridesetih listih. Mrežo sestavljajo avtorizirane izjave, kraj in čas srečanj, povezave pa so vzpostavljene glede na to, kar je umetnik izvedel tekom samih pogovorov. Shema tako ne stremi k nemogoči nalogi reprezentacije sočasnega stanja slovenske umetnostne scene, temveč ustvarja ravnino, ki kartira lastno begajočo izkušnjo spoznavanja lokalnega umetnostnega konteksta z robne pozicije študenta umetnosti, ki jo karakterizira tudi negotova pripadnost lokalnemu umetnostnemu sistemu. Poskus orientacije in spoznavanja sistema – razbiranja akterjev, prizorišč, odnosov moči, razmerij in razmer, ki so v postopku prepoznani kot pomembni –, se izkaže za postopek, ki strukturno preoblikuje lastno mesto znotraj umetnostne mreže, ki pa navsezadnje uokvirja tudi samo izgradnjo lastnega teritorija umetniške aktivnosti mladega umetnika.
Maja Burja
Blaž Miklavčič, Orientacijska shema, 2016–2017
Umetniški projekt izhaja iz pogovorov z izbranimi osebnostmi ljubljanske umetnostne scene. Rezultat raziskave je shema, s katere razberemo imena intervjuvancev, datume in lokacije snemanja intervjujev, institucije, s katerimi je posamezna oseba povezana ter njihove izjave. Linije, ki povezujejo posamezne podatke, zaradi vedno večje kompleksnosti odnosov, ki se z vsakim novim intervjujem razpira raziskovalcu, za gledalca ponekod postanejo neberljive. Percepcija celote se zaradi umetnikovega podajanja podatkov, mnogoštevilnih silnic in le delne zastopanosti akterjev izmika celostnemu prikazu (institucionalnega dela) ljubljanske umetnostne scene. Delo predstavlja eno od poti k spoznavanju določenega dela umetnostnega sistema in realnosti, v katero umetniki vstopajo s svojim umetniškim delovanjem.
Anabel Černohorski
Blaž Miklavčič, Orientacijska shema, 2016–2017
Umetniško-raziskovalni projekt Orientacijska shema, delo vizualnega umetnika Blaža Miklavčiča, je poskus vsebinskega orisa ljubljanske umetnostne scene, posledica umetnikove želje po evidentiranju njenega stanja ter obenem poskus orientiranja znotraj kompleksnih odnosov lokalnega kulturnega prizorišča. S tem razlogom je Miklavčič nekaj vidnejšim protagonistom ljubljanske umetnostne scene zastavil vprašanja o stanju slovenske likovne kritike, o umetnostnem trgu, financiranju umetnikov in umetnostne produkcije, o položaju kulturnih delavcev pri nas in statusu samozaposlenih v kulturi.
Razstavljena shema ni zaključena. Predstavlja zgolj uvod v Miklavčičev ambiciozen poskus prezentacije ljubljanskega umetnostnega prizorišča in razmerij znotraj njega – možnosti medsebojnih povezav med institucijami in ljudmi, vpetimi v umetnostno dogajanje, so namreč številne. S svojo nepregledno in težko berljivo strukturo ter s sugeriranim parcialnim branjem Orientacijska shema namiguje na nezmožnost zajetja celotne slike in objektivnega vpogleda v organizacijo sodobnega umetnostnega sistema v Ljubljani, njena nedokonč(a)nost pa odpira vrsto vprašanj. Je tovrstna prizorišča sploh mogoče zajeti v celoti, jih konkretizirati in objektivno predstaviti? Ali pa omogočajo zgolj subjektivno in parcialno branje? Z izpostavljanjem vloge posameznih akterjev spodbuja k razmisleku o tem, kdo je tisti, čigar mnenje je relevantno za opisovanje stanja tega prizorišča, kdo ga sooblikuje in kaj je potrebno, da posameznik postane del njega. Zaradi Miklavčičeve dejavnosti in posledične vpetosti v analizirano prizorišče pa shema aludira tudi na vprašanje o tem, kje na njej je prostor za mlade, perspektivne in ambiciozne, a še ne uveljavljene umetnike ter druge kulturne delavce – če sploh.
Anja Guid
Blaž Miklavčič, Orientacijska shema, 2016–2017
Miklavčičeva Orientacijska shema je produkt sestajanja z akterji, ki delujejo v različnih segmentih ljubljanske umetnostne sfere. Umetnik se je namenil spoznati posameznike, ki konstituirajo ali reprezentirajo del umetnostnega dogajanja pri nas in jim postaviti nekaj vprašanj. Tekom študija je namreč pogrešal stik z dejanskimi tvorci umetnostne scene, ki se zgodi šele, ko študent prvič razstavlja. Umanjka torej predhodna seznanitev s produkcijskimi pogoji, ki lahko včasih celo bistveno vplivajo na samo delo. Imena teh akterjev, imena institucij, ki jih predstavljajo in njihovi odgovori tvorijo Orientacijsko shemo. Če je prvotni namen sheme bil spoznavanje in orientacija v umetnostnem sistemu, je njen končni učinek precej drugačen. Ostaja nepopolna, saj ne pokriva vseh akterjev, ki so vpleteni v umetnostne procese, hkrati pa jo do neke mere definira njena nepreglednost. Zato Orientacijske sheme ne gre razumeti kot pripomočka pri umetnostnem zemljepisu, četudi o slednjem na svoj način pove veliko. Ponuja možnost orientacije, a opazovalcu (naj bo ta v upodobljeno sfero vpleten ali ne) hkrati daje občutek izgubljenosti ob pogledu na obilico linij, ki povezujejo posamezne segmente in se sekajo v nepregledni množici povezav med ljudmi, ki jih avtor srečuje.
Ajda Kocutar
Nazaj na stran Umetniški deli na razstavi