Šola

Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti je edini program v Sloveniji, ki je namenjen praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju na področju kuratorskih praks. Izhaja iz podmene, da je prihodnje strokovnjake in strokovnjakinje potrebno naučiti veščin in metod praktičnega dela ter jim omogočiti vpogled v kritiški in teoretski aparat, kar jim bo pomagalo pri nadaljnjem delu na področju sodobne vizualne umetnosti. Dveletni program se na podlagi bogatih izkušenj ves čas nadgrajuje in posodablja. Udeleženci in udeleženke se na šoli seznanijo z zgodovino kuratorskih praks, spoznajo številne področne strokovnjake in strokovnjakinje ter pridobijo veščine in metode praktičnega dela. Šola je bila ustanovljena leta 1996, do danes jo je obiskovalo več kot 130 udeleženk in udeležencev, številni med njimi pa danes aktivno sooblikujejo umetniški prostor.

Zgodovina

Začetek šole sega v leto 1996, ko sta umetniška vodja Galerije ŠKUC Alenka Pirman in direktorica SCCA-Ljubljana Lilijana Stepančič v Galeriji ŠKUC zasnovali niz predavanj in kuratorski tečaj Svet umetnosti. Vzgib za njegov nastanek je bil večplasten. Na eni strani je izhajal iz zamisli, da se oblikuje izobraževalni program, ki bo udeležencem in udeleženkam približal znanja in prakse, ki so na Zahodu že postajale sestavni del umetnostnega in izobraževalnega sistema. Podpora kuratorskim izobraževalnim programom je bila namreč eno od vodil mednarodne Mreže-SCCA, del katere je bil SCCA-Ljubljana, in Lilijana Stepančič je zato z namero, da spozna študij kuratorstva v Združenih državah Amerike, obiskala Center za kuratorske študije na kolidžu Bard. Na drugi strani je vzgib izhajal iz prakse, iz želje vodje galerije, da vzgoji kader, ki bo opremljen z znanji za delo v razstaviščih sodobne umetnosti, ter njenega večletnega iskanja naslednika ali naslednice. Tečaj je bil obenem tudi odgovor na odsotnost vsebin, posvečenih sodobni umetnosti na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Alenka Pirman je poskušala študente in študentke v galerijo pritegniti že leta 1994, a se sodelovanje ni začelo do leta 1996, ko se je nekaj študentov in študentk po nesoglasjih z oddelkom med druženjem v Galeriji ŠKUC povezalo v Katedro za sodobno umetnost. Njihova pobuda je spodbudila zasnovo niza javnih predavanj, ki je še danes sestavni del šole.

Svet umetnosti je s tečajem in predavanji poskušal zapolniti primanjkljaj tako praktičnega kot teoretičnega izobraževanja na področju kuratorstva in sodobne vizualne umetnosti. Bil je soroden nekaterim drugim sočasnim mednarodnim tečajem, a obenem prilagojen lokalnim potrebam. Udeležencem in udeleženkam je med osemmesečnim snovanjem razstave sodobne umetnosti pod mentorskim vodstvom ponudil vsebinska in organizacijska znanja ter vpogled v teoretski aparat.

Kuratorski tečaj se je že v drugem letu svojega obstoja institucionaliziral – postal je redni program SCCA-Ljubljana, delovanje v neformalnem okolju pa mu je omogočalo prožnost in prilagodljivost. Vodenje je prevzela umetnostna zgodovinarka Saša Nabergoj. Imela je ključno vlogo pri oblikovanju programa in je bila pobudnica številnih idej, ki so zaznamovale razvoj šole. Institucionalna zaslomba je prinesla določeno stabilnost, varnost in vidnost. Kot del Mreže-SCCA je bil program vpet v mednarodne povezave, močne predvsem v Vzhodni Evropi in državah nekdanjega sovjetskega bloka. Specifičen mednarodni kontekst so mu dodale študijske ekskurzije, ki so udeležence in udeleženke seznanjale s svojstvenimi pristopi in oblikami delovanja v različnih okoljih.

Leta 2003 sta Igor Zabel, kustos in mentor tečaja, in Barbara Borčić, direktorica SCCA-Ljubljana, v okviru Sveta umetnosti zasnovala dodaten izobraževalni program – Seminar iz pisanja o sodobni umetnosti. Seminar je udeležence in udeleženke seznanjal z različnimi žanri pisanja ter spodbujal pisanje o sodobnih umetniških praksah in njihovo zgodovinjenje. Sestavljali so ga mentorska srečanja z Igorjem Zabelom in Miškom Šuvakovićem, korespondenca po e-pošti ter niz delavnic in predavanj, med njimi Tomaža Brejca, Borisa Budna, Ješe Denegrija, Ede Čufer in drugih.

Ob iskanju novih modelov delovanja se je Svet umetnosti leta 2006, v svojem desetem letu obstoja, preoblikoval v Laboratorij kuratorskih praks, ki je bil namenjen premisleku o šoli, refleksiji opravljenega dela, dosežkov in zdrsov. Sklenil se je z enotedenskim projektom LabSUs v Galeriji ŠKUC, v okviru katerega so se udeleženca in udeleženke naselili v galerijski prostor in s svojo sedemdnevno prisotnostjo poskušali ustvariti prostor za razpravo z umetniki, umetnicami, kuratorji, kuratorkami in zainteresirano javnostjo. Galerija je bila odprta za predstavitev umetniških del, idej in konceptov, a se umetniki in umetnice na vabilo niso odzvali v velikem številu. Kljub navidezni neuspešnosti je LabSUs spodbudil številne razprave o kuratorskih strategijah in praksah.

Skozi vrsto preoblikovanj, ob spojitvi tečaja in seminarja ter dodajanju vsebin, je šola v naslednjem desetletju vsako leto počasi preraščala svoj vsakokratni okvir. Po vrsti različnih formatov smo s 13. generacijo leta 2009 posamezne segmente šole in različne formate – delavnice pisanja in podrobnega branja, razstave, praktikume, predavanja – združili v dveletni izobraževalni program, imenovan Šola za kustose in kritike sodobne umetnosti. Prvi letnik je bil posvečen pridobivanju umetnostnozgodovinskih, teoretskih in metodoloških znanj, drugi pa preizkušanju v praksi. Programu smo z naslednjo generacijo dodali še seminar iz teorije in vodene obiske umetniških ateljejev ter tako ustvarili strukturo šole, ki smo jo ohranili kljub temeljiti prenovi učnega načrta 16. generacije leta 2017 in kljub preimenovanju v Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje.

Leta 2018 sva s sodelavko Asto Vrečko učni načrt znova preoblikovala, tokrat sva ga zasnovala modularno. Prvi letnik je sestavljen iz sedmih, drugi pa iz petih modulov, ki vključujejo predavanja, delavnice, praktično in terensko delo. Moduli prvega letnika kuratorje in kuratorke seznanijo z zgodovino kuratorskih praks, različnimi področnimi strokovnjaki in strokovnjakinjami in dajo vpogled v kritiški in teoretski aparat. Predavanja so osredinjena na spoznavanje z umetnostnim sistemom, kulturnimi politikami in zgodovino razstavljanja, seminarji so posvečeni kritiškemu pisanju, analizi umetniških del in teoretskim razpravam. Program drugega letnika je namenjen pridobivanju veščin in metod praktičnega dela. Vključuje raziskovalno delo, obiske ateljejev, praktikume o snovanju razstave, pogovore o programskih smernicah ob obiskih razstavišč, težiščni del programa pa so redna mentorska srečanja. Mentorji in mentorice, ki zaradi dinamike prepletanja umetniških in kuratorskih metodologij vedno nastopajo v dvojicah umetnik/umetnica-kurator/kuratorka, imajo v izobraževalnem procesu najvidnejšo vlogo. Mentorsko delo so do danes ob že omenjenih Alenki Pirman, Lilijani Stepančič in Igorju Zabelu prevzeli še umetniki Jože Barši, Miran Mohar, Alen Ožbolt in Tadej Pogačar, kurator Gregor Podnar ter kuratorki Nevenka Šivavec in Alenka Gregorič.

Šola je bila že od vsega začetka mednarodna s številnimi mednarodnimi predavatelji in predavateljicami, iz sosednjih držav pa so nemalokrat prihajali tudi udeleženci.

Arhivske strani Leto 1–Leto 9 (od 1996 do 2005/06)

Predstavitev zgodovine šole na razstavi ob dvajseti obletnici šole Svet umetnosti maja 2017 v Galeriji Škuc.

Časovnica v prvi sobi je kronološko predstavljala dvajsetletno zgodovino šole Svet umetnosti, njene programske in razvojne premike ter njeno zunanjo refleksijo. Vsak letnik je bil prikazan v sklopih, ki so si sledili v naslednjem vrstnem redu: predstavitev ekipe, udeležencev in udeleženk šole; proces dela in končna razstava; medijski odzivi. Časovnica je kazala na spremembe v vsakoletni strukturi šole, institucionalnem okviru ter konceptualnem razvoju v konstruiranju izobraževalnih praks in metodologij.

svet umetnosti | world of art

Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje ____________________ ARHIVSKA STRAN