Branislav Dimitrijević: Interpretiranje in situiranje sodobne umetnosti: Opazovanje, participacija, motivacija, raziskovanje in empatija

SVET UMETNOSTI
Šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Leto 14
1. letnik (november 2011–junij 2012)

Delavnica iz pisanja o sodobni umetnosti

Udeleženci: Neža Mezeg, Lela B. Njatin in tečajniki 14. letnika Sveta umetnosti.

"Umetnost je tisto, zaradi česar je življenje bolj zanimivo od umetnosti", je ena od izjav, ki si jih z lahkoto zapomnimo in za katere se nam zdi, da nas približajo "bistvu" tistega, kar želimo povedati ali storiti z dejstvom, da želimo nekaj povedati ali storiti s tistim, za kar mislimo, da je umetnost. Nisem gotov, kje sem to izjavo slišal ali prebral, spomnim pa se, da je bila povezana s performansi umetnice Gine Pane ali pa morda koga drugega iz te generacije. Izjava kaže na atmosfero 60ih in 70ih let, ko je bilo vprašanje "Kaj je umetnost?" ne le pomembno, temveč zastavljano do obsesivnih meja in se zaključevalo v ironičnem nasilju, kakor v ključnem delu Raše Todosijevića iz leta 1977, Was Ist Kunst?.

Danes se zdi, kakor da je vprašanje "Kaj je umetnost?" zamenjalo vprašanje "Kaj lahko z umetnostjo storimo?" Kakor da je odgovor na prvo vprašanje postal izrabljena, nepotrebna retorika, nekaj o čemer je bolje molčati. Nedavno je neki kustos sodobne umetnosti povedal: "Če neprestano opozarjate na to, kje ali kaj je umetnost, lahko podcenjujete sposobnost opazovalca, da z njo vzpostavi odnos."

Gre za simptom sodobne umetnosti, ki slavi (resnično) izkušnjo na račun interpretacije. Povsod lahko opazimo določeno precenjevanje "osebne izkušnje". Verjamemo zgolj v neposredno izkušnjo! bi lahko bil slogan današnjega časa: izkušnja postaja osnova "resničnega, verodostojnega in avtentičnega znanja o kulturi in o sebi sami." Sodobna umetnost je le ena izmed manifestacij teh sodb, najbolj izrazite najdemo v izpovednem tonu popularnih medijev – od televizijskih talk show oddaj do Velikega brata in žanra travma-drame v celoti. Zaradi tega obstaja čvrsto vzpostavljena ideološka povezanost med "izkušnjo" in "voajerizmom", med željo da postanemo aktivni udeleženec "bivanja v svetu" in ultimativno komodifikacijo izkušnje. Kako živeti s tem brez obnavljanja poznanih tipov kritike medijev in vračanja k razvidnemu prepoznavanju logike razvitega kapitalizma? Debord nam tu žal ne more več pomagati.

Mesta potujejo, umetniki potujejo, tranzicijski prostori, tranzicijske družbe, mobilnost, menjava in neposredno udejstvovanje: tako se navadno opisuje svet sodobne umetnosti. Tip umetnika, ki nastaja, ne pripada nikakršnim ustaljenim okoliščinam, ampak je zaznamovan z mobilnostjo, klatenjem po svetu, odkrivanjem raznolikosti in stalno kontekstualno fluktuacijo. "V naši družbi morajo biti umetniki turisti, da lahko preživijo", se glasi neka druga kuratorska izjava.

Mobilnost izhaja iz potrebe za individualno samoorganizacijo izven institucionalnih omejitev. Kljub temu je mobilnost povezana z vladajočimi mehanizmi razvitega kapitalizma. Kapitalistični podjetnik in njegov kritični "drugi" sta na enaki misiji permanentne mobilnosti. Brian Holmes opaža: "Celotna dvosmiselnost kapitalizma v njegovem konkretnem, zgodovinskem razvoju, je povezanost med izjemno upravljalsko močjo nad usmeritvijo in vsebino človeške izkušnje ter strukturno nujnim prostorom za razvoj avtonomije posameznika."

  • Kakšno stališče naj zavzamemo v takšnih okoliščinah?
  • Potujemo zato, da bi prišli do novih izkušenj, ali zato, da se ne bi oprijemali starih?
  • Katero poziciju zavzemamo v tem tranzicijskem stanju?
  • Na kakšen način ustvarjamo smisel v tem "vse gre/vse se premika" stanju?

Gre za etnografski impulz z njegovo dvojno ostjo radovednosti in kolonializma, direktne izkušnje in strukturalnega premisleka, opažanja/opisa in razumevanja/interpretacije. V današnji kulturi je vse lahko predmet etnografskega raziskovanja: specifičnosti, lokalizmi in situacije – vse je slabše in slabše prepoznavno, ne le v premikanju "med kulturami", ampak tudi v "perpetuirani premičnosti" raziskovanega objekta. Pri tem nam je lahko v pomoč koncept "participacijskega opazovanja," ki ga prevzemamo po Jamesu Cliffordu. Ta koncept "obsega prenos med empatijskim udejstvovanjem v določeni situaciji in/ali dogajanju (izkušnja) in ocene njegovega pomena in značaja v širšem kontekstu (interpretacija)."

V sedanjosti prav poudarjanje prvega spodbuja številčnost etnografskega in umetniškega zanimanja, a tu lahko poudarimo pomen besede "prenos", da bi poudarili skrb za aktiviranje dinamike med motiviranim in situiranim položajem. Na kateri način lahko razmišljamo o "participacijskem opazovanju" v umetnosti, ki deluje kot prenosnik med empatijo in pomenom? Govorili bomo o pojmih, ki so med seboj tako nepovezani, tako konfliktni, kakor so empatija in smeh, cinizem in naivnost, opazovanje in interpretacija, humanitarni pogled in etnografski pogled, trdna dejstva in fleksibilne idiosinkrazije, malo pa tudi o nogometu in socializmu.

Branislav Dimitrijević

Delavnica bo potekala v srbskem jeziku.

URNIK

Petek, 18. 5. 2012:
11.00–14.00: Uvodno predavanje Branislava Dimitrijevića
16.00–18.00: Razdelitev nalog udeležencem delavnice: vsak udeleženec delavnice bo moral na izbrano/dodeljeno temo do naslednjega dne napisati tekst (min. 1800 znakov).

Sobota, 19. 5. 2012:
10.00–13.00: Predstavitve tekstov (10 min. na posamičen tekst), diskusija, evaluacija