Borga Kantürk: Raziskovanje spomina: Zgodovine.Vaje.Zgodbe.Ponovitve
Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 15
8.–22. maj 2015, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Razstava je kot praktični primer kuratorskega dela vključena v program šole. Udeleženci so pod mentorskim vodstvom kuratork napisali spremni tekst ob razstavi in razstavljena dela v galeriji opremili s kratkimi opisi. Sodelovali so tudi pri promociji razstave, pri produkciji in tehnični izvedbi razstave ter pri zasnovi in izvedbi obrazstavnih dogodkov (vodstvo in pedagoški program za srednje šole).
Kuratorki: Saša Nabergoj, Simona Žvanut
Asistenti so udeleženci 15. leta šole Svet umetnosti: Petra Bole, Jerko Gluščević, Nina Jesih, Zala Kurinčič, Maruša Meglič, Hana Ostan Ožbolt, Aljaž Plos, Miha Poljak, Mojca Sfiligoj
Borga Kantürk, Klub luzerjev, 2014–2015
- O razstavi
- Dela na razstavi
- Odprtje in predogled razstave z umetnikom, kuratorkama in asistenti, video
- Odprtje in predogled razstave z umetnikom, kuratorkama in asistenti, fotografije
- Publikacija The Exhibition Book
- Dokumentarna predstavitev razstave v Turčiji
- Spremljevalni dogodek: Kuratorsko mapiranje: Izmir–Ljubljana & Kulinarični art dogodek
- Življenjepis umetnika
- Objave v medijih
- Kolofon
Turški umetnik Borga Kantürk je človek komplementarnih svetov; neprenehoma zabrisuje meje med vlogama umetnika in kuratorja, med vizualno in konceptualno prakso ter med različnimi mediji. To in posebnosti prostora, v katerem ustvarja, so ključ za poglobljeno branje in razumevanje njegovega opusa. S svojimi deli odgovarja na vprašanja iz lokalnega okolja, vendar ga zaradi univerzalnosti tem lahko brez težav razumemo tudi v mednarodnem kontekstu. Kantürk oživlja prezrte, napol pozabljene lokalne zgodbe, jim pripisuje nove pomene, s tem pa opozarja na slepe pege našega razumevanja ustroja sveta, ki se jih ne zavedamo ali pa jih zavestno ignoriramo. S svojo umetnostjo poustvarja zgodbe, lastno zgodovino in spomine, vzpostavlja vzporedne stvarnosti in s tem preizprašuje razumevanje realnosti. Avtorjeve reference so pogosteje literarne kot likovne – njegova dela odražajo vpliv turške poezije, Tabucchija, Melvilla, Borgesa, Pereca, Kafke …
Na Kantürkovo delo moramo gledati kot na kompleksno zgradbo manj ali več heterogenih elementov, ki šele združeni sestavijo celoto. Te elemente avtor obravnava kot dele odprtega sistema in jih uporablja v različnih konstelacijah ter tehnikah. Izvedba ene in edinstvene kreacije ga ne zanima. Zanj je potek ustvarjanja enakovreden končanemu umetniškemu delu, če ne celo pomembnejši.
Njegova umetniška praksa temelji na arhiviranju: zbira, kolažira, ureja in preureja, reže, sestavlja uporabne predmete, fotografije, časopisne članke, lastne spomine … in to počne do točke zasičenja oziroma iz njih dela „zgodovinske“ dokumente (SSKJ: „kar kaže, potrjuje resničnost ali obstoj česa“). To lahko vidimo v postavitvi Poigravanje z arhivi in videu Uničeni arhiv 2 (po Bologni). Kantürk s svojimi metodičnimi prijemi ter prostorskimi intervencijami postavlja pod vprašaj samoumevnost družbenega vsakdana. Lahko bi rekli, da je arhiv zanj prispodoba življenja. Kako izbirati iz nepreglednega mnoštva informacij, kako jih razvrščati; kaj ohraniti in kaj poudariti; kaj zanemariti in kaj odvreči? Ali najprej izbrati temo in jo poskušati predstaviti ter ob tem iskati ustrezen izraz, ali ubrati obratno pot: izbrati navidezno naključne podatke, v njih izslediti rdečo nit ter tako razviti zgodbo?
Kantürkova dela so sledovi minevanja in izginjanja: časa, ljudi, mest, spominov. Ključno vlogo v njih igra atmosfera, ki je odraz premišljenega planiranja razstavnega prostora, izbranih posameznih elementov dela (in njihove koreografije) ter vtisov gledalca.
Borga Kantürk pripoveduje zgodbe, ki posegajo v njegov vsakdanjik. V njih se ukvarja z eksistencialnimi vprašanji identitete, pripadanja in minevanja. Vključuje tudi na videz banalne teme, kot je npr. nogomet v delu Postrojenje, kjer namišljena ideologija za tančico nevtralnega spektakla postane prostor za občutenje realnosti.
Nenehna igra kombinacije označevalcev in označencev poraja vprašanje: Kaj pa če bi to, kar vidimo, razumeli drugače? Da bi bilo to, kar vidimo, nekaj drugega kot tisto, kar prvotno predstavlja? Objekt dobi v povezavi z drugimi objekti in z razmerjem do prostorske postavitve nov, drugačen pomen, in vprašamo se: Kakšna je naša resničnost? Ali bi lahko bila drugačna? Tako risbe v omenjenem projektu niso samo podobe realnih nogometnih igralcev, zbirka nalepk v letnem ligaškem albumu – pred seboj imamo tudi majice, transparente, video projekcijo, tekstovno gradivo idr. Vsi ti elementi, združeni v umetniško instalacijo, odpirajo vprašanja množične psihologije, politike in spektakla. Pokažejo nam, da je nam, navijačem, ta pozicija, čeprav prostovoljna, hkrati vsiljena. V turški družbi je nogometno navijaštvo tako globoko zasidrano v vsakdanje življenje – prav vseh družbenih razredov –, da je marsikomu pravzaprav samoumevno. Prav ta združitev množice različnih objektov, iztrganih iz prvotnega konteksta, pri Borgi ustvarja drugačno razumevanje videnega.
Razstava Borga Kantürka je nastala v tesnemu sodelovanju kuratork, asistentov in umetnika. Proces je bil dolgotrajen in občutljiv, podoben njegovemu kuratorskemu in umetniškemu raziskovanju – šlo je za medsebojno preizkušanje, premikanje mej, iskanje sorodnih idej in skupnih poti.
Jerko Gluščević, Nina Jesih, Maruša Meglič, Aljaž Plos, Miha Poljak
2. DELA NA RAZSTAVI
Foto: Boris Beja, Galerija Škuc
—
Borga Kantürk, Živi zid, 2009–2011/2015
Zgodbe iz zgodovine nogometa od Latinske Amerike do Evrope in Afrike, ki se osredotočajo na različne družbene in politične manifestacije in se dogajajo na nogometnem stadionu – upor, solidarnost in strast. Borga Kantürk vidi take manifestacije v kontekstu širšega družbenega in političnega dogajanja in jih ne omejuje zgolj na nogometni stadion in nogometni diskurz.
Instalacija vsebuje originalnih 34 risb in 22 spremnih tekstov, ki so bili za tokratno postavitev digitalizirani in prikazani z video projekcijo, knjigo umetnika z enako vsebino kot video projekcija in replike nogometnih majic, potiskanih s političnimi slogani, ki so izobešene v izložbi galerije.
Miha Poljak
Borga Kantürk: Closing the Ranks, 2009-2011 (online version)
—
Borga Kantürk, Igranje z arhivom, 2012
Uničen arhiv 2 (Po Bolonji), 2012,
a- Arhiv,
b- Uničen arhiv,
c- Delovna soba (bolonjski proces),
d- Dežniki
Na fotografijah so prostori, v katerih je umetnik, ki opravlja poklic univerzitetnega predavatelja, vsak dan: arhiv akademije, umetnikova pisarna, šolski hodnik. Mape dokumentov, gore podatkov so na prvi fotografiji prekrile stene: prostor hranjenja, shranjevanja, ohranjanja (spomina oz. koga ali česa pravzaprav?). Pozabljen in zaprašen kraj, ki nikogar ne zanima, pravi Kantürk. Na drugi fotografiji gledalec stopa v umetnikovo pisarno po tistem, ko je bilo načrtno uničenje dokumentov že izvršeno. Je uničenje še vedno uničenje, tudi če je bilo uničeno nekaj odvečnega? Odvečnega za koga? Umetnik–profesor–uradnik: Borgo Kantürka izrazito jezi zapravljanje časa (in papirja), h kateremu ga obvezuje papirna birokracija njegove akademije in bolonjskega študijskega sistema. Tretja fotografija v seriji prikazuje tri zabojnike turškega podjetja Mopak, ki reciklira in izdeluje papir – ni pa jasno, ali prav ti zabojniki hranijo ves tisti bolonjski papir, ki ga je lačno goltal rezalnik iz fotografije in videa. Besede hraniti, shranjevati in ohranjati v povezavi z zabojniki za smeti dobijo nov pomen. Recikliramo? In krog je spet sklenjen.
Nekaj pa sta sklenila tudi dežnika na četrti fotografiji: dež je preveč le še spomin in kar odprta bova čakala na ponovno uporabo.
Umetnik statičnosti barvnih fotografij kot tihožitij sodobnega človeka in njegovega vsakdana nasproti postavi črno-beli video performans. Intimna impresija za zaprtimi vrati njegove male pisarne. V njej v videu z rezalnikom za papir mehanično uničuje bolonjske papirje, ki so postali odveč. Če niso bili – kot pravi Borga – odveč že od samega začetka.
Hana Ostan Ožbolt
—
Borga Kantürk, Odiseja v vesolju, 2012
a- Aspirin,
b- Aerius,
c- Sedergine,
d- Luna,
e- Tla (ploščice),
f- Sopara
Dinamična postavitev serije šestih črno-belih fotografij se že z naslovom navezuje na kultni film Stanleyja Kubricka, ki Borgo Kantürka navdušuje s svojo znanstvenofantastično atmosfero in minimalistično abstrakcijo. Predmeti upodobitve na fotografijah so vzeti iz umetnikovega življenja in njegove vsakodnevne delovne rutine. To so stvari, ki se znajdejo na poti, v navidez neskončno ponavljajoči se odisejadi, od doma do delovnega mesta in spet nazaj.
Maruša Meglič
—
Borga Kantürk, Plima in oseka (Preproga), 2014
dejo za serijo treh fotografij je umetnik našel v pripovedi francoskega mornarja Jacques-Yvesa le Toumelina, ki je s posebej zasnovano jadrnico Kurun med letoma 1948 in 1952 objadral svet.
Umetniško delo z naslovom Plima in oseka (Preproga) sestavljajo tri črno-bele fotografije razrezane preproge. Umetnik preprogo razume kot objekt iz vsakdanjega življenja, kot del svojega doma, varnega pristana brez nevihte in dežja. Vendar pa si včasih, pravi umetnik, naš um zaželi pobegniti na morje in odpluti, tako kot kapitan Toumelin. A kaj ko umetniku vsakodnevne obveznosti tega ne dopuščajo. Preproga povezuje umetnikovo hrepenenje in vsakdanjo rutino. Takrat so mogoče sanje, misli in upanje na začetek nove avanture.
Petra Bole
—
Borga Kantürk, Vaja: Sendvič (hommage a Kurun), 2014
Umetniško delo z naslovom Vaja: Sendvič (hommage a Kurun) je sestavljena iz dveh barvnih fotografij, ki prikazujeta sendvič in rdeč prtiček (jadro jadrnice). Sendvič umetniku pomeni del vsakdanjega življenja, saj si ga privošči vsak dan, v pisarni ali kjerkoli že. Takrat razmišlja o prihodnosti in pobegu iz vsakodnevne rutine (kot francoski mornar Jacques-Yves le Toumelin, ki je z jadrnico Kurun objadral svet), pri čemer si pomaga s procesom, ki ga imenuje Vaja: Sendvič.
Petra Bole
—
Borga Kantürk, Klub luzerjev, 2014−2015
V Turčiji veliko ljudi v upanju na hiter zaslužek stavi na svoj priljubljeni šport. V mestih je vse polno športnih stavnic (IDDAA), ki so v lasti države. Tja hodijo vsi, ki si želijo staviti. Umetnik je fotografiral 39 odvrženih lističev športnih stav, ki imetnikom niso prinesli dobitka. Ti listki, ki strgani in umazani ležijo na ulicah, ne odvrnejo bogastva željnih optimistov, ki se sprehajajo od stavnice do stavnice.
Nina Jesih
—
Borga Kantürk, Preroki (nogometne stave) in tempelj (prodajalna stav), 2014−2015
V turških časopisih je navada, da nogometni novinarji in poznavalci trikrat na teden objavljajo predvidene rezultate športnih tekem, na katere ljudje potem stavijo. Še posebno revnejši prebivalci verjamejo, da ti analitiki pravilno napovedujejo rezultate, zato so zanje postali nekakšni preroki, ki jim zaupajo svoje finančno življenje. Borga Kantürk je narisal 39 portretov teh prerokov in vsakega poimenoval samo z začetnicami imena in priimka, kljub temu, da so v časopisih objavljena cela imena. Narisal je tudi eno izmed državnih stavnic, tempelj upanja za vse, ki verjamejo, da se jim bo vendarle nasmehnila sreča.
Nina Jesih
—
Borga Kantürk, Vaja: Mondrian, 2012
Umetnik je v tehniki kolaža izdelal tri kopije Mondrianovih slik. Kot material je uporabil indigo papir A4 formata, ki ga ponavadi uporabljajo v pisarnah državne uprave. Za podlago je uporabil beli indigo papir, na katerega je lepil motiv iz ploskev barvnega indigo papirja v črni, rdeči, modri in rumeni barvi.
Jerko Gluščević
—
Borga Kantürk, Vaja: krajina, voda, 2012
Dejstvo je, da v Turčiji primanjkuje pitne vode, zato tam ustekleničena voda prinaša ogromne prihodke in ekološke probleme hkrati.
Umetnik je računalniško obdelal nalepki plastenke vode Erikli, ene od dražjih na turškem trgu. Z njiju je odstranil vse komercialne in tehnične podatke ter obdržal le osnovo – podobo krajine z goro Uludağ (Vzvišena gora), znano tudi kot Keşiş Dağı (Gora menihov).
(Čeprav umetnik zatrjuje, da ga dejanska gora ne zanima, mogoče ni popolno naključje, da so bili menihi s tega območja v srednjem veku močno žarišče umetniškega upora proti predpisanemu ikonoklazmu.)
Jerko Gluščević
—
Borga Kantürk, Vaja: Malevič, 2015
Delo je zamišljeno kot prikaz procesa, v katerem umetnik iz papirja v tehniki origami izdeluje figuro lenivca. Vsebuje tri liste papirja formata 35/35cm, poslikane s črno barvo. Prvi list je samo izrezan črni kvadrat, drugi list je najprej zgiban, potem pa zravnan tako, da so vidne linije, tretji list pa je zgiban v obliko lenivca. Zraven se predvaja video, na katerem umetnik origami izdeluje.
Jerko Gluščević
—
Borga Kantürk, Prstne vaje (za uporabnike telefona), 2015
Prstne vaje so še eno v seriji del, v katerih umetnik s »pisarniško« umetnostjo nadaljuje prakso vaj, ki se osredotočajo na družbeno vpetost v tehnološke sisteme z uporabo računalnikov, smartphonov in podobne tehnologije (predvsem telefonov na dotik), ki se ji v sodobnem življenju ne moremo več izogniti. Pri uporabi te tehnologije si pomagamo s prsti. Če se nam pripeti kakšna nesreča in ostanemo brez njih, postanemo družbeno nefunkcionalni. Avtor ponuja vajo za prste, pravzaprav na podlagi joge pripravi svojo verzijo vaj za pisarniško okolje.
Risbe so razporejene v 12 odsekov, vsaka od njih predstavlja določen položaj, videoanimacija pa kaže potek gibanja roke v vaji. Avtor je serijo risb šaljivo podnaslovil Proces lenobe. Dvanajst odsekov Vaje je razporejenih po številčnici ure v smeri urinega kazalca, proces pa ponovimo dvakrat na dan.
Aljaž Plos
—
Borga Kantürk, Bela kompozicija, 2012
Delo vsebuje devet zloženih papirnatih higienskih robčkov, prilepljenih na podlago tako, da tvorijo pravokotnik. Kupovanje papirnatih robčkov kot tudi plastenk vode (voda iz pipe ni pitna) je v Turčiji vsakdanja rutina, to dvoje prodajajo praktično na vsakem vogalu. Tako kot pri Malevičevih in Mondrianovih vajah gre torej za nekakšno »pisarniško« umetnost, pri kateri avtor tisto, kar vsak dan sproti nakupi na poti do službe, v svoji pisarni uporabi v umetniški kompoziciji.
Aljaž Plos
—
Borga Kantürk, postavitev razstave v Galeriji Škuc, 2015
3. ODPRTJE IN PREDOGLED RAZSTAVE Z UMETNIKOM, KURATORKAMA IN ASISTENTI, VIDEO
4. ODPRTJE IN PREDOGLED RAZSTAVE Z UMETNIKOM, KURATORKAMA IN ASISTENTI, FOTOGRAFIJE
Foto: Arhiv Scca-Ljubljana
5. PUBLIKACIJA THE EXHIBITION BOOK
Publikacija Borga Kantürk the Exhibition Book, brezplačno na voljo na spletu, je plod večletnega sodelovanja med turškim umetnikom Borgo Kantürkom in kuratorkama Sašo Nabergoj in Simono Žvanut. Njegovo samostojno razstavo Raziskovanje spomina: Zgodovine.Vaje.Zgodbe.Ponovitve v Galeriji Škuc, s katero se je umetnik prvič predstavil v slovenskem prostoru, so v sklopu 15. letnika Sveta umetnosti pripravili udeleženci šole.
http://issuu.com/borgakanturk/docs/borgakanturk-memoryresearchoffice-e
6. DOKUMENTARNA PREDSTAVITEV RAZSTAVE V TURČIJI
Še pred izdajo publikacije Memory Research Office: Collect.Cut.Create.Re-Create – The Exhibition Book, je umetnik Borga Kantürk v Turčiji pripravil tudi dokumentarno predstavitev razstave Memory Research Office: Collect.Cut.Create.Re-Create. Na dveh predstavitvah (prvo v neprofitni umetnostni instituciji IO v Izmirju, 22. 5. 2015, ter drugo v fundaciji Saha v Istanbulu, 29. 5. 2015), ki sta bili zasnovani kot pogovor z umetnikom, je spregovoril o snovanju razstave, delovnem procesu, skupinski dinamiki med postavljanjem razstave ter o izkušnji sodelovanja s kuratorkama in s Svetom umetnosti.
Odprtje: petek, 8. maj 2015 ob 20.00
Predogled razstave z umetnikom, kuratorkama in asistenti: ob 19.00
Vodstvo po razstavi s kuratorko in asistenti: 20. maj 2015, ob 18.00
Kuratorsko mapiranje: Izmir-Ljubljana & Kulinarični art dogodek
Predavanje BorgE KantürkA in diskusija: nedelja, 3. maj 2015, ob 16.00
Domačija Pr’ Lenart, Belo 1, Medvode
___
Kuratorsko mapiranje: Izmir–Ljubljana & Kulinarični art dogodek
Domačija Pr’ Lenart, Belo 1, Medvode: nedelja, 3. maj 2015, ob 16.00
Borga Kantürk je na Domačiji Pr’ Lenart nastopil v vlogi kuratorja in predavatelja. V prostorih Domačije je pripravil razstavo majhnih umetniških del turških umetnikov, ki jih je prinesel s seboj v kovčku. Razstavo je pospremil s predstavitvijo izmirske glasbene in vizualne scene sodobne umetnosti.
Domačija Pr’ Lenart ali po domače ”Ta gornih” stoji v zaselku Belo v Polhograjskem hribovju in je bila nekoč samooskrbna hribovska domačija v gruči. Sestavljajo jo stanovanjska in preužitkarska hiša, hlev s podom, kašča, kozolec toplar, sušilnica za sadje in čebelnjak. Ohranjeni stavbni elementi na objektih kažejo na stavbni razvoj od 16. stoletja do danes.
Foto: Mojca Sfiligoj in arhiv SCCA-Ljubljana
Borga Kantürk je umetnik in kurator, rojen leta 1978 v Izmirju (Turčija). Diplomiral je na oddelku za slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti (Fine Arts Faculty) Dukuz Eylul Univ. (1995–1999) in magistriral na Inštitutu lepih umetnosti (Fine Art İnstitut) na Dokuz Eylul Univ. leta 2003. Bil je na več rezidenčnih programih (mdr. 2005 – HIAP (Helsinki International Artist-in-Residence Programme), 2009 – Sextant et Plus, Francija itn.), deloval pa je tudi že v več kulturnih organizacijah, mdr. leta 2002 je bil ustanovitelj in direktor KUTU Portable ArtGallery, leta 2003 je soustanovil K2 Art Center Izmir in bil med leti 2004–2007 tudi eden izmed programskih direktorjev. Sodeloval je na več skupinskih razstavah in pripravil številne samostojne razstave. Živi in deluje v Izmirju.
Podrobnejši življenjepis v angleščini (pdf)
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti, šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Koprodukcija: Galerija Škuc
Razstavo podpirajo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Fundacija SAHA, Turkish Airlines, Evropska kulturna fundacija, Veleposlaništvo Turčije v Sloveniji, Moro & Kunst d.o.o., Turška restavracija Yildiz Han
Zahvala: Özge Ersoy, Špela Grošelj, Luka Hribar