Ekipa – svet umetnosti

Tia Čiček

Foto: Sara Rman

Lara Plavčak

Foto: osebni arhiv

Urška Aplinc

Foto: Lana Špiler/arhiv Kina Šiška

Ekipa SCCA

Tia Čiček (1992) je magistrica_ umetnostne zgodovine in kurira razstave, prek katerih preučuje in eksperimentira z alternativnimi procesi in sodelovanji, ki premišljajo okoliščine, naloge in odnose kuriranja. Zaradi njenega_ zanimanja za kuratorske metodologije in izmenjavo znanj je obiskovala_ tečaj Thinking With Works of Art pod mentorstvom Ruth Noack in Grace Samboh na Mednarodni poletni akademiji likovnih umetnosti v Salzburgu. Leta 2020 je zaključila_ Šolo za kuratorke prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti (SCCA-Ljubljana). Od maja 2021 je del mednarodnega fluidnega kuratorskega kolektiva bad curating inc., kjer razmišljajo o načinih kuriranja in nudijo podporo drug drugemu. Skupaj s filozofom, teoretikom in kuratorjem Maximilianom Lehnerjem vodi delavnice za branje in refleksijo Work, Curator, Work!, kjer facilitirata prostor za enakopravno deljenje znanja in izkušenj na področju sodobne umetnosti in osebnih težav. Od januarja 2020 je umetniška vodja Galerije Škuc, od julija 2022 pa z Laro Plavčak in Urško Aplinc vodi šolo Svet umetnosti. Maja in junija 2024 je bila izbrana_ za rezidentko programa Artist-in-Residence v muzejski četrti Dunaj (MQ WIEN), ki ga podpira fundacija ERSTE. Njena_ kuratorska praksa se osredotoča na sodelovalne prakse ustvarjanja razstav, ki predpostavljajo, da so feministične in queer metodologije osnovna podlaga za sodelovanje in razprave. Njeno_ kuratorsko raziskovanje se trenutno poigrava z idejo prepletenega kuratorstva, ki uvaja tezo, da smo vsi povezani v skrbi za vse človeške in več-kot-človeške akterke_, vključene v predstavljanje sodobne umetnosti in razpravo o njej.

Lara Plavčakje od 2019 strokovna sodelavka zavoda SCCA-Ljubljana, kjer od 2022 skupaj s Tio Čiček in Urško Aplinc vodi Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti. Diplomirala je iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti in kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Leta 2011 je končala šolo Svet umetnosti. Kurirala je razstave sodobne umetnosti na različnih razstaviščih v Sloveniji in tujini. Od februarja 2018 do septembra 2019 je bila vodja projektov vizualnih, avdiovizualnih in intermedijskih umetnosti v Centru urbane kulture Kino Šiška. Od 2016 do 2019 je v galeriji DobraVaga vodila program ZINE VITRINE.

Urška Aplinc deluje kot producentka in kuratorka. V 2022 je bila umetniška vodja programa v Kinu Šiška za področja vizualne in avdio-vizualne umetnosti ter intermedije, trenutno pa je samozaposlena v kulturi kot kuratorka in kiparka. Leta 2021 je magistrirala iz Kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je tekom študija prejela tri nagrade ALUO za svoje delo. Leta 2018 je na SCCA-Ljubljana zaključila šolo Svet umetnosti, istega leta pa je postala strokovna sodelavka Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Od 2019 do 2022 je bila del kolektiva galerije DobraVaga, kjer je delovala kot koordinatorka programa in kuratorka, od 2020 do 2022 pa je vodila program kulturno-umetnostne vzgoje v Kinu Šiška. Kurirala je več samostojnih in skupinskih razstav. V sklopu svoje umetniške prakse je sodelovala na več razstavah in festivalih pri nas in v tujini, med drugim v Moderni galeriji, Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, Galeriji Škuc, Cirkulaciji2, Centru sodobnih umetnosti v Celju in v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

Izdelava spletne strani: Vesna Bukovec

Alenka Gregorič

Foto: Aleš Beno

Vadim Fiškin

Foto: Pirje Mykkänen/Kiasma Museum

Mentor in mentorica

Vadim Fiškin (Penza, 1965) je diplomiral na moskovskem Inštitutu za arhitekturo (1986). V Moskvi je živel do leta 1996, zdaj živi v Ljubljani. Njegovo delo raziskuje odnos med znanostjo, osebno izkušnjo, željo in imaginacijo, med metafiziko in pragmatizmom, med umetnim in resničnim. Umetniku uspe razkriti pretanjene povezave in vzbuditi gledalčevo radovednost, vendar mu ne da dokončnega odgovora na vprašanje o pomenu. Mnoge instalacije, skulpture, fotografije in risbe – na temo geografije, časa, svetlobe, aeronavtike, meteorologije – zaznamuje njegov posebni smisel za humor. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah: Beneški bienale (1995, 2003, 2005 in 2017); 1. bienale, Valencia; Manifesta 1, Rotterdam; Manifesta 10, Ermitaž, St. Petersburg; Galerie Nationale du Jeu de Paume, Pariz; Moderna galerija, Ljubljana; Galerija Gregor Podnar, Berlin; Martin-Gropius-Bau, Berlin; Palazzo della Ragione, Milano; Secesija in BA WAG Foundation, Dunaj; ZKM, Center for Art and Media, Karlsruhe; MACRO Museum for Contemporary Art, Rim; Drawing Center, New York. V Sloveniji je prvič delal leta 1992 na povabilo Dragana Živadinova, z njim je soustvaril tri gledališke projekte. Sodeloval je tudi z M. Bergerjem, I. Kovačem, E. Hrvatinom, B. Jablanovcem, I. Buljanom, redno sodeluje s koreografinjo in plesalko Matejo Bučar.

Alenka Gregorič je umetnostna zgodovinarka, kustosinja in piska. Od leta 2003 do leta 2010 je bila umetniška vodja Galerije Škuc, med letoma 2010 in 2020 pa programska vodja Mestne galerije Ljubljana in Galerije Tobačna. Trenutno je zaposlena v Cukrarni, kjer dela kot programska vodja in kustosinja. Kurirala je številne razstave doma in v tujini, med drugim je bila kustosinja slovenskega paviljona na Beneškem bienalu (2009) in sokustosinja Grafičnega bienala Ljubljana (2009). Pripravila je velike pregledne razstave umetnic_kov iz balkanske regije v Istanbulu (2016) ter v Guangzhouju in Hangzhouju na Kitajskem (2017). Napisala je mnogo esejev in člankov za različne publikacije in uredila številne kataloge, knjige umetnic_kov in druge publikacije.

Predavateljice_

Alenka Pirman (1964) je umetnica in publicistka, samozaposlena v kulturi. Diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1989). Med letoma 1996 in 1998 je študirala antropologijo vsakdanjega življenja na Institutum studiorum humanitatis (ISH), leta 2022 pa doktorirala iz heritologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s preučevanjem družbene vloge umetnika_ pri posredovanju kulturne dediščine. V 90-ih se je njeno delo navezovalo predvsem na izmišljene institucije: SK8 Muzej (1991–93), RIGUSRS – Raziskovalni inštitut za geoumetniško statistiko RS (1997, z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle) in Inštitut za domače raziskave (1994–98). Izvedla je nekaj metodoloških razstavnih projektov, mdr. je delala z zbirko nemških izposojenk (Arcticae horulae, 1991–98), z deponirano zbirko Policijskega muzeja (Primer. Umetnost in kriminaliteta, 2005, z Biserko Debeljak) in se v nadaljevanju posvetila razvoju efemernih umetniških del (Deveta Koromandija, od 2007). Leta 2014 je MGLC pripravil pregledno razstavo njenega umetniškega delovanja. Od leta 2004 deluje v okviru Društva za domače raziskave (DDR), kjer se ukvarja s fenomenom ljubiteljskega zbiranja in preučevanjem transformacije statusa predmeta skozi tržne, umetniške in muzealske procese.

Domen Ograjenšek je piska, kuratorka in kritičarka sodobne vizualne umetnosti. Je nekdanja članica uredništva ŠUM in njegovega raziskovalnega kolektiva. S predavanji in seminarji je sodelovala z umetnostnimi institucijami kot so Mednarodni grafični likovni center (MGLC Ljubljana), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), Galerija Škuc, PhaseBook Prague in Mednarodni festival računalniške umetnosti (IFCA). Pred kratkim je pri Aksiomi izšla tudi njena knjiga Restricting Flight for Surreptitious Assembly – The Diagrammatic, the Mark and the Vectorial Image.

Dominika Maša Kozar se je po diplomi iz muzikologije poglobila v glasbeno produkcijo in z zasedbo FUTURSKI raziskala vse aspekte bendovskega življenja. Trenutno skrbi za digitalni marketing v Centru urbane kulture Kino Šiška in pri predstavitvenem festivalu MENT Ljubljana. V zadnjih letih izvaja predavanja in delavnice na temo družbenih omrežij in spletne promocije. Poleg tega je tudi menedžerka raperja Vazza in promotorka indie rock fenomena MRFY, kjer ji prav pridejo predhodne izkušnje pri vodenju in promociji založbe KAPA Records.

Janez Fakin Janša je konceptualni umetnik, performer in producent, ki živi v Ljubljani. Je avtor številnih videov, performansov, instalacij in novomedijskih umetniških del, ki so bila predstavljena na številnih razstavah in festivalih po svetu. Je režiser filma Jaz sem Janez Janša, soustanovitelj in direktor Aksiome – Zavoda za sodobne umetnosti, Ljubljana (skupaj z Marcelo Okretič), in umetniški vodja Projektnega prostora Aksioma. Od leta 2016 predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. (Foto: Miha Fras/Aksioma)

Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana je neprofitna kulturna ustanova, ki se ukvarja s produkcijo, predstavljanjem in širjenjem umetniških projektov ter razstavnih, diskurzivnih in izobraževalnih programov, s čimer si prizadeva kritično razumeti strukture sodobne družbe in vlogo novih tehnologij pri oblikovanju našega dojemanja.

Mag. Jasna Jernejšek je trenutno zaposlena kot umetniška vodja programa vizualnih, avdiovizualnih in intermedijskih umetnosti v Centru urbane kulture Kino Šiška ter vodja galerije DobraVaga v Ljubljani. Pred tem je delovala kot samostojna kuratorka, raziskovalka, tekstopiska in predavateljica na področju sodobnih vizualnih umetnosti, s poudarkom na interdisciplinarnem prepletanju družboslovne teorije, zgodovine fotografije, sodobnih avtorskih praks in vizualnih komunikacij.

Katja Mahnič je docentka za občo umetnostno zgodovino na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer izvaja predmete s področja obče umetnostne zgodovine, muzeologije in konservatorstva. Raziskovalno se ukvarja z materialno kulturo, zgodovinsko muzeologijo, razvojem muzejskih razstav in razstavnih strategij ter sliko kot zgodovinskim virom, pri čemer jo zlasti zanima vloga umetnostnih zbirk in muzejev pri vzpostavljanju umetnostne zgodovine kot znanstvene discipline. Posebno področje njenega zanimanja je tudi dostopnost muzejskih ustanov.

Lilijana Stepančič je ekonomistka ter profesorica umetnostne zgodovine in sociologije. Delala je kot direktorica kulturnih institucij in kustosinja. Je likovna kritičarka ter piska esejev o likovni umetnosti in likovnih sistemih v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju. Redno objavlja v Likovnih besedah.

Miha Satler deluje na področju umetnosti in kulturne produkcije v okviru Društva ŠKUC in Zavoda Kersnikova. V društvu Asociacija je v letih 2022 in 2023 delal kot strokovni sodelavec zadolžen, med drugim tudi za razreševanje pravno-formalnih in administrativnih težav samozaposlenih v kulturi v okviru servisa za samostojne ustvarjalce društva.

Nina Vošnjak je od leta 2022 zaposlena kot kustosinja pedagoginja v Cukrarni, kjer pripravlja obrazstavne programe, katerih namen je približevanje sodobne umetnosti otrokom in mladostnikom_. Pred tem je 8 let sodelovala s pedagoško službo Narodnega muzeja Slovenije in 2 leti kot pedagoginja delovala v Mestnem muzeju Ljubljana. Z Mestno knjižnico Ljubljana je večkrat sodelovala pri projektu knjižnično-informacijskega opismenjevanja s poudarkom na spoznavanju naravne in kulturne dediščine, krajši čas pa je bila zaposlena na področju vseživljenjske karierne orientacije na Zavodu za zaposlovanje RS. Ker si prizadeva sodobno umetnost približati ranljivim skupinam, je kot prostovoljka z željo po pridobivanju praktičnih znanj za delo z različnimi ciljnimi skupinami sodelovala z društvom Altra, Socialno akademijo in Legebitro, ter z istim namenom opravila študijski program Psihoterapevtske propedevtike.

Urška Jež je diplomirana kulturologinja in magistrica menedžmenta nevladnih organizacij. Je producentka v kulturi. Z Društvom Mesto žensk sodeluje od leta 2006, od 2014 kot izvršna producentka. Pred tem je bila izvršna producentka Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, kot producentka ali organizatorka pa je sodelovala tudi s številnimi drugimi nevladnimi organizacijami s področja kulture. Izziv pridobivanja sponzorstev jo je pritegnil do te mere, da je raziskovanju le teh skozi prizmo podjetij posvetila magistrsko delo. Ob tem se je v zadnjih dveh letih udeležila več usposabljanj na temo fundraisinga NGO Academy ERSTE Fundacije. V okviru svojih delavnic želi pridobljena znanja in metodologijo deliti s kolegi_cami.

Polona Torkar je vodja strokovne pisarne in podpredsednica Asociacije, v domačem kulturnem prostoru pa v različnih vlogah deluje od 2006. Med drugim je med 2018 in 2020 opravljala funkcijo odgovorne urednice Radia Študent, kot vodja projektov ali del produkcijskih ekip pa sodelovala z Društvom Ljudmila, s prostorom razvojnih umetnosti osmo/za KUD Channel Zero in drugimi.

Rebeka Vidrih, docentka za področje umetnostne zgodovine na Oddelku za umetnostno zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Študirala umetnostno zgodovino, leta 2008 doktorirala z disertacijo z naslovom Teorija umetnosti in umetnostne zgodovine v drugi polovici 20. stoletja: klasična tradicija in novo umetnostno zgodovinopisje. Predava predmete Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I (16.–18. stoletje) in Umetnost novega veka v Zahodni Evropi II (19.–20. stoletje), Fotografija in mediji sodobne umetnosti ter Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine.

Rok Vevar je leta 2012 v svojem stanovanju ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv in ga aprila 2018 preselil v Muzej sodobnih umetnosti Metelkova v Ljubljani. Je sokurator mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival (Nomad Dance Academy Slovenija, Kino Šiška). Leta 2018 je uredil knjigo Dan, noč + človek = Ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918–1960, za katero je izbral gradiva in napisal spremna besedila. Leta 2020 je izšla njegova monografija Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978. Za svoje delo je leta 2019 prejel nagrado Ksenije Hribar ter leta 2020 Priznanje Vladimirja Kralja za dosežke na področju gledališke kritike in teatrologije za obdobje 2018–2019. Leta 2020 je kot sokurator sodeloval pri razstavah Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca in SPOZNANJE! UPOR! REAKCIJA! Performans in politika v devetdesetih letih v pojugoslovanskem kontekstu v Muzeju sodobnih umetnosti Metelkova. V akademskih letih 2020/21 ter 2021/2022 je poučeval na Privatni univerzi Antona Brucknerja (Anton Bruckner Privatuniversität) v Linzu (Avstrija), oddelku za sodobni ples in raziskave gibanja. Je samozaposlen na področju kulture.

Saša Lesjak, socialna pedagoginja, pesnica in mama treh otrok, je soustanoviteljica Zavoda RISA, kjer je zaposlena kot vodja socialnih programov. Že več kot 20 let dela z otroki, mladimi in odraslimi, ki so se znašli v ranljivem položaju. Vodi delavnice, seminarje in usposabljanja na temo socialnega vključevanja in lahkega branja. Je inštruktorica za izdelavo lahko berljivih in razumljivih informacij ter urednica brezplačnika 20 MINUT. Je soavtorica štiristopenjskega sistema lahkega branja v slovenščini in avtorica številnih priredb ter izvirnih besedil v lahkem branju.

Zavod RISA, Center za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje je bil ustanovljen za neodvisne raziskave, izvajane s pomočjo uporabnic_, razvoj raznolikih programov, svetovanje, komunikacijske, izobraževalne, socialne in družbene dejavnosti na področju oviranosti ter človekovih pravic. Glas želi dajati predvsem ljudem, ki so najpogosteje tiho ali preslišani. RISA, prva organizacija, ki je v Sloveniji sistematično uvedla in pričela razvijati koncept lahkotnega branja, sodeluje z organizacijami iz vse Slovenije in Evrope. Uporabnice_ in soustvarjalke_ storitev so ljudje, ki imajo zaradi kognitivnih, jezikovnih ali drugih ovir težave pri pridobivanju in posredovanju informacij, kar povzroča ovire pri organizaciji lastnega življenja in samostojnosti.

Yasmín Martín Vodopivec je kulturna menedžerka in kuratorka. Dokončala je podiplomski študij iz mednarodnega sodelovanja in kulturnega menedžmenta, magistrski študij iz menedžmenta kulturnih institucij in podjetij (Univerza v Barceloni) ter magistrski študij Izobraževanje in muzeji: dediščina, identiteta in kulturna mediacija (Univerza v Murciji). Od leta 2011 deluje kot pomočnica direktorice Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), kjer svoje strokovne izkušnje na filmskem, glasbenem, plesnem in likovnem področju, pridobljene skozi sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter javnim in zasebnim sektorjem, aplicira na izvedbo muzejskega programa in Grafičnega bienala Ljubljana. Doslej je kurirala številne razstave, pri čemer izstopa njen kreativni pristop pri raziskovanju razstavnih formatov in odkrivanje skladnosti med poetičnim in angažiranim v umetniškem izražanju. Pri 32. grafičnem bienalu Ljubljana je sodelovala kot članica bienalskega kolegija. Leta 2017 je po odprtju prenovljene Švicarije zasnovala celoletni projekt in razstavo Švicarija: skupnost, umetnost in narava, kar je zarisalo vizijo za nadaljnje delovanje ustvarjalnega in rezidenčnega centra. Je avtorica idejne zasnove in urednica zbirke Umetnost v parku Tivoli. Trenutno se posveča razvoju programa MGLC Švicarije in zasnovi novih razstavnih projektov.

Matic Vrabič se že več kot deset let ukvarja z arhitekturo, oblikovanjem in kuratorstvom. Je soustanovitelj arhitekturnega biroja Mertelj Vrabič Arhitekti, ki deluje v Ljubljani od leta 2015. Njihovo delo vključuje oblikovanje pohištva, oblikovanje in kuriranje razstav, prenove objektov različnih meril ter projektiranje samostojnih stavb. Je soavtor slovenskega paviljona na 18. mednarodni arhitekturni razstavi La Biennale di Venezia. Kot gostujoči predavatelj in kritik je predaval na več evropskih univerzah, med drugim na University College Dublin, TU Berlin, Academy of Architecture USI Mendrisio, TU Wien in Università Iuav di Venezia.

Mojca Podlesek je vodja odnosov z javnostmi za Cukrarno in Indigo festival. V tej vlogi skrbi za oblikovanje prepoznavnosti teh kulturnih prostorov, kjer tesno sodeluje s kustosinjami in umetniki, da bi njihovo vizijo in sporočilo učinkovito prenesla javnosti. Njen poudarek je na premišljeni komunikaciji, ki zajema odprtja razstav, spremljevalne programe, gostujoče dogodke ter pedagoške in andragoške programe Cukrarne. Večletne izkušnje v digitalnem marketingu, kjer je delala v različnih marketinških agencijah, so ji prinesle trdno osnovo v digitalnih strategijah, vodenju projektov in ustvarjanju vsebin. To znanje sedaj prenaša v delo v Cukrarni. Preden se je pridružila ekipi Cukrarne, je delala kot urednica za odrsko redakcijo pri Koridorju – križišču umetnosti in kot sodelavka kulturne redakcije na Radiu Študent. Kot magistrirana dramaturginja ima izostren občutek za umetniško vizijo in pripovedno moč, kar se odraža tudi v njenem delu.

Simon Gmajner je v preteklosti deloval na področju mednarodnih odnosov in analiz, sedaj pa že več kot 15 let dela na kulturno-umetniškem področju, večinoma kot producent in koordinator projektov. Osredotoča se na razvoj in koordinacijo mednarodnih projektov na polju sodobne raziskovalne umetnosti, specifično na transdisciplinarna sodelovanja in presečišča med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Vodil je več projektov Ustvarjalne Evrope in projektov Evropske Komisije za raziskave in razvoj. Njegovi interesi ležijo na polju umetniškega raziskovanja živih sistemov ter etiki dela z biomateriali in organizmi v umetniškem kontekstu. Trenutno deluje v Centru za kreativnost v sklopu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje kot vodja in koordinator projektov, ki naslavljajo potenciale transdisciplinarnih sodelovanj med ustvarjalci in drugimi področji.

Vladimir Vidmar je kustos v Moderni galeriji (MG+). Med letoma 2014 in 2018 je deloval kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani, med letoma 2019 in 2024 pa kot umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije. Diplomiral je iz filozofije na Filozofski fakulteti in novinarstva na Fakulteti za družbene vede na Univerzi v Ljubljani. Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave, mdr. Tadeja Pogačarja, Lale Raščić, Fokus grupe, Mladena Stropnika, Becky Beasley, Nike Špan, Nikite Kadan, Katalin Ladik, Rosselle Biscotii in Kevina van Braaka ter mednarodne skupinske projekte. Sokuriral je pregledno razstavo Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Sodeloval je pri raziskovalnih projektih zgodovine institucionalne kritike v srednji in jugovzhodni Evropi Inside Out ter pri mednarodnem razstavnem projektu The Kids Want Communism v Museum of Bat Ya, Tel Aviv. Redno objavlja besedila o sodobnih umetniških praksah v umetniških revijah, katalogih, bil pa je tudi član različnih žirij. Od 2016 poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Lenka Đorojević v svoji praksi in delu v različnih kolektivih kritično preiskuje in interpretira ambivalenco položaja (umetniškega) subjekta v kontekstu produkcijskih, reprezentativnih, ideoloških in simbolnih narativov ter strategij poznega kapitalizma. Delovala je kot piska, kustosinja in koordinatorica projektov na Festivalu Mesto Žensk, Društvu Ljudmila, SCCA-Ljubljana, Radio Študent … Od leta 2015 je programska sodelavka Insitituta za sodobno umentost v Črni gori. Trenutno zaposlena kot producentka v Cukrarni.