Naslednjih 21 dni bo ključnih
Letna razstava 18. leta šole Svet umetnosti v Galeriji Škuc
13. 5.–2. 6. 2021, Galerija Škuc
Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc in arhiv SCCA-Ljubljana
Nataša Berk, Imagine More, 2012–
Imagine More (Predstavljaj si več) je serija umetniških del, ki jo Nataša Berk razvija od leta 2012. S tokratno postavitvijo praznih medijskih nosilcev – okvirjev, slikarskih platen, televizije in projektorja, na katere so nalepljeni samolepilni lističi z variacijami napisa Imagine − kreira prostor, namenjen gledalkini_čevi domišljiji. Umetnica z napisanimi opomniki oziroma navodili ustvarja podobe in situacije, ki gledalko_ca izzivajo k snovanju lastne vsebine, ter poziva k razmisleku, tako o formalnoestetskih kot družbeno-kritičnih sodobnih umetniških praksah. Obenem se Berk ironično odziva na negativen odnos nekaterih posameznic_kov ali institucij do sodobne umetnosti in jih spodbuja, naj si same_i zamislijo umetniško delo, ki bi ustrezalo njihovim pričakovanjem. Je torej obiskovalka_ec pripravljen_a preseči zaznavo realnega objekta in si predstavljati več?
Ana Obid, Sanja Vatić
Adrijan Praznik, Portfolio, 2021
Adrijan Praznik, Portfolio, str. 4, maj 2021; fotografija postavitve Klemen Ilovar, giclée tisk, 42 x 59,4 cm
Adrijan Praznik, Portfolio, str. 17, maj 2021; fotografija postavitve Klemen Ilovar, giclée tisk, 42 x 59,4 cm
Adrijan Praznik, Portfolio, str. 26, maj 2021; fotografija postavitve Klemen Ilovar, giclée tisk, 42 x 59,4 cm
Adrijan Praznik z uokvirjenimi stranmi iz lastnega portfolia komentira delovanje umetnostnega sistema, znotraj katerega umetnice_ki s svojimi portfolii, svojevrstnimi vrednostnimi papirji, kotirajo na »borzi« sveta umetnosti in si gradijo kariero. Postavitev portfolia v galerijski prostor pripomore k humornemu in medijskemu preskoku, saj napeljuje na razmislek o tem, kaj je umetniško delo in kaj vzpostavlja njegovo avro. Razstavljen Portfolio osvetljuje umetnikovo zadnjo serijo del Čista špekulacija (2018–). Ta med drugim z mero ironije in absurda naslavlja dogajanje za kuliso umetničine_kove kariere, polne rutinskih poklicnih tveganj, odetih v prekarnost in negotovost. Na to med drugim opozarja reprodukcija oljne slike v Portfoliu, ki kaže pogost zatik v umetnosti, merjen v evrih – monetizacija umetniškega dela v primerjavi s finačnim preživetjem ustvarjalke_ca. Če špekuliramo, da bo cepilni potni list v prihajajočem poletju vstopnica za brezskrben oddih in potovanja, pa Praznik pravi, da je portfolio eden od aparatov, ki bolj ali manj špekulativno odpira vrata ustanov umetnosti in drugih priložnosti. Ali kot piše na enem od umetnikovih del: »Zdaj se lahko zgodi vse!«
Teja Kosi
Zahvala: Klemen Ilovar
Beli sladoled, Obleki za otvoritev, 2021
Beli sladoled predstavlja projekt Obleki za otvoritev, v katerem razvija idejo, prvič realizirano leta 2010. V odgovor na javno percepcijo obeh umetnikov kot uličnih ustvarjalcev sta takrat na steno galerije naslikala opečnat zid. Motiv opek se je nadaljeval v prihodnjih projektih in postal prepoznaven znak skupine. Iz zavedanja, da prinaša enoten videz tako prepoznavnost kot tudi ugodnosti, se je izoblikovala ideja za oranžno moško obleko z opečnatim vzorcem. Uniformi sta postopoma nadgrajevala z različnimi dodatki, od čevljev do elektronskih pasov z izpisom njunih imen. Pasovi poudarjajo humoren učinek umetniškega dela, čeprav želita umetnika obenem opozoriti na izkrivljeno percepcijo umetnic_kov in umetnosti, ki jo lahko ustvari dodelana javna podoba. V delu Obleka za otvoritev idejo stopnjujeta do te mere, da obleka/uniforma nastopa kot samostojen artefakt. Z dramatično predstavitvijo in osvetljavo jo kot svojo javno podobo povzdigneta na piedestal, kar še poudarita s svojo fizično odsotnostjo (doslej sta se na razstavah pojavljala praviloma uniformirana). S tem Beli sladoled ustvarja distanco med obiskovalko_cem in artefaktom, hkrati pa humorno, (samo)ironično, sarkastično in kritično opozarja, da je način prezentacije lahko pomembnejši od dela samega.
Hana Čeferin, Teja Miholič, Maša P. Žmitek
Simona Semenič & Nada Žgank, janezove sanjarije, 2020
Delo, natisnjeno na kuhinjske deske za rezanje mesa, pogledu od blizu razkrije osem fotografij Nade Žgank, na katerih Simona Semenič svoje golo telo odeva v gorenjsko narodno nošo. Prvič je bilo predstavljeno v Mestni galeriji Ljubljana leta 2020 v okviru skupinske razstave Svobodno sonce in je rezultat vnovičnega sodelovanja Semenič in Žgank. Pred tem sta sodelovali leta 2009 in ustvarili Zapis celote, ki so ga leta 2018 ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada Simoni Semenič aktualizirale kritike konservativne politike in medijev. janezove sanjarije tako lahko dojemamo kot repliko na prvo delo, hkrati pa vsebinsko sledijo Semeničinem performansu Lepa kot slika, premierno izvedenem leta 2020 na festivalu Mesto žensk. Vizualno preko evforične razgibanosti in nasmejanega obraza prikazujejo parodijo v jukstapoziciji z vsebino, ki resno opozarja na družbene in politične težnje vračanja k tradicionalnim vrednotam. Stran od »izrojene« umetnosti, v čas, ko je stereotipna ženska vedela, kje ji je mesto. Na to mesto se vrača; njeni poti sledimo od grešne golote do prave slovenske ženske s kokošjo v rokah. Simbolne potrditve slovenstva ne moremo prezreti.
Tamara Mlakar
Small but dangers, Umetnost je lepa, blagodejna in mistična 1, 2, 2020
Small but dangers, Umetnost je lepa, blagodejna in mistična 1
samolepilna tapeta na papir; 13.5 cm x 21 cm; 2020
Small but dangers, Umetnost je lepa, blagodejna in mistična 2 samolepilna tapeta na papir; 13.5 cm x 21 cm; 2020
Preprosta in materialno skromna kolaža, značilni vizualni pristop tandema Small but dangers, nam na prvi pogled ne izdata veliko. Igra neskladnosti, ki jo umetnica in umetnik ustvarita, je na videz neposredna in humorna, a spodletelost v združitvi podobe in tistega, kar naj bi bil njen označevalec, spodbudi dodaten razmislek o možni prisotnosti mnogoterih odnosov, za katere se zdi, da ju deli še zadržujeta. Postavitev se vpenja v okolje neštetih okvirjev. Vsebinsko sugestivna naslovna izjava uokvirja pričakovanje gledalke oziroma gledalca, umetnica in umetnik fizično okvirita svoja kolaža, ta dva pa, postavljena v galerijski prostor, vstopata v okvir institucije, kulturne politike in njene ekonomije ter s tem sugerirata na nove možnosti branja. Medijsko skoncentrirana na svoj minimum, misli ne usmerjata k jasni vsebini, temveč v prepoznavanje zagonetne narave različnih odnosov: med formo in vsebino, med umetniško avtonomnostjo in kulturno ideološkostjo ter pomenom umeščenja del v različne kontekste.
Maša Knapič
Aldo Giannotti, 2021
Gruča desetih vizualnih komentarjev, ki jih je Aldo Giannotti narisal neposredno na stene galerije, naslavlja več tematik. Na eni steni komentira aktualno družbeno-politično klimo v državi in spodbuja prebivalke in prebivalce Ljubljane k nadaljevanju odpora. S potemnjenim tlorisom galerije komentira krčenje prostora za ustvarjanje, ki ga povzroča kulturna politika. Na nasprotni steni humorno komentira neodzivnost ljudi, ki začetek lastne aktivacije prestavljajo v nedoločeno prihodnost. Čas korone je zaznamoval neobvladljivo sedanjost, ki naslednjo stopnico v prihodnost dela nedosegljivo. Vplival je tudi na načine, kako obiskujemo razstave. Ob vnovičnem odpiranju kulturnih ustanov umetnik s tremi risbami iz serije navodil za gledanje umetnosti zato obiskovalkam in obiskovalcem ponuja predloge, ki igrivo spreminjajo pričakovano obnašanje na razstavi vizualne umetnosti.