tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki / potovanja / programski sodelavci / razstava /

Eda Čufer
Pogovor z Jaroslavom Andlom

Znani ste kot človek, ki deluje na mnogih področjih, od umetnostne zgodovine do fotografije in filma. Pripadate tudi močni generaciji, ki je stopila na prizorišče konec 60. in v začetku 70. let. Kako bi na kratko predstavili sebe v perspektivi tridesetih let?

Res je, odraščal sem v šestdesetih. Univerzitetni študij sem začel leta 1967 in veliko kasnejših stvari v mojem življenju je povezanih s tem. Na Češkoslovaškem so bila 60. leta zelo intenzivna in dramatična zaradi sovjetske invazije leta 1968. No, v 60. letih so bila dogajanja internacionalna, toda po sovjetski invaziji, ki je bila lokalno dejanje z globalnimi posledicami, so se stvari zaostrile, tako da je bilo sredi 70. in v 80. zelo težko javno delovati. Vse dotedanje dejavnosti so se preselile v t. i. podzemlje, zasebno sfero, ki je obstajala samo za zelo omejene kroge. Zato sem v tem času veliko deloval v tujini. Pripravil sem razstave na Poljskem, Madžarskem, v Jugoslaviji in drugod. To so bile večinoma razstave fotografij, saj fotografija ni bila tako problematična z ideološkega stališča kot vizualna umetnost; torej slikarstvo, skulptura ali konceptualna umetnost. Fotografija ni bila visoka umetnost, zato je bilo mogoče delati zelo zanimive fotografske razstave. Toda če odgovorim na vaše vprašanje, bi rekel, da sem počel različne stvari in ni me zanimalo postati specialist samo za eno od njih, saj me še vedno zanimajo predvsem odnosi, razmerja in potenciali, ki nastajajo v kombinacijah med različnimi disciplinami.

Od leta 1982 ste živeli v ZDA, potem ste se za nekaj let vrnili na Češko, zdaj pa spet živite v New Yorku. Kakšna je bila vaša umetniška politika v času vodenja Centra za moderno in sodobno umetnost pri Narodni galeriji, zlasti glede na dihotomijo med globalnim in lokalnim?

Trudil sem se inicirati dialog med lokalnim in transnacionalim, evropskim in globalnim kontekstom. To je seveda prisilna izbira, ki jo imamo danes, če hočemo odpravljati posledice dolgoletne kulturne izolacije. Ta izolacija je bila prostorska, a poleg nje je obstajala tudi časovna izolacija - to so politično onemogočani odnosi in izmenjave med preteklostjo in sedanjostjo in posledično prihodnostjo. Komunizem je zamrznil čas. Preteklost je bila potlačena, cenzurirana in odpravljanje posledic te politike je danes zelo zapleteno. Tretja raven so institucije. Ko sem prevzel mesto direktorja, je v muzeju že obstajala določena hierarhija. Pred časom so za javnost odprli razstavo stalne kolekcije muzeja, ki je obsegala samo slike in skulpture, kar ni vzpodbudno za muzej s takšno misijo. Težko si predstavljam moderno in sodobno umetnost brez fotografije, arhitekture in dizajna, zato je bila moja politika povezana tudi z uveljavljanjem ideje o povezanosti in soodvisnosti disciplin. To so bili trije osnovni principi moje umetniške politike, ki sem jih uveljavljal od prevzema mandata dalje.

Potlačena preteklost socializma je povzročila izključenost oz. izbrisanost denimo primerov zgodovinskih avantgard (nastalih na področjih, ki so se pozneje znašla za železno zaveso) iz t. i. uradne umetniške zgodovine tega časa. Ste o teh vprašanjih razpravljali z zahodnimi kolegi in strokovnjaki?

Odpravljanje takšnih zgodovinskih nedoslednosti je počasen proces. Moje izkušnje so zelo osebne. Ko sem leta 1982 prišel v New York, sem navezal stike z mnogimi institucijami in jim ponudil projekte, ki bi predstavili in rehabilitirali nekatere pomembne umetnike. Ti so ostali neopaženi v zgodovini, saj strokovnjaki z zahoda, ki so pisali zgodovinske knjige, niso vedeli zanje, čeprav so bili ti umetniki v svojem času že mednarodno uveljavljeni. Toda knjige o tem so bile praviloma napisane po drugi svetovni vojni, ko je bilo že težko priti do virov, ki so ostali onkraj železne zavese. Kolegi, s katerimi sem se pogovarjal, so razumeli problem, toda težave so nastopile drugje, pri denarju, sponzorjih in vprašanju javnega interesa in zanimaja za takšne rehabilitacije. V New Yorku je bila v 80. razstava Madžarske avantgarde in nekateri manjši projekti. Nekaj se je naredilo, a ne prav veliko.

Kakšna je trenutna češka realnost? Kakšne so specifično češke izkušnje tranzicije?

Češka ima boljšo zunanjo podobo, kot je njena politična in družbena realnost. V resnici so bili postopki tranzicije na Češkem manj dosledno izpeljani kot na Poljskem ali Madžarskem. Državne institucije so praviloma ostale takšne, kot so bile v socializmu. Seveda brez cenzure in drugih represivnih struktur, toda način poslovanja je ostal nespremenjen, kar otežuje vsebinsko preobrazbo teh institucij. Takoj po padcu socializma je bila Češka v boljšem ekonomskem položaju kot večina sosednjih držav in mogoče je bil to razlog, da je vlada odložila nekatere boleče ukrepe, ki bi pospešili notranjesistemsko reformo institucij. Zunanja podoba Češke je marsikdaj bolj rezultat Havlove in Klausove uspešne politike odnosov z javnostjo kot dejanskih razmer.

Češkoslovaška je bila znana po znamenitih disidentskih intelektualcih in umetnikih, Pričakovali bi, da bodo odigrali ključno vlogo v procesu realizacije družbenih sprememb.

Tradicionalno so v deželah nekdanjega socializma pisatelji in intelektualci prevzeli politično vlogo. Vprašal bi se, zakaj? Po mojem mnenju so to storili zaradi nerazvitosti demokratskih političnih institucij. Ta vloga je bila substitut za nekaj, kar v teh deželah ni obstajalo, kar pa si vsi želimo imeti. Disidentski intelektualci so se trudili vzpostaviti civilno družbo in takšne institucije. Toda ko takšne institucije obstajajo, potrebujejo profesionalne politike, menedžerje in tako naprej. Danes obstaja dilema, ali je lahko intelektualec dejaven kot politik in ali ni vloga intelektualca, da za vsako ceno ohranja kritično pozicijo. Sprememba je bila zelo dramatična in mislim, da večina nekdanjih disidentskih intelektualcev ni bila pripravljena na nove družene in politične vloge, ki od njih zahtevajo redefinicijo poklica.

Slišala sem, da je legendarni konceptualni umetnik Milan Knižak postal zelo izpostavljena politična in medijska osebnost. Za kaj gre Knižaku?

Knižak je bil medijska osebnost že od začetka in je poseben primer v češki sodobnosti, saj si zasluži pozorno obravnavo. Dolgo je bil direktor likovne akademije in pred nekaj leti je začel uradno politično kariero v Klausovi stranki. V istem obdobju je iniciral nekakšno revolucijo na likovni akademiji, ki pa je zaobšla vse legalne postopke in se sprevrgla v Knižakov zasebni revolucionarni podvig. Skupaj s študenti je zrušil vodstvo šole in slišati je bilo, da je zadevo vodil kot diktator. Skratka, Knižak je tipičen primer medijskega umetnika, a nenavadno pri tem je , da umetnik poskuša postati realni politik, da piše politične kolumne, da reprezentira vodilno politično stranko. To se mi zdi zelo izjemen primer, ki pa natančno govori o realnosti in družbi, v kateri živimo.

Prvič objavljeno: Delo, 28. april 1999, p. 8