tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki / potovanja / programski sodelavci / razstava /

Jaroslav Andel
Premiki v temeljih umetnosti: Primer Češkoslovaške / Češke Republike

V okviru geopolitike in umetnosti smo priča dvema paralelnima prehodoma: iz moderne industrijske družbe (ki jo razvijajo nacionalne države) v postindustrijsko (ki jo poganjajo transnacionalna podjetja) in iz moderne umetnosti v postmoderno. Skupno obema prehodoma je, da nikjer ne potekata gladko ali usklajeno, njuna dinamika pa je odvisna od hitrosti sprememb na posameznih področjih, v posameznih državah in regijah - z drugimi besedami, od ločitev, nasprotovanj in sovpadanj, ki označujejo tako zgodovino moderne kot tudi postmoderne.

Obujanje nacionalne države

Propad komunizma v letu 1989 je povzročil tudi razpad Sovjetske zveze, Jugoslavije in Češkoslovaške. Iz tega lahko sklepamo, da so omenjene, edine večnacionalne države povojne Evrope funkcionirale kot celota zgolj zaradi komunizma. Njihov razpad je obudil idejo nacionalne države, ki je v moderni evropski zgodovini že odigrala pomembno vlogo. Ta zakasneli pojav nacionalnih držav se je pojavil v Vzhodni in Srednji Evropi istočasno kot v Zahodni Evropi popolnoma nasproten proces - proces združevanja, in v trenutku, ko je globalizacija postala pomemben dejavnik v ekonomiji, politiki in kulturi. Posledica tega je, da poteka razvoj srednje in vzhodnoevropskih držav ter njihovih politik, vključno s kulturno, v nasprotno smer.

Nasprotujoči si trendi

Čeprav protislovni, so ti trendi povezani. Tako kot se vojna na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu ne bi mogla razplamteti v razdeljeni Evropi pred letom 1989, se tudi globalizacija ne bi mogla popolnoma razviti v bipolarnem svetu. Združena Evropa tako na Zahodu spodbudi pojemanje nacionalne države in razvoj regionalizma, padec komunizma na Vzhodu pa obudi nacionalizem. Ni naključje, da se njegove najbolj smrtonosne oblike pojavijo v državah z mešano etnično sestavo, v državah torej, ki še niso » etnično očistile« svojih teritorijev. Glede na to, da zgodovinsko napreduje z Zahoda proti Vzhodu, je » etnično čiščenje« očitno integralen del modernizacije, se pravi ustvarjanja industrijske družbe in vzpona nacionalnih držav.

Konec modernizacije

V tem kontekstu sta Bosna in Kosovo predstavljala zadnja ostanka večetničnih družb predmoderne Evrope; državi, ki še nista šli skozi celoten proces modernizacije. Potemtakem je vojna, katere očividci smo, konec procesa, ki se je začel pred več kot dvesto leti v Zahodni Evropi. Trenutno dogajanje lahko sprejemamo kot konec moderne zgodovine ali kot vrnitev v bolj zgodnjo fazo. Manifestacijo različnih stopenj nastajanja moderne družbe, torej.

Dva obraza nacionalne države

Kot so bile v preteklosti, so tudi danes ločitve večetničnih družb povezane z zakasnelim vzponom nacionalne države in vodijo k velikim konfliktom. Ne smemo pozabiti, da je razvoj nacionalnih držav zanetil vojne (tudi I. in II. svetovno vojno), hkrati pa nam je dal edini politični okvir za demokracijo, ki smo ga sploh kdaj imeli; okvir, v katerem je potekala tudi evolucija industrijske družbe, proces modernizacije (vključno z vzponom moderne kulture). Toda, kot prikazujejo zadnji temeljni premiki, se ta proces bliža koncu.

Premiki v paradigmi

V zadnjih dvajsetih letih se je struktura Zahodne ekonomije močno pomaknila od industrijsko usmerjene k servisni. Industrijska družba se je razvijala v postindustrijsko in informacijsko, s tem pa prerasla meje nacionalnih držav. Ker je razvoj ovirala (če ne celo blokirala) hladna vojna, je propad komunizma v letu 1989. močno vplival na politiko in ekonomijo. Pospešil je globalizacijo, ki izziva institucije nacionalnih držav, politične in ekonomske procese pa pogosto postavi v protislovne odnose.

Konec utopije

Propad komunizma je odpravil tudi zadnje ostanke utopične misli, vključno z idejo napredka, ki je oblikovala moderno politiko in umetnost v zadnjih dvestotih letih. Ker je ideja napredka osrednja ideja modernizma, sta njuni spremembi pravzaprav povezani. Potemtakem lahko zaključimo, da leto 1989 predstavlja točko spremembe v prej opisanem paralelnem razvoju v geopolitiki (prehod industrijskih družb nacionalnih držav v globalno, postindustrijsko družbo) in v kulturi (prehod modernizma v postmodernizem).

Prazgodovina

Seveda so se znaki sprememb pojavili leta (ponekod celo desetletja) pred letom 1989. Sociologi so predstavili koncept postindustrijske družbe in z njo povezane koncepte (npr. postkapitalistični, postekonomski, tehnotronski itd.) na Zahodu že pred nekaj desetletji (gl. Daniel Bell: The coming of Post-Industrial Society,(1) New York, 1973). V umetnostni kritiki se je termin postmodernizem pojavil še prej (najprej v literarni kritiki, npr. v pisanju Randalla Jarella in Johna Berrymana v drugi polovici 40-ih). To dejstvo lahko razumemo kot indikacijo, da povojno obdobje s pojavom potrošniške družbe vred predstavlja novo fazo v zgodovini umetnosti 20. stoletja; fazo, ko se nasprotujoč odnos med kapitalistično družbo in moderno umetnostjo zaradi lagodnosti slednje nevtralizira z vedno močnejšim privzemanjem modernizma.

Ohranjanje moderne umetnosti

Odnos med moderno umetnostjo in komunistično državo v obdobju hladne vojne je bil obraten: država je moderni umetnosti nasprotovala. Posledično je komunistični režim, paradoksalno, ohranil socialno moč moderne umetnosti, kontrast med obstoječo družbeno ureditvijo in umetnikovim idealom, željami. Paradoks niti ni tako presenetljiv (četudi je bil zaradi politično razdeljene Evrope slabo opazen), če vemo, kako močno je komunizem čislal industrijsko družbo. Seveda pa so v komunizmu tudi druge omejitve (npr. cenzura, v stalinističnih državah celo nasilje) pripomogle k temu, da je bil razcvet modernizma težak, ponekod celo nemogoč.

Spreminjajoča nadloga

Nadloga komunističnega režima ni bila permanentna; spreminjala se je od države do države in iz obdobja v obdobje. Odjuga, ki je sledila 20. kongresu Sovjetske komunistične partije leta 1956, ter t. i. socializem s človeško podobo, ki je nastopil v Češkoslovaški v 60-ih, sta kar precej zmehčala totalitarni režim, to pa je vodilo k pomembnim kulturnim in umetniškim dosežkom (npr. češki novi val v kinematografiji). Kot » golaž socializem« označujemo obdobje po letu 1968, ko si je komunistični režim skušal prilagoditi nekatere elemente potrošniške družbe. Celo » pravi socializem« in t. i. normalizacija na Češkoslovaškem v 70-ih in 80-ih sta sledila temu trendu. In potem seveda ne smemo mimo Gorbačova in njegove perestrojke, ki je postavila temelje za dogodke leta 1989.

Nove linije odstopanja: Globalno in lokalno

Padec komunizma 1989 je povzročil mnoge spremembe, ki se še vedno odvijajo. Namesto delitev sveta na Zahod in Vzhod, kapitalizem in socializem so nastajale (in še danes nastajajo) številne druge, ki imajo različna odstopanja, dinamiko in zaradi katerih je svet ponavadi neurejen in zmeden. Najbolj pomembna je delitev na globalno in lokalno (regionalno), ki je precej bolj zapletena kot prejšnja delitev na Vzhod in Zahod, saj vpliva na mnogo področij, kategorij, skupnosti in posameznikov. Rastoče razlike in ločenost med področji je še ena pomembna lastnost te delitve (npr. globalizacija ekonomije poteka zelo hitro, globalizacija političnih in kulturnih institucij pa precej bolj počasi).

Geopolitični okvir referenc

Seveda obstajajo tudi druge delitve in elementi, ki oblikujejo in vodijo geopolitični razvoj ter so v interakciji z globalizacijo in med seboj. Obstaja npr. delitev na Sever in Jug, pa tudi fenomen, poimenovan spopad civilizacij (in kultur). Čeprav so videti zelo splošni, ti geopolitični elementi in lastnosti močno vplivajo na umetnost, njeno produkcijo, delitev in sprejem. Sestavljajo vzorce identifikacije in prispevajo obči okvir za premike v temeljih umetnosti.

Umetnost in njen kontekst

Sodobni umetniki in kritiki v svojih delih prikazujejo višjo zavest in ne socialno-političnega konteksta, v katerem umetnost deluje. V tem smislu nadaljujejo izpopolnjevanje Duchampovega nauka ready made - ideje, da je pomen predstavitve oblikovan glede na kontekst. To lahko razloži, zakaj se popularnost Marcela Duchampa že od konca II. svetovne vojne neprestano veča in zakaj je postal eden najbolj vplivnih umetnikov zadnjih desetletij. V bistvu je lahko sprejem del Marcela Duchampa v obdobju po II. svetovni vojni primer umetnikovega naraščajočega zanimanja za tisto, kar je pozneje postalo znano kot dominantni postmodernistični interesi in koncepti (npr. intertekstualnost, decentraliziranost subjekta in dekonstrukcija). Prav zato je lahko umetnikov interes v odnosu med umetnostjo in njenim kontekstom zgovoren dokaz prehoda od modernizma k postmodernizmu, tj. procesa, ki ga spremlja lagodnost moderne umetnosti; umetniki pa se mu upirajo skozi performanse in body-art, situationalizem in konceptualno umetnostjo.

Nova usmeritev

Presenetljivo so ene od prvih umetnin, ki napovedujejo to novo usmeritev 20. stoletja po II. svetovni vojni, nastale v Pragi pod totalitarnim režimom. Pisatelja umetnika Jiri Kolar in Zdenek Urbanek sta v začetku 50-ih ustvarila kolaže, poimenovane Konfrontacija in razmerja. Konfrontacijo sestavlja par slik (reprodukcije fotografij, slik in grafik), postavljene ena zraven druge; razmerja sestavlja več reprodukcij, postavljenih na en papir. Tako tehniki kot njuni imeni je izumil Urbanek leta 1951, ko sta bila s Kolarjem člana majhne skupine disidentskih umetnikov in pisateljev. Za razliko od dadaističnih, konstruktivističnih ali nadrealističnih kolegov, ki so postavljali v jukstapozicijo neskladne elemente znotraj enega okvira, sta Urbanek in Kolar postavila skupaj celotne ready-made slike. Tako sta preusmerila žarišče umetnika od ročnega h konceptualnemu procesu umetnostnega ustvarjanja in obudila originalen nauk Dechampovih ready-madeov.

Kontekstualizem: kolaž in ready-made

Opazimo lahko, da je kolažu in ready-madeu skupna premestitev objekta iz njegovega originalnega konteksta v nov, estetski kontekst. Toda,  jukstapozicija med umetnostjo in realnostjo, npr. skica s svinčnikom in stran časopisa, poteka pri kolažu znotraj enega okvira, pri ready-madeu pa na bolj cerebralnem nivoju. V tem pogledu so Urbankova in Kolarjeva soočenja in razmerja bližje Duchampovim ready-madeom kot pa kubističnim, konstruktivističnim ali nadrealističnim kolažem. S prikazovanjem ready-made slik in spreminjanjem njihovega kontekstualnega okvira postavljata soočenja in razmerja pod vprašaj in odsevata sam proces pomena. Potemtakem so morda njuna dela prvi primer umetnostne strategije po vojni, glasnik novih umetnostnih gibanj, vključno s pop artom, sitautilonalizmom in konceptualno umetnostjo. Bolj pomembno - najavljajo postmoderne interese in koncepte, kot so hiperprostor, intertekstualnost in dekonstrukcija.

Zaključek

Da sta geopolitika in umetnost precej povezani in (so)odvisni, nam dokazujeta dva paralelna prehoda: iz industrijske družbe v postindustrijsko in iz moderne umetnosti v postmoderno. Oba sta definirana z novimi razhajanji, ki ustvarjajo nasprotovanja, ločitve in konflikte. Živimo v svetu protislovnih, a kljub temu povezanih trendov: obujanje nacionalnih držav in njihov zaton, globalizacija in plemenizacija, notranje povezave in specializacije. Zaradi teh temeljnih premikov umetnike ne zanima vloga konteksta, v katerem umetnost deluje, temveč proces samega pomena in konec koncev spreminjanje naše identitete.

Opomba:

Fotografije:

1. Zdenek Urbanek. Rapportage, 1951-52

2. Zdenek Urbanek. Confrontage, 1951-52