tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki / potovanja / programski sodelavci / razstava /

Eda Čufer
Pogovor s Călinom Danom

Ste član romunske umetniške skupine SubReal, ki je bila ustanovljena v začetku 90-ih. Odnos do družbene realnosti, ki ga je mogoče razbrati iz dokumentov, objavljenih v knjigi, spominja na nekatere vzhodnoevropske umetniške projekte iz 80-ih. Ali je v Romuniji pred revolucijo leta 1989 obstajala javna alternativna kultura, kakršna je npr. značilna za druge vzhodnoevropske države v 80-ih?

SubReal je začel delovati poleti leta 1990, ko sva se s kolegom Josifom Királijem odločila, da skušava nekoliko drugače odreagirati na obstoječo kolektivno depresijo v tedanji Romuniji. Mogoče ne toliko drugače, vsekakor pa bolj taktično, družbeno agresivno in ironično. Začela sva z zelo preprostimi dogodki, kot so ulične instalacije, ali kot organizatorja in kustosa dogodkov, v katerih sva tudi sama sodelovala. Skratka, na umetniško skupnost sva skušala delovati na način, ki prej ni obstajal in ki je bil izziv za tiste, ki so sodelovali v teh dogodkih. Naredila sva npr. serijo projektov z naslovom Alimentara in Dracula Land, ki so vzbudili zelo ambivalentne reakcije. Eden od projektov je bil npr. razstava o hrani, ki jo je v 80-ih močno primanjkovalo. Povabila sva veliko ljudi, teoretikov in umetnikov, in skupaj smo skušali rekonstruirati prostor trgovine s hrano v 80-ih. Spomini na te izkušnje in okolja so zelo hitro izginjali, ljudje so pozabljali ali potlačevali vse neprijetne spomine na preteklost. To je bilo neke vrste obdobje prečiščevanja. Res pa so bili takšni javni dogodki v Romuniji 80-ih skoraj nemogoči. Imam izkušnjo, ki govori o postopnem sproščanju možnosti javnega delovanja. Okrog leta 1986 sem skušal s prijatelji postaviti razstavo, ki naj bi izpostavila nekatere ključne trende 80-ih. Imenovala se je Alternative in imeli smo celo otvoritev, takoj zatem pa je bila razstava ob vsesplošnem škandalu in z zaplembo publikacij zaprta za javnost. Po tem dogodku smo prišli na "črno listo" in nekaj časa je bilo popolnoma nemogoče, da bi dobili dovoljenje za organizacijo kakršnegakoli javnega dogodka. Tako smo se začeli zbirati v hiši prijatelja na neke vrste zasebnih zabavah. Takrat sta v mestu obstajali vsaj še dve skupini ljudi, ki sta organizirali takšne zasebne dogodke, toda samo mi smo jih dokumentirali (fotografije, risbe ipd.).

Potek romunske revolucije leta 1989 smo lahko spremljali na TV zaslonu. Pravzaprav je odprla zgodovino TV revolucij in vojn. Kako ste od znotraj doživljali ta proces?

Mislim, da smo zelo dobro vedeli, za kaj gre. Naša medijska kultura v 80-ih je bila katastrofalna; o dogodkih zunaj države smo bili obveščeni z desetletno zamudo. Kljub temu pa je v Romuniji v teh časih obstajala zelo močna kritična zavest. Vedeli smo, da smo ujeti v veliko masovno manipulacijo. Vsaj zase in za skupino prijateljev lahko rečem, da nismo verjeli lokalnim govoricam in posredovanim informacijam, temveč smo skušali analizirati stanje s sredstvi in znanjem, ki smo jih imeli na voljo. Revolucija leta 1989 je pomenila zelo brutalen stik z medijsko kulturo, ki je povzročil globoko kolektivno depresijo. Na zelo brutalen način so se nam naenkrat odprle oči v neki zelo grdi svet.

Ste umetnostni zgodovinar. Pišete zelo teoretske tekste, povezane s percepcijo in politiko novih medijev. Kako ste se začeli ukvarjati z umetnostjo in ali se imate za umetnika?

To je vsekakor pomembno vprašanje. Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar in teoretik. V času študija me je posebej zanimala srednjeveška umetnost. Po študiju sem naenkrat preskočil v umetnostno kritiko in postal sem novinar. To sem počel 15 let, za časopise, radio, televizijo, in omogočilo mi je potovanje po državi ter spremljanje tekoče umetniške produkcije. Potem sem postal glavni urednik umetniškega časopisa Arta, toda od nekdaj me je zanimala nekakšna širša perspektiva delovanja in naenkrat mi pisanje o umetnosti ni bilo več dovolj. Hotel sem imeti kontrolo nad tem, kar delam. Ni me več zadovoljevalo, da lahko le poročam o tem, kar drugi ustvarjajo. Ne vem, kako bi odgovoril na vprašanje, ali sem umetnik ali ne. Če delujem v kulturnem okolju, potem se raje ne identificiram kot umetnik. Obstajajo negativne stvari v mojem razumevanju tega koncepta. Sebe bolj vidim kot pisca in neke vrste režiserja. Še zmeraj veliko delam z drugimi ljudmi. Imam močne vizije, ki pa se jih nikakor ne trudim realizirati sam. Toda če bi moral delati v pisarni ali v nekem konkretnem, zaprtem družbenem sistemu, potem bi se definitivno oklical za umetnika.

V novejših tekstih razvijate neke vrste teorijo percepcije, povezano z novimi mediji. Na predavanju ste nam predstavili projekt dizajna videoigre na temo vojne. Iz vsega tega je mogoče razbrati, da zdaj nekako integrirate svoja znanja, od umetnostne zgodovine, teorije do umetnosti.

Ko gre za nove medije, sta zame pomembni predvsem dve stvari: interaktivnost in sposobnost ustvarjanja fantastičnih svetov, sposobnost fantaziranja znotraj 3-dimenzionalne iluzije. Interaktivnost je zelo izzivalen koncept, ki ga je še vedno zelo težko uspešno integrirati v umetniško prakso. Pustil bom ob strani tehnični vidik, toda očitno je, da se ljudje trudijo vzpostaviti stik s strojem in oblikovati modele, ki bi posnemali obnašanje njihovih možganov in teles. To je vsekakor velika stvar, ki marsikaj pove tako o dobrih kot slabih straneh človeške narave. Na eni strani govori o pohoti in obsesiji s kontrolo in manipulacijo, na drugi pa o želji za presenečenjem in izzivom. Tehnične možnosti omogočajo zelo zabavne načine spraševanja o tem, kdo in kaj smo, kako delujemo. Osnovno vprašanje interaktivnosti je povezano z vprašanjem hitrosti možganov. Skratka, tudi ta zelo primitivna stopnja, na kateri smo danes, je zabavna in ponuja številne možnosti razmisleka. Mogoče je npr. potegniti zelo zanimive vzporednice med interaktivnostjo in politiko; kako deluje dominantna stran človeške narave v virtualnem modelu zelo podobno kot v političnem. Mislim, da najnovejša tehnologija poleg tega, da skuša tehnično realizirati koncept virtualne realnosti, ponuja tudi nove možnosti razmisleka in analize človeških fantazij, naracij, saj lahko konkretizira mentalne projekcije, kreacijo imaginarnih prostorov, ki se v človeku gradijo od trenutka, ko kot otrok od svojih staršev sliši prve zgodbe. To pa se mi zdi zelo dober razlog za raziskovanje, kako percipiramo stvari. Novi mediji nedvomno omogočajo razširitev vedenja o naši percepciji, to pa je prav gotovo predmet umetnosti.

Ali obstaja kak poseben razlog, da ste za temo videoigre, ki ste jo dizajnirali, izbrali vojno?

Vse videoigre se ukvarjajo z vojno, z agresijo. Vprašanje je, zakaj? Izziv, ki me je napeljal v dizajniranje iger in digitalnih ambientov, je bil povezan z dejstvom, da iger ne moreš oblikovati kot inspiriran umetnik, temveč se moraš nekako vživeti v željo potrošnika. Tako kot modni oblikovalec. Nasilje je izrazito strukturirana zadeva. Z nasiljem se je treba soočati. Psihoanalitsko, neposredno, kakorkoli. To ni ne vem kako prijeten zaključek, toda vse nas opozarja na to dejstvo. Geopolitika je veda o nasilju.

Te dni se veliko razpravlja o naravi tehnoloških sredstev, ki jih ima Nato, o vojni, ki se vodi preko prikazovalnika, kot videoigra, o vojni brez človeških žrtev.

Ne verjamem v vojno brez človeških žrtev. To je čista propaganda. Vojna je prav zgodba o neskončnem človeškem trpljenju. Takšna propaganda je odurna in škodi tudi tistemu, ki jo je lansiral. Nisem niti pristaš Nata niti Balkan patriot, toda mislim, da tisti, ki si je izmislil vojno brez krvi, ne ve kaj dosti o sami propagandi. Vojna je umazana. Balkanska vojna je zanimiva, ker je medijsko simetrično nasprotna izkušnji romunske revolucije. Tam je šlo za hiperinflacijo medijskega pokrivanja, tukaj pa je bila vojna v mnogočem popolnoma skrita in nedostopna medijem, ali pa je bila medijsko pokrita tako, da je skrivala realne informacije. Zanimiv fenomen, za katerega še ne vem, kaj pomeni. Za vse nas je to nova izkušnja. Trenutno pa je moja poglavitna skrb Srbija. Del srbskega prebivalstva ima travmo, ki smo jo v 80-ih izkusili v Romuniji - travmo kolektivne krivde. To je nevarno stanje, in če Srbija sama ne bo izdelala pravil, po katerih se bo obravnavala srbska preteklost, se zadeve ne bodo odvijale gladko. Politični in moralni pritiski od zunaj ter medijska hiperprodukcija ustvarjajo stanje, ki ne daje veliko prostora za takšno kompleksno samorefleksijo.

Bili ste prvi direktor romunskega Sorosovega Centra za sodobno umetnost. Ko ste zapustili to mesto, ste zapustili tudi Romunijo. Pred leti ste napisali znamenito besedilo, ki analizira vaše osebne izkušnje vpletenosti v Sorosovo administracijo. Kakšen je vaš pogled na vlogo Sorosovih Inštitutov za odprto družbo in Centrov za sodobno umetnost danes?

Razlog, da sem pred leti napisal tisti tekst, je bil v tem, da sem odkril razburljivo podobnost med mojim delovanjem v okviru Sorosa in mojimi izkušnjami z delovanjem v nekdanjem romunskem režimu. Prišel sem do zaključka, da ima vsaka država nekakšno manjšino, ki ji dela težave, in ta manjšina in te težave so ponavadi natančno takšne, kot si jih ta država zasluži. Tudi Sorosovi centri v vzhodni Evropi so takšni, kot si jih zaslužimo, saj jih upravljajo domačini. Na splošno pa imam več pripomb na politiko in kadrovanje ljudi, ki delujejo v samem vrhu mreže, v New Yorku. Pravzaprav sem pomirjen s tem, da se Soros umika iz vzhodne Evrope; bilo bi strašljivo, če bi ta zgodba trajala večno. Popolnoma sem prepričan, da je bila izkušnja za nas zelo koristna, in če bi bile vzhodne države lokalno bolje pripravljene, bi seveda lahko iz Sorosovega dobrodelništva potegnile precej več. Ne gre samo za denar, temveč za znanje, kako ga uporabiti, za vizijo, kaj narediti z njim.

S skupino SubReal ste letos razstavljali na beneškem bienalu v romunskem paviljonu. Kakšne so vaše izkušnje in impresije?

Zelo subjektivne in zelo različne od tistih iz leta 1993, ko smo s SubReal razstavljali na Apertu in je bila glavna kustosinja Čehinja, ki že dolgo živi v Italiji. V vsesplošnem vrvežu okoli postavljanja razstave sem slučajno slišal, kako v italijanščini komentira SubReal, češ da mi Vzhodonevropejci mislimo, da je na Zahodu vse zastonj. Precej grenka izkušnja, slišati to od Čehinje, ki je emigrirala v Italijo! Tokrat sem imel samo dobre izkušnje, ne samo glede odzivov na naše delo, temveč tudi na splošno. Ne morem reči, da je bil letošnji bienale ne vem kakšen poseben izziv, toda stvari, v katerih sem najbolj užival, so praviloma prišle iz srednje in vzhodne Evrope. In to nisem opazil samo jaz. S kolegi v Amsterdamu smo se spraševali, kaj to pomeni, in prišli smo do zaključka, da je Vzhod potreboval deset let za prilagoditev hitrosti in načina delovanja Zahodnega sistema. Problem je bil tudi jezik, ki pa novim generacijam ni več ovira. Mislim, da prihaja naš čas, in to je zelo zanimivo. Nismo več eksotika, tako kot v 80-ih in začetku 90-ih. Zdaj gre zares.

Trenutno stalno živite v Amsterdamu. Razmišljate, da bi se kdaj vrnili v Romunijo?

Ne, nikoli. V domovino se vračam večkrat na leto. Tam imam družino; starše in sina. Še vedno upam, da bom lahko v Romuniji delal projekte, in zanimivo je, da prav zdaj, ko ne živim več tam, postajam vse bolj Romun. Toda nikoli se ne bi vrnil. Romunija zame ni več inspirativno okolje, in četudi so zdaj politične in ekonomske meje odprte, so mentalne meje še vedno zaprte. Štirideset let sem preživel v Romuniji in v tistem delu Evrope ter spoznal vso bedo in značilnosti teh prostorov, zato me zdaj v življenju zanima izkusiti še kaj drugega.