tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki / potovanja / programski sodelavci / razstava /

Eda Čufer
Pogovor z Eduardom Muko

Znani ste kot eden redkih, če ne edini Albanec, ki mednarodno zastopa glas albanske sodobne umetniške scene. Ste izvrsten prevajalec lokalne kompleksnosti v splošno razumljiv politični in kulturni jezik. Kakšna je vaša zgodba?

V drugi polovici osemdesetih sem študiral likovno umetnost na akademiji v Tirani. V času padca režima sem se udeležil demonstracij, potem pa emigriral v Italijo. Ko sem se vrnil, sem dobil ponudbo Edija Rame, sedanjega albanskega kulturnega ministra, ki je bil takrat profesor na akademiji, da bi postal njegov asistent. Skupaj sva sestavila nov program za študij likovne umetnosti. Najino sodelovanje je sovpadalo z vedno bolj odprto situacijo, s pojavom Sorosovega centra, ki nam je omogočil, da smo na akademijo lahko povabili tuje predavatelje itn. V tem obdobju, to je bilo okrog leta 1995, sem dobil povabilo na tečaj za kuratorje v Kijevu, kjer sem vzpostavil prve stike z ljudmi, s katerimi sodelujem še danes. Eden od predavateljev je bil tudi Geert Lovink, ki me je seznanil s skupino, zbrano okoli projekta Syndicate. To je bil zame vsekakor najpomembnejši stik, saj mu je sledilo nešteto dogodkov in predvsem diskusij, ki so mi omogočile vpogled v dogajanja in vključitev Albanije v obstoječe kulturne in komunikacijske tokove.

Ali je v Albaniji obstajala t. i. alternativna kultura, kultura, ki je napovedovala zlom režima?

Nikakor. Pritisk je bil do konca tako močan, da ni omogočal nikakršne kulturne formacije te vrste. Najhujši pritisk je bil na prelomu sedemdesetih, ko je bilo nešteto slikarjev zaprtih zaradi čisto navadnih slik, ki bi se vam zdele smešno nenevarne, celo konservativne. Posameznik je bil lahko obsojen, če so pri njem našli Van Goghovo knjigo. Represija je bila tako močna, da na katedri za umetnostno zgodovino, denimo, niso poučevali impresionizma. Nihče ni imel pojma, kaj se dogaja zunaj našega zaprtega sveta, nihče ni niti poznal možnosti, ki jih ponuja umetnost v boju proti režimu. Na začetku 90-ih, po padcu režima, ni obstajala nikakršna družbena ali politična zavest med umetniki, temveč nekakšen pohlep po tem, da bi lahko slikali vse, česar dotlej niso smeli - abstrakcijo. Stvari se spreminjajo šele z najmlajšo generacijo, ki obdobja represije skorajda ne pomni in ima več informacij ter komunikacijo s tujino.

Večina kulturnih institucij v deželah vzhodne Evrope je nastala v času nacionalnih gibanj na prelomu stoletja in po drugi svetovni vojni. Kako je s tem v Albaniji, kakšna je institucionalna podlaga in infrastruktura, s katero razpolagate?

Zgodovina Albanije je drugačna od drugih vzhodnoevropskih držav. Albanija se je osvobodila turške dominacije komaj leta 1912. Po tem ko je razglasila neodvisnost, se je sicer formirala nekakšna vlada, toda kljub temu je v deželi vladal popoln kaos. Imeli smo probleme s Srbijo, Italijo in Grčijo. Obstajala je želja, da bi se Albanijo razkosalo in razdelilo med te države. Ta vlada je nekako uspela obdržati državo skupaj, izgubila pa je določene dele, kot denimo Kosovo. Zaradi vseh naštetih procesov je v primeru Albanije nemogoče govoriti o nacionalnih institucijah, kulturnih institucijah ali o pojmu tehnološkega napredka. Edini institucionalni model Albanije je socialistični model, ki je bil sprva prevzet od Sovjetske zveze. Tudi vpliv Titove Jugoslavije je bil do leta 1948 zelo močan. Toda če potegnemo črto, je na koncu to tipično albanski model, ki se ne ozira na vprašanja institucionalizacije kulturnega življenja, temveč je popolnoma ideološki.

In kakšno je stanje v devetdesetih?

Ljudje, ki so prišli na oblast po padcu komunizma, problematike institucij sploh niso vzeli resno, nihče ni niti vprašal o potrebnosti kakšne reforme. Šlo jim je predvsem za moč ter hiter profit. Pravzaprav se je spremenilo zelo malo ali nič. Zelo malo ljudi je sposobnih razmišljati drugače. In če se med njimi znajde kdo, kot denimo sedanji kulturni minister Edi Rama, ima seveda pred seboj zelo težko delo, saj je upor neskončen. Rama se je najprej lotil reform znotraj ministrstva, ki je bilo po strukturi še popolnoma socialistično, toda kljub temu obstaja dejstvo, da v Albaniji ni modernih institucij, ki bi bile zadolžene za vzpostavljaje in ohranjanje tradicije modernosti. Narodna galerija, ki je edina institucija za predstavljaje likovne umetosti v Albaniji, se šele v zadnjem letu postopoma reformira. Poleg tega pa se loteva tudi pomembnefga projekta in sicer urejanja zapuščine socialističnega režima, ki je bil takoj po politični spremembi popolnoma zanikan, kot da ni nikoli obstajal.

Ali lahko poveste kaj več o zadnjem projektu Permanentna nestabilnost, ki je vključeval umetnike iz vseh balkanskih držav.

Projekt je potekal pod okriljem ministrstva za kulturo in Narodne galerije in sicer v okviru tekmovalnega projekta Onufri. Onufri je bil znamenit srednjeveški slikar ikon. Pobuda je pred leti nastala na pobudo slikarjev, da bi razstavljali svoje abstraktne slike, toda s pripravo razstav v Albaniji nihče ni imel izkušenj. Razstave socrealističnega slikarstva so potekale brez kustosov in koncepta. Letos sta tako ministrstvo kot Narodna galerija pokazala odprtost za razširitev te prireditve in me povabila k sodelovanju. Ker sem že dolgo razmišljal, da bi napisal esej o problematiki umetnosti in kulture v okviru balkanske regije, ki je določena s permanentno nestabilnostjo, je to postalo izhodišče projekta. Organizacija ni bila enostavna, toda rezultat je dober in na koncu smo bili vsi zadovoljni. Poudariti moram, da je bil moj motiv za projekt vsekakor povezan z rastočim zanimanjem mednarodne javnosti za regionalne projekte, ki skušajo vzpostaviti refleksijo marginalnih kultur. Zato sem zelo načrtno omejil projekt na umetnike balkanskih držav in povabil nekaj gostov z Zahoda kot opazovalce. Verjamem, da je zahodni sistem trenutno v veliki krizi in da zahodnjake marginalne kulture ne zanimajo več samo iz eksotičnih razlogov, temveč kot področja refleksije, preko katere skušajo reševati lastne probleme. In Balkan je vsekakor zanimivo področje, če ne celo žarišče trenutnih kulturnih debat. Na eni strani so vse balkanske države resnično povezane z dolgo zgodovino političnih in kulturnih obratov in nestabilnosti, so tako rekoč eksplicitno multikulturno področje, na drugi strani pa se pojavljajo kot motnja v realizaciji ideje o združeni Evropi.

In kako gledate na politične dogodke v Jugoslaviji?

V Albaniji imamo zelo zapleten odnos do Kosova, ki je pogojen s preteklo politiko in ideološko propagando. Po drugi svetovni vojni so obstajale možnosti, da Albanija dobi Kosovo, toda Enver Hoxa je to možnost zavrnil, ker je bil ta del preveč razvit in ga zato ne bi mogli tako zlahka obvladovati. V času komunizma se je vedno govorilo o Kosovu kot o domovini Albancev in na Kosovo smo takrat gledali kot na raj s cvetočo ekonomijo v Titovi Jugoslaviji. Kosovčani so lahko potovali, imeli so neprimerno višji življenjski standrad. Zato smo bili seveda ljubosumni, na drugi strani pa so Kosovčani sanjali o domovini Albaniji in podpirali Hoxo. Tega jim nekako ne moremo odpustiti. Te kontradikcije so še vedno prisotne v zavesti populacije. Pred začetkom pokolov smo bili Albanci relativno indiferentni do položaja Kosovčanov, reakcije so se začele šele s pritokom beguncev in z informacijami o surovosti pokolov. Trenutno Albanci moralno podpirajo Kosovčane, toda rekel bi, da niso politično angažirani ali organizirani okrog tega vprašanja.

Kako pa bi se Albanija odzvala, če bi Nato zares bombandiral vojaške cilje v Jugoslaviji?

Tega ne morem napovedati, toda prepričan sem, da bi koristilo vsem, če bi problem Kosova pripeljali do rešitve - tako Kosovu, Srbiji kot Albaniji. In prepričan sem, da ni tretje možnosti razen neke oblike definirane avtonomije. Ali pa bodo stvari potekale v začarani smeri v neskončnost.

Prvič objavljeno: Delo, 19. april 1999, p. 6.