Marko Peljhan
Strategije minimalnega odpora - analiza taktičnega delovanja v družbi kontrole
Dober
večer!
Zelo me veseli,
da so me iz SCCA povabili, da bi predaval v tem ciklusu z zelo pomenljivim
naslovom - Geopolitika in Umetnost. Menim namreč, da živimo v času, v
katerem ima ta tematika res velik pomen in je postala za vse nas zelo
aktualna in celo osebna. Sam sem sicer prepričan, da je bila vedno aktualna,
vendar nikdar tako kot v zadnjih 15 letih.
Danes bom govoril o treh projektih, ki so nastali v zadnjih štirih letih.
O enemu bolj na kratko, ker po obsegu zasluži svoje predavanje, o dveh
pa natančneje. To so MAKROLAB, projekt 178 degrees East - Another Ocean
Region, ki je bil narejen leta 1997 v Avstraliji, in TRUST-SYSTEM 15,
uresničen letos v P.S.1 v New Yorku.
Ves čas vas bo spremljal video in če vam bo dolgčas, lahko torej gledate
televizijo. Video bo sicer res brez zvoka, je pa posnet z enega izmed
komunikacijskih kanalov satelita Galaxy nad Ameriko, kanala, ki ga za
svoje interne komunikacije uporablja korporacija PARAMAX, izdelovalka
bojnih ladij in elektronske opreme zanje. Gre za poročilo uslužbencem
in to je njihov interni video. Leta 1992 ga je moj sodelavec Brian Springer
preusmeril v svoje snemalne naprave ...
Jaz pa sem pripravil tudi predstavitev na računalniku in se že vnaprej
opravičujem za t. i . estetiko. Sem pač prvič uporabljal ta program in
to, kar boste videli, je to, kar ti ta program najprej ponudi, ker ti
hoče pomagati. Tudi tale lepi modri obok ...
Kot sem že povedal, bom govoril o treh projektih. Najprej o MAKROLABU
(v nadaljevanju ML), projektu, ki naj bi trajal deset let. To pa zato,
ker sem sklepal, da je deset let obdobje, v katerem se lahko marsikaj
zgodi in spremeni in zato morebiti strategija, ki jo ML uporablja kot
osnovni princip, po tem obdobju ne bo več tako prodorna in primerna. Drugi
projekt se imenuje 178 degrees East - Another Ocean Region, poimenovanje
pa nakazuje položaj satelita iz konstelacije INMARSAT nad Tihim oceanom,
ki je s svojim telekomunikacijskim prometom bil za temelj tega projekta.
Tretji projekt pa se imenuje TRUST-SYSTEM 15, tactical radio unified system
transport (enotni sistem za prevoz-prenos taktičnega radia) in je bil
zasnovan leta 1995, šele letos pa je dobil zelo praktične razsežnosti,
in to zaradi politične stvarnosti, v kakršni živimo ...
Leta 1997 sem napisal predavanje Command Communications and Control in
Eastern Europe-a view from isolation.
V tem besedilu sem skušal razložiti osnove strateškega delovanja, te pa
so neposredni povzetki iz sodobne ameriške vojaške doktrine komande, kontrole
in komunikacij. Danes sem jih v krajši obliki pripravil tudi za vas.
Nekako takole gre ... Vselej, ko se podajaš v neko strateško akcijo -
zame ni razlik med družbenimi dejavnostmi, pa naj bodo na področju umetnosti
ali pa v politiki - moraš imeti cilj in jasen namen, vsako operacijo moraš
voditi proti jasno določenemu, odločno začrtanemu in tudi dosegljivemu
cilju. Ob tem že vidimo, da je ta prva teza npr. zelo problematičena glede
na zdajšnje NATO-ve operacije. Jasnega cilja pri teh operacijah namreč
ni ...
Pomembni sta ofenzivost in pobuda, pobudo je treba prevzeti, jo obdržati
in tudi izrabiti. Koncentrirana bojna moč mora biti na najpomembnejšem
kraju v najpomembnejšem času. Seveda je mogoče pojem bojna moč razumeti
in razlagati zelo različno in mislim, da imamo v zadnjem mesecu tudi v
Sloveniji na kulturno-politični ravni priložnost videti, kako je z bojno
močjo, ki je koncentrirana in razume, kaj sta pravi hip in pravi čas.
Druga strateška podlaga je ekonomija sile, pri čemer gre predvsem za učinkovitost.
Določiti je treba minimalno bojno moč za sekundarne namene, koncentrirani
moramo biti v osnovno smer. Treba je hitro manevrirati, s fleksibilno
izrabo bojne moči spraviti nasprotnika v nelagoden položaj in treba je
- menim, da je to najpomembnejše - zagotoviti enotnost poveljevanja. Za
vsak cilj moramo zagotoviti enovito in odgovorno poveljevanje ter strniti
odločanje, pri čemer ne gre za enega človeka, pač pa za enoten sistem
odločanja. Seveda je zelo pomembno, da se ne pustiš presenetiti in nasprotniku
ne smeš nikoli dovoliti, da pridobi nepričakovano prednost. To je še posebej
pomembno takrat, kadar je tvoj nasprotnik recimo tvoja lastna država ali
neki sistem represije v njej ali pa npr. neki internacionalen sistem represije
oziroma celo zakonodaja ... Nasprotnika je treba presenetiti v času, točkah
ali pa na način, na katerega ni pripravljen, ob tem pa se vedno porodi
vprašanje, kaj je pri vsem tem poglavitno, kaj je tista točka, okoli katere
se še največkrat krešejo mnenja tistih, ki so se prisiljeni odločati.
Zadnja strateška osnova je zelo zanimiva predvsem za umetnost... Jaz sem
nekako znan po tem, da ljudje, ki kaj preberejo o meni in mojem delu,
pogosto rečejo, da niso nič razumeli ... In prav zares sta konceptualni
sistem in mišljenska matrika, ki sem ju postavil v zadnjih letih, zelo
hermetična. Zato upam, da bo tudi tole predavanje pripomoglo k temu, da
bosta preprostost in jasnost postali stalnica tega jezika. Strateška osnova
... Zato, da bi bile operacije uspešne, moramo pripraviti jasne in nezapletene
načrte ter jasna in strnjena navodila. Pri vsej tej doktrini je zame najpomembnejše
to, da gre za popoln prevod strategije, nastale nekoč nekje v prav posebnih
sobah in skozi zgodovino vojaških operacij. Ko sem spoznal, kako sta celotna
vojaška industrija in razvoj vojaških sredstev povezana z družbo in kako
se izjemno veliko tehnologije, nastale v vojaške namene, preseli v civilno
uporabo šele čez nekaj let, mi je postalo jasno, da sem naletel na eno
izmed poglavitnih matrik razvoja sodobne postindustrijske družbe. Res
pa ta proces v zadnjem času včasih poteka tudi v obratni smeri, saj se
velika proračunska sredstva danes kanalizirajo tudi v civilno industrijo,
ta pa potem posredno in obratnosorazmerno s svojim razvojem koristi tudi
vojaško-industrijskemu kompleksu. Rusija je npr. glede tega v velikih
težavah in to smo lahko videli celo danes. (Ja, z Rusijo bomo imeli v
prihodnosti še velike težave.) Ta industrija skratka ves čas razvija novo
opremo in vedno pogosteje se isti izdelki uporabljajo tako v civilnih
kot vojaških programih. Izdelajo npr. reakcijski motor, uporaben v vojaške
in tudi civilne namene, zelo podobno pa je tudi z elektroniko in še z
marsičim.
V 80. letih je bilo za vojaško-industrijski kompleks tako na Zahodu kot
na Vzhodu namenjenega res zelo veliko denarja, v 90. pa se je položaj
spremenil, kajti denarja je nominalno seveda manj, to pa se kaže na ta
način, da se te korporacije združujejo in postajajo posredno še vplivnejše
in močnejše. No, to ni tema današnjega predavanja, to je le ozadje celotne
problematike, povezane z mojimi projekti s področja umetnosti in tehnologije
ter spoja obeh z znanostjo.
MAKROLAB je skratka projekt, ki je bil prvič predstavljen v okviru umetniške
razstave na Dokumenti X v Kasslu in je zastavljen kot celosten projekt.
Treba je povedati, da je bil ML v svoji osnovi najprej preformans na prostem,
šele nato je skozi funkcije, ki naj bi jih opravljal, prerastel v objekt
takšne vrste, kakršen je zdaj. Letos delamo na novi fazi projekta, z novo
ekipo in objekt se bo spremenil, postal bo učinkovitejši in bolj prijazen
za dolgotrajno bivanje in delo v njem. ML ima tri poglavitne strukturne
dimenzije, te pa so: analitična, procesna in performativna.
Iz ML oziroma materiala, ki se je na njem zbral, sta nastala ciklus performansov
Wardenclyffe in en večji performativni dogodek, poimenovan Solar...o njih
danes ne bom govoril, ker ni časa.
ML zanimajo tri poglavitna globalna področja raziskave. To so telekomunikacijski
sistemi, vremenski sistemi in migracije kot fenomen, migracije ljudi,
kapitala, blaga, favne in flore. Zanima nas torej vse ... O ML sem nekoč
dejal, da je veliko oko in uho sveta, zdaj pa bi lahko rekel, da je tudi
en velik procesor. Dejstvo je, da npr. še zdaj - in od takrat, ko je bila
prva faza v Kasslu končana, je minilo leto in pol - ves material, ki se
je nabral v treh mesecih, ni sprocesiran. Glede tega obstajajo jasno določene
človeške omejitve, saj gre za velikansko količino informacij oziroma podatkov,
Projekt Atol pa nima analitične službe, ki bi vse to predelala. Tudi zato
je le majhen del vsega tega tudi v resnici prišel v javnost ali pa se
je pojavil v projektih iz serije Wardenclyffe in v performansu Solar.
Na raziskovalni ravni je bila prva faza ML koncentrirana na telekomunikacijske
sisteme. ML deluje popolnoma avtonomno, na sončni pogon, postaviš ga na
sonce in v principu deluje, ne potrebuje infrastrukture razen samega sebe.
Na Lutterbergu je trajal od 12.6-17.9. 1997, to pa vključuje vse faze,
od graditve naprej.
Druga faza ML bo koncentrirana na migracije, kajti zdaj so le-te seveda
postale zelo zanimive, koncetrirali pa se bomo na migracije na Balkanskem
polotoku, predvsem migracije ljudi. Postavili ga bomo na en zelo majhen
otok, Campalto... ki je v zgodovini vedno deloval kot majhna utrdba v beneški
laguni, kot obrambna linija Benetk... Začel bo delovati 15. septembra in
bo tam do 15. oktobra 1999. Seveda pa bomo tam že veliko prej, vendar
je v Italiji birokracija zelo zapletena zadeva... (Projekt je bil zaradi
pomanjkanja sredstev na italijanski strani septembra 1999 ustavljen in
bo uresničen leta 2000.)
Tretja faza se bo zgodila v zahodni Avstraliji in bo trajala od 5. februarja
do 25. aprila 2000, poudarek pa bo na vremenskih in telekomunikacijskih
sistemih, migracijah in na nadaljevanju dela projekta 178 degrees East
- Another Ocean region. Zanimala nas bo tudi lokalna lastniška in teritorijska
problematika. V Avstraliji je namreč zelo pomembno, kdo je lastnik določenega
kosa zemlje, saj so celotno celino zasedli Evropejci. To zgodbo, vsaj
upam, vsi poznate že iz osnovne šole, zgodbo o Avstraliji kot kazenski
koloniji, o deželi, v kateri so pred tem tudi živeli drugi ljudje, zaradi
česar so seveda nastale določene težave, povezane z lastništvom. In ML
zanimajo tudi taki problemi ...
No, v Avstraliji pa se je zgodil tudi drugi projekt, o katerem bom govoril
- 178 degrees East - Another Ocean Region. Projekt je bil postavljen v
galeriji Performance Space v Sydneyu novembra in decembra 1997 in zanimala
ga je avstralska telekomunikacijska zakonodaja, ki je med drugim zaradi
pakta UKUSA osredotočena na možnost intercepcije telekomunikacij. UKUSA
je sporazum, ki so ga podpisale države z angleško govorečim prebivalstvom
po koncu druge svetovne vojne, z njim pa so se dogovorile, da bodo - verjetno
zato, ker govorijo isti jezik - sodelovale na področju obveščanja ... Sporazum
so najprej podpisali v ZDA in Združenem kraljestvu, pozneje pa tudi v
Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji. V okviru tega sporazuma je mogoča
zelo širokopotezna izmenjava informacij in obveščevalnih podatkov, analiz
ter osebja. Rezultat sporazuma je, da so v teh državah in na ozemljih
njihovih zaveznikov namestili obsežne prisluškovalne sisteme in jih združili
v sistem, imenovan Echelon. čeprav je ta sistem v zadnjih letih postal
zelo priljubljena tema vseh zarotniških teorij, je o njem v resnici le
malo znanega. Ampak po zaslugi nekega Novozelandčana pa je vendarle znano,
kako naj bi deloval. Gre za postaje, ki so postavljene po vsem svetu,
nam najbližja je v Bad Aiblingu na Bavarskem, in te postaje imajo svoje
antene usmerjene na civilne telekomunikacijske satelite. No, pa tudi na
vojaške, ampak vojaških je zelo malo, predvsem pa so vsi ameriški, nekaj
je le še ruskih, britanskih in francoskih, to pa je vse, kar je telekomunikacij
na vojaškem področju. Ves preostali promet poteka prek civilnih satelitov
in sistem Echelon jih posluša in snema... Zanimiv podatek je, da naj bi
bil eden izmed superračunalnikov CRAY razvit prav za uporabo v tem sistemu,
v katerem je treba v čim krajšem času sprocesirati izjemno veliko količino
podatkov. Echelon skratka uporablja nekakšne "slovarje" z gesli,
ki so v tistem hipu za operativce na sistemu zanimiva, posebni iskalni
programi pa potem ta gesla iščejo v faksih, elektronski pošti, teleksih
in govornih komunikacijah, ki jih je sistem shranil. Ta sistem naj bi
tudi v Avstraliji imel dve postaji, po predvidevanjih postajo v oporišču
Pine Gap in v Woomeri. Seveda je celoten Echelon s stališča mednarodnega
prava ilegalen in sistem v celoti je ilegalen tudi po večini nacionalnih
zakonodaj, razen v Avstraliji...To je bila tudi tema projekta, za katerega
sem naredil primerjalno raziskavo telekomunikacijskih zakonodaj vseh držav,
podpisnic sporazuma UKUSA, in se dokopal do sklepa, da razen v Avstraliji
- pa naj bo zasebnik ali država - nihče ne bi smel brez sodnega dovoljenja
prisluškovati kakršnemukoli zasebnemu pogovoru. Seveda pa ni tako, države
tega, ko gre za t.i. nacionalni interes, ne upoštevajo, pa čeprav je zapisano
v njihovih zakonih in ustavah. Imajo pač različne kanale, prek katerih
lahko to počnejo celo legalno Enega izmed takšnih, in to celo uzakonjenih
kanalov smo našli v avstralski zakonodaji, ki med drugim takšno početje
omogoča celo civilistom. Seveda pa pri tem obstaja neka malenkost - vse,
kar slišiš, ne smeš niti posneti, niti posredovati naprej in to kar poslušaš,
ne sme biti oddajano iz Avstralije ali pa namenjeno vanjo. Vendar kljub
vsemu obstaja legalna možnost, da to vendarle počneš, in jaz sem se odločil,
da te možnosti sicer ne bom izrabil, jo bom pa predstavil in opozoril
nanjo. Tako je nastal projekt, ki je svojo anteno obrnil proti satelitu
Inmarsat nad Pacifikom.
Pripravili smo sprejemni sistem in vsak obiskovalec galerije je podpisal
formular Confidentiality and non disclosure agreement, v skladu z avstralsko
zakonodajo narejen prek velike legalne firme, ki je potrdila našo razlago
zakona. Skupaj smo sestavili formular, podpisati pa ga je moral vsakdo,
ki je hotel uporabiti slušalke in sprejemni sistem ter poslušati, kaj
se dogaja na tem satelitu - šlo je predvsem za telefonske pogovore. če
koga zanimajo podrobnosti, mu jih lahko pojasnim po predavanju. Moje mnenje
je, da je ta avstralski zakon takšen zato, da bi bili dve postaji Echelona,
ki delujeta v Avstraliji, legalni tudi v zelo širokem smislu. Ta celina
je namreč zelo velika in tudi, ko si tam, so zakoni kar na lepem nekaj
zelo odprtega in abstraktnega. Ko imaš pred seboj območje brez ničesar,
600 km med enim in drugim mestom, se lahko tam vmes zgodi marsikaj, in
to ne da bi kdorkoli videl in vedel. In prav zaradi tega je Avstralija
tudi paradigmatično območje, na katerem se lahko takšna legalna zamisel
sploh uresniči. No, sama postavitev je bila zelo preprosta, satelitski
sprejemni sistem, razstavljena in dostopna sta bila tudi oba zakona, ki
sem ju poimenoval "the attackers", Telecommunications Interception
Act in Australian Security Intelligence Act. To sta dve knjigi, ki sta
omogočili projekt, nad njima je zemljevid konstelacije Inmarsat, ki sem
ga poimenoval "the attacked", poleg tega pa so bili na stenah
dostopni še materiali o Echelonu in UKUSI ter varovanju zasebnosti, skratka
kontekst v celoti. če bi hotel projekt opisati v enem stavku, bi rekel,
da je pri njem poglaviten prikaz možnosti legalne uporabe sredstev za
raziskavo telekomunikacijskega spektra. Področje telekomunikacij je v
zakonodajah vseh držav sveta najbolj regulirano in je za take vrste projektov,
ki probleme odpirajo in ne zapirajo, temeljnega pomena.
In če že govorim o telekomunikacijah, lahko govorim o še enem projektu,
projektu TRUST-SYSTEM 15.
Ta projekt je začel nastajati leta 1995, njegov namen pa sta bila komunikacija
s t.i. vojaško-industrijskim kompleksom in zbiranje dokumentov, povezanih
z njim. Leta 1995 sem začel tem korporacijam pisati pisma, in to zelo
prijazna pisma v slogu: "Marko Peljhan, Projekt Atol, Pact Systems,
Ljubljana ... Nas zanima to pa to, kar prodajate in proizvajate, pošljite
nam podatke o svojih izdelkih ..."
Na moje veliko presenečenje je začelo na moj naslov prihajati izjemno
veliko pošte in to nekako v valovih, ker je ta naslov začel potovati...
Leta 1995 je bila Slovenija vroč teritorij, embargo se je ukinjal in vsi
so si verjetno rekli: "No, prvi kupci že prihajajo, jim bomo pa poslali
našo ponudbo." Nabralo se je kar za zajeten fascikel teh dokumentov
in marsikateri izmed njih je bil zelo oseben. "Dear Mr. Marko in
podobno ..." Kot bi poskušali ustvariti nekakšen vtis zaupanja in ti
dokumenti so rezultirali, glede na to, da veliko delam s tehnologijo,
v spremembi strategije mojega ustvarjanja. Takrat sem napisal besedilo
The Art of Intelligence on the Art of War making, tekst, ki je postal
temelj mojega dela ....
V tem tekstu sem razložil princip konverzije, kako lahko nekaj, kar je
narejeno le v vojaške namene, uporabimo tudi v civilni namen. Takrat smo
v okviru projekta Urbanaria, če se ga še spomnite, izdelali projekt UCOG-144
- skupaj z Borjo Jeličem in Lukom Frelihom kot programerjem - ki je prvič
v Sloveniji v civilnem sektorju uporabljal vojaški satelitski navigacijski
sistem GPS. Ta je v zadnjih dveh letih prešel v zelo široko uporabo, tako
da se je naše prizadevanje zelo hitro spremenilo v prah zgodovine, kajti
že prihodnje leto je bilo popolnoma nesmiselno izdelovati sprejemnik doma,
kot smo to počeli mi, saj je bilo preprosteje iti v trgovino in si ga
kupiti za 300 dolarjev.
No, TRUST-SYSTEM 15 je delo iz serije Resolucija, s katero raziskujem
taktične vsebine v sodobni družbi z uporabo sistema umetnosti in reprezentacije,
ki ji pripada, kot teritorija prezentacije in promocije idej in konceptov
ter določenih rešitev. Leta 1996 sem v Cankarjevem domu z večjo ekipo
naredil performans in vizualna podoba le-tega je bila narejena iz prospektov
in materialov te dokumentacije...To, kar vidite, so posamezni odlomki iz
te zbirke... Meni najljubši je "performance is the best strategy",
ki je, ne boste verjeli, reklama za raketni sistem firme LORAL... Vsa
dela v seriji Resolucija skratka uporabljajo metode in materiale, ki so
v neposredni interakciji z družbenimi in s kapitalskimi sistemi. Komunikacija
s temi sistemi, uporaba teh sistemov, sodelovanje z njimi in konfrontacija
z njimi ... TRUST-SYSTEM 15 je v principu zasnovan kot UAV (unmanned aerial
vehicle), brezpiloten leteči objekt. Ti objekti so ta čas v uporabi zelo
blizu nas in dejansko je to zelo zanimiv hip v času, lahko bi mu rekli
kar "elektromagnetni" trenutek, saj vsi ti mehanizmi sprejemajo
in oddajajo signale, teh pa je danes, če imaš pravo opremo in prave antene,
v zraku res precej. Morebiti bi morali v Projektu Atol temu zdaj nameniti
celo več časa, ampak dejansko tega časa in teh zmogljivosti na žalost
ni. Pri projektu gre za izdelavo UAV, ki bo služil v civilno-taktične
namene. In zdaj bom razložil, kaj ti nameni so ...
Projekt je bil prvič predstavljen kot razstava elektronskih komponent,
ki so vgrajene v takšne naprave, kot del razstave GENERATION Z v P.S.1
v New Yorku aprila leta 1999. Namena tega projekta sta dva - taktično
predvajanje radijskega programa nad ozemljem, kjer je predvajanje z navadnimi
sredstvi onemogočeno zaradi vojaških akcij in civilne represije, ter zbiranje
obveščevalnih podatkov v civilne namene. Druga točka je seveda v veliki
koliziji z vsemi zakonodajami po svetu, mene in eno celotno kulturo pa
dejansko zanima, kako obdržati določeno stopnjo civilnega nadzora nad
zelo agresivnimi in samobnavljajočimi se družbenimi sistemi represije,
sistemi, ki te iste metode uporabljajo nad nami. Prvi direktni rezultat
komunikacije z vojaško-industrijskim kompleksom je bila postavitev projekta
v New Yorku ... Skratka - industrija je Projektu Atol poslala svoje vzorce...Na
določen naslov v New Yorku so začeli prihajati raznorazni materiali, od
motorja za uporabo v UAV do elektronike, jammerjev, telemetrije in navigacijskih
sistemov.
Platoforma, ki jo želimo izdelati, bo imela satelitsko in inercijsko vodenje
ter navigacijo, izdelali pa naj bi dve verziji, hitro s turbojet motorjem
in počasno s štiritaktnim letalskim motorjem, za dve vrsti aplikacij.
Komponente bodo oddajni in sprejemni sistem FM s spominom za do šest ur
programa in motilni modul z možnostjo protielektronskega delovanja. Eden
je bil predstavljen v New Yorku in ga izdeluje firma NOISECOMM Inc, ki
je bila v tej komunikaciji zelo prijazna...isti modul pa je vgrajen tudi
v letalo EA6-B PROWLER...Tukaj so posamezni elementi, če koga zanima, pa
lahko pozneje vse skupaj še natančneje pojasnim s tehnične plati. Naš
leteči objekt ne sme biti preveč nevaren za ljudi, ki so spodaj na Zemlji,
in ves čas mora sporočati, kje je, kaj počne in kaj se z njim dogaja,
mi pa mu moramo imeti možnost povedati, kam naj gre... Vedeti pa mora tudi,
kje so druga letala v njegovi bližini, ne sme se zaleteti v kakšno potniško
letalo itn... Res si ne želimo, da bi se zgodilo kaj takega, ampak ko greš
enkrat v zrak, se razmere spremenijo in soočeni smo z zelo kompleksnim
sistemom, ki deluje v realnem času v štirih dimezijah z veliko hitrostjo.
Za ta projekt sem pripravil serijo priročnikov z različnih področij in
izdal jih bom tudi v knjižni obliki, kot priročnik, ki se bo dopolnjeval
v skladu z razvojem projekta. To je na eni strani tehnološko delo, na
drugi pa je treba vijugati po zakonodajah in na tretji je treba prepričati
neprepričane v vojaški industriji, da naš namen ni izdelati nekakšne velike
atomske bombe presenečenja in jo poslati nekam v neznano. Ubadamo se torej
z zelo zapletenimi vprašanji. UAV bo izdelan za uporabo na nevarnih območjih
in pri njem gre v prvi vrsti za civilnotaktični namen, s čimer mislim
na to, da lahko npr. en "radio Študent" vključiš v to platformo
in ga recimo spustiš nad Srbijo, tam pa ga ljudje lahko poslušajo, dokler
ga seveda kdo ne sestreli...Sistem naj bi bil prvič uporabljen nad Kosovom
in Srbijo. Takšen je pač čas, da ima to smisel, zaradi bližine, poleg
mobilne platforme pa se pripravlja tudi sistem mobilnih zemeljskih taktičnih
oddajnikov na sončno energijo Načrtujem, da bi se trije taki oddajniki
že konec prihodnjega meseca preselili v begunska taborišča v Makedoniji
in Albaniji...
Ena izmed firm, s katero sem komuniciral in za katero je kazalo, da bo
dala za projekt na voljo tri svoje mikro žiroskope, je Fibersense Technology
Inc To podjetje je postalo zelo zanimivo v zadnjih treh mesecih predvsem
zato, ker se je Kitajska ilegalno dokopala do prav takih žiroskopov, ti
pa so zelo natančni in se uporabljajo za navigacijo za inercijske navigacijske
sisteme in so pod budnim nadzorom State Departmenta. Nekdo jih je skušal
kupiti in Fibersense je od takrat zelo pazljiv in se je začel bati mojih
pisem. Obljubili so, da bodo vzorce poslali v New York, vendar tja niso
prispeli, prišlo je le pismo in v njem pojasnilo, da zaradi političnih
razlogov na žalost ne morejo sodelovati v tem projektu.
Gre za zelo zanimiv kos opreme, navigacijski sprejemnik, ki kombinira
ruski in ameriški sistem satelitske navigacije, GPS in GLONASS. Takšnih
sistemov je zelo malo in ta uporablja tako ruske kot ameriške satelite
in je zelo zanimiv kos tehnologije tudi s konceptualno-spiritualnega stališča,
ker pač združuje dva produkta hladne vojne in ju uporablja. To je motor,
ki ga je izdelala firma HEBRANDSON ENGINES iz Kalifornije, preizkusili
so ga v Izraelu, bil je v uporabi, na podlagi konverzije sistema na sliki
(BOEING SLAM ER) pa naj bi bila izdelana hitra verzija sistema TRUST-SYSTEM
15.
Ker sem vse te teme preletel res zelo na hitro, vem, da nisem vsega povedal,
zato pa vas zdaj prosim za vprašanja glede nejasnosti, raznih detajlov
ter za poglobitev določenih tez.
Vprašanje:
Zakaj govoriš o minimalnih strategijah odpora, saj se meni ML ali pa TRUST-SYSTEM
15 npr. ne zdita minimalna projekta?
Odgovor:
O minimalnem govorim zato, ker projekti izhajajo iz konteksta artističnega
delovanja in so dejansko minimalni v primerjavi s sistemi, s katerimi
so v koliziji, sistemi, iz katerih izhajajo in s katerimi komunicirajo.
Zato temu pravim minimalno, kajti določen napor nekaj ljudi še ne pomeni
nekega zelo organiziranega sistema, ki bi za razvojem teh sredstev stal
s kapitalom in z ljudmi. Vsi ti projekti skupaj, kumulativno, če sešteješ
ves denar, ki je bil vložen vanje, ne presegajo 180.000 nemških mark,
to pa je danes cena kakšnega malce bolj luksuznega avtomobila. Gre za
povsem drugačno vrsto dela in če meniš, da v precej dolgotrajnem obdobju,
moram povedati, da se je vse skupaj začelo približno leta 1995, torej
so za nami zdaj štiri leta dela in gre še vedno za precej majhne poteze.
ML je sicer res zelo velika stvar in je bil največji objekt na Dokumenti
X, ampak postavljen je bil 25 km iz Kassla, tako da ga ni videlo veliko
ljudi...in je s tem spet pridobil nekaj minimalnosti...
Vprašanje:
Mene zanima, ali so lahko na Dokumenti ljudje šli v ML, v sam objekt ...
Odgovor:
V principu ne, ampak dogajale so se pa res najrazličnejše situacije...
Bilo je veliko obiskov... Ljudje so prišli iz Ljubljane in tudi iz Kassla
so nekateri hoteli priti obiskat ML, potem ko so se z nami pogovarjali
s konzole, in seveda nismo tega nikomur prepovedali ... No, ampak vsakogar
pa le nismo spustili noter. Tudi vaščanov ne, ki so v prvih treh tednih
vsak dan popoldan po službi - približno ob šestih zvečer - prišli po trije,
štirje in so si ga ogledovali, hodili okoli njega in včasih potrkali...
Povedali smo jim, da je to vremenska postaja, ki je prišla na obisk...nismo
pa bili preveč zgovorni, saj nikoli nisi zares vedel, s kom pravzaprav
govoriš. Navsezadnje smo bili vendarle v Nemčiji in bilo je še kar zanimivo
opazovati, kaj se dogaja. Nekaj dni pred koncem projekta, tik pred prvo
situacijo Wardenclyffe, ki se je zgodila na ML, so trije terenski avtomobili
vse popoldne z veliko hitrostjo vozili po njivah okoli nas. In vsi avtomobili
so imeli registracijo Wiesbaden, v tem mestu pa je registrirana večina
avtomobilov nemške policije... Ampak mi smo za uporabo telekomunikacijske
opreme imeli licence in na uradni ravni je bila celotna operacija pokrita
in vsaj deloma tudi legalno urejena. Kljub temu pa mi tisti dan ni bilo
vseeno in nisem vedel, kaj se bo zgodilo jutri...
Vprašanje: Zakaj ML zanimajo migracije in zakaj naj bi bil postavljen
na otočku v beneški laguni?
Odgovor:
Poskušam delovati v kontekstih, kjer je princip svobode zelo široko razumljen
in v umetnosti je še vedno tako, da v njenem okviru marsikaj lahko naredimo,
kar bi v drugem socialnem okviru ne bilo mogoče. če bi to predstavljali
kot kakšno drugo vrsto dejavnosti, bi prva postavljena vprašanja verjetno
bila: "Za koga delate, kdo vas plačuje, zakaj zbirate te podatke?"
V umetnosti pa je vse drugače postavljeno, v resnici za tem nihče ne stoji
in gre pri vsem delu dejansko za civilno iniciativo, za pobudo, ki skuša
spremeniti optiko, skozi katero opazujemo sisteme nadzora in delovanje
teh sistemov. V Benetkah pa bo projekt zato, ker je tam Bienale. Treba
je bilo dobiti primerno lokacijo, drugega razloga, da bo prav tam, pa
ni, razen tega, da je to območje zelo zanimivo tudi z migracijskega, predvsem
ornitološkega stališča. Projekt je bil pred vojno na Kosovu zasnovan okvirno
okoli tega, zdaj pa so se razmere spremenile. Podatki se bodo zbirali
na različne načine, še vedno pa predvsem prek mapiranja telekomunikacij,
saj je to najpreprosteje in to znamo tudi precej kakovostno početi, vsaj
zdaj, dokler je to še mogoče, kajti sistemi satelistske telefonije, ki
se zdaj uporabljajo, so pred takim početjem skrbno zavarovani (to je seveda
dobro). Ena izmed stvari, ki smo jih v Kasslu zelo poudarjali in jo osvetlili
tudi s projektom v Avstraliji, pa je to, da nas ne zanima predvsem poslušanje
civilistov, ki te telefone uporabljajo za svoje zasebne namene, pokazati
smo želeli le, da je to mogoče početi. Vprašanji, ki ju s tem postavljamo,
pa sta, zakaj so ti sistemi tako odprti in zakaj niso bolj zakodirani,
kajti danes tehnologija vsakomur omogoča popolno varnost, in to tudi pred
sistemi, kot je Echelon. Podobno je s sistemi telefonije GSM... Nikar ne
mislite, da jim ni mogoče prisluškovati ... S pravo opremo, npr. tisto,
ki jo izdelujejo v Münchnu, v firmi z dolgoletno tradicijo Rhode &
Schwarz, je mogoče. Taka oprema je bila npr. v kombiju slovenske obveščevalne
službe, ki ga je zaplenila Hrvaška...
Ti sistemi komunikacije so ranljivi, treba pa bi jih bilo zaščititi, če
govorimo o pravici do zasebnosti. Tudi sistem NMT je popolnoma odprt,
še danes ga lahko vsakdo posluša kar z navadno radioamatersko postajo
in se celo vključuje v pogovore. Mobitel tega ne oglašuje, ampak tisti,
ki jih to zanima, seveda poslušajo ...
Vprašanje:
Kakšno je tvoje mnenje o tem, da je pred meseci skupina hackerjev preusmerila
neki britanski vojaški satelit?
Odgovor:
Za to vem, informacijo je objavil Reuters, ampak potem je pa tudi tudi
zelo hitro izginila iz vseh agencijskih novic in ni bila nikdar zares
potrjena. Jaz osebno mislim, da zasebniki tega ne morejo narediti, če
pa je to kdo v resnici naredil, je to morala biti neka država, ne pa skupina
hackerjev. Komunikacije in telemetrija teh satelitov so zavarovane s kriptozaščito
in v principu sploh ni možnosti, da bi to zaščito razbili. Mislim torej,
da je bila ta novica lažna, ker jo je objavil le Reuters, Angleži so jo
demantirali in nič posebnega se ni dogajalo...No, informacija se je seveda
pojavila tudi na medmrežju, saj se po internetu take informacije zelo
rade hitro širijo, še posebej pa med hackerji. Potrditve pa ni bilo. Osebno
mislim, da je to tehnološko precej zapleten podvig in da bi to moral narediti
nekdo, ki pozna softwer in protokole komuniciranja s tem satelitom, to
pa krog morebitnih uporabnikov seveda zmanjša. Kar se prisluškovanja takšnim
satelitom tiče, pa je seveda popolnoma onemogočeno s kriptozaščito, čeprav
so se pojavljale informacije o kanalih UHF na sistemih FLTSATCOM, ki so
bili nezavarovani, in to predvsem v času gostega prometa, kakršen je tudi
zdaj. Glede komunikacij iz Aviana npr. zdaj na airbandu ni slišati skorajda
nič, saj je tehnologija frequency hoppinga in spread spectruma zelo napredovala
in so komunikacije med tlemi in letali primerno zavarovane. Še med vojnimi
operacijami nad Bosno ni bilo tako in se je tu in tam kaj ujelo, zdaj
pa lahko poslušamo le tišino, ki pa seveda ni tišina...
No, če ni
več vprašanj, se vam zahvaljujem, ker ste prišli na to predavanje, če
se bo z Makrolabom še kaj dogajalo, pa boste seveda obveščeni prek medijev.
Hvala lepa in na svidenje.
Zapis predavanja M. Peljhana z dne 13. 5. 1999. Tekst je objavljen v integralni obliki, brez uredniških posegov.
|