tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

Eda Čufer
Pogovor z Branislavom Dimitrijevićem

Leta 1987, ko je prišel v Srbiji na oblast Slobodan Milošević, si bil star 20 let. Kako si doživljal razpad Jugoslavije? Kako si prišel do vsebin, s katerimi se ukvarjaš danes?

Pripadam generaciji, ki ni bila neposredno udeležena v kulturnih dogajanjih 80-ih. V letih 1986/87 sem bil v vojski v Novem mestu in takoj po vrnitvi sem začel študirati umetnostno zgodovino. Prva stvar, ki me je v času študija popolnoma prevzela, je bil Bauhaus - odkritje, ki me je dokončno pritegnilo k umetnosti. Navdušen sem bil nad to celovito kolektivno strukturo, vizijo, ki vsebuje tako teorijo in prakso kot tudi svoj ideološki profil. V Beogradu sem študiral do leta 1991, potem pa sem bil poklican v rezervno vojsko, kar je bil razlog, da sem takoj pripravil kovček in že naslednje jutro odpotoval na Norveško, potem pa v Anglijo. Imel sem srečo, da sem dobil štipendijo in v Angliji magistriral. Bivanje v Angliji pa me je najbolj usmerilo k temu, kar počnem zdaj. Toda, da se vrnem v 80. leta. Konec 80-ih še vedno doživljam kot najbolj travmatično obdobje v svojem življenju. V Beogradu je bilo tako težko vzdušje, da sem nehal hoditi celo na zabave. To je bil čas, ko si na vsakem koraku zašel v kakšen konflikt. Atmosfera je bila povsem nevzdržna, po eni strani prepojena z rasizmom, po drugi z identifikacijo z vlogo žrtve in objokovanjem samega sebe. Ta čas je bil usoden. Zdaj, ko je padel Miloševič, se v Srbiji govori o zadnjih desetih letih. Jaz ljudi vedno popravljam, da ne gre za zadnjih deset, temveč za zadnjih trinajst let. To je zelo pomembno. Ta tri leta so se preprosto pozabila, tudi zato, ker ljudje, ki so takrat mislili eno in celo podpirali Miloševića, danes mislijo drugo in se nočejo spominjati. Prepričan sem, da bodo ta tri leta, v katerih je prišlo do razpada Jugoslavije, najbolj zamolčano in prikrito obdobje srbske zgodovine; podobno kot leta kvizlinške Nedičeve oblasti v času 2. svetovne vojne. To so travmatične točke kolektivnega spomina, ki se neverjetno hitro pozabljajo. še danes koga v Srbiji vprašate, koliko dolgo je trajal srbski politični mrak, vam bo eden rekel 10, drugi 45 let, nihče pa ne bo analiziral tistih zamolčanih treh let. Tu so po mojem nevralgične točke naše kolektivne zavesti. Miloševićeva oblast je v resnici neverjetno spominjala na Nedićevo v času okupacije.

V nekdanji Jugoslaviji je bil Beograd intelektualni in kulturni center države. V 80-ih je bilo veliko v svet odprtih, liberalno usmerjenih institucij, ki so zrasle neposredno iz študentskih reformističnih gibanj okrog leta 1968. Mislim na določene založbe, strokovne revije ali na primer gledališki festival BITEF. V Ljubljani so bile torišča t. i. civilne družbe, v Beogradu pa je glas teh institucij konec 80-ih počasi zamiral. Celo huje, splošno je znano, da so se nekateri ključni akterji neomarksistične revije Praxis znašli v Miloševićevi vladi. Ali recimo režiser Ljubiša Ristić, ki je zelo pomemben tudi za slovensko zgodovino gledališča. Kako si to razlagaš in kako stvari stojijo danes?

Govoriš o Mihajlu Markoviću. To je človek, ki je vsekakor najbolj izrazit praxisovec, in človek, ki je največ naredil za mednarodno uveljavitev tega projekta. In prav on je postal glavni ideolog Miloševićevega režima že konec 80-ih. To je naravnost neverjetno in mnogo ljudi, predvsem iz tujine, tega sploh ne more dojeti. Kam so padli ravno ljudje, ki so veljali za najbolj leve, za najbolj evropsko leve, če hočemo biti natančni. To je paradoks, ki ga ni lahko dojeti. Kako pa je prišlo do zatona teh nekdaj radikalnih institucij, ti lahko razložim na osebnem primeru. Leta 1988 sem postal eden od urednikov časopisa Vidici. Verjetno se spomniš, da je imel ta časopis v svojem času zelo pomembno vlogo. Toda ko sem se priključil ekipi, mi sploh ni bilo jasno, da je bila komaj pred letom dni opravljena zelo drastična čistka, in kar je seveda najbolj zanimivo, da je bil tedanji glavni urednik Željko Simić, ki je pozneje postal Miloševićev pisec govorov in potem celo kulturni minister. Seveda sem bil takrat popolnoma naiven in sploh nisem razumel, kaj se dogaja. Zame kot osemnajstletnika je bila to priložnost, da začnem pisati o umetnosti in da se uveljavljam znotraj svoje stroke. Nisem se zavedal, da je bil neki drug segment ljudi popolnoma onemogočen. Neka generacija je bila spodrezana v izhodišču. To sem dojel samo malo pozneje.

Kaj je bilo po tvojem razlog, da so se nekdanji levičarji in intelektualci prikljuili tako neposredno nacionalističnemu in rasističnemu političnemu programu, kot ga je ponujal Milošević?

To je težko definirati. Razen, če ne začnemo pri tako izmuzljivi zadevi, kot je, denimo, "nacionalni karakter". Meni je bila v "srbskem nacionalnem karakterju" vedno nepojmljiva ta mešanica nezdružljivih nasprotij, čudna mešanica pozicije židov in antisemitov hkrati. Če je bilo na primer v nekem trenutku potrebno napasti Slovence, potem je bila to antisemitska pozicija. Nestrpnost do bogatih trgovcev, ki so nam vzeli naše poceni grozdje, da bi izdelovali drago vino, naš znoj, naš težko prislužen denar. To je torej odnos do bogatega trgovca. Na drugi strani pa je identifikacija s svojo nacijo, dano od boga. In zanimivo, kako močan ideološki sistem se je lahko naselil prav v okvire takšnih nezdružljivih nasprotij. Še bolj zanimivo pa, da tega nihče ni postavljal pod vprašaj. Pri "miloševićizmu" so bila vsa ta nasprotja zelo prosojna od samega začetka: antikomunisti so verjeli, da Milošević v sebi ni komunistični "aparatčik", komunisti, da je nadaljevalec zapuščine komunizma. Tako eni kot drugi so vanj investirali neko svojo fantazijo in ta mešanica je delovala neznosno travmatično, zadušljivo, še posebej za tiste, ki so hoteli pristopiti racionalno. Mislim, da je v resnici šlo prav za odsotnost racionalnosti, ki v tistem kontekstu sploh ni mogla priti do besede. Delovala je zgolj neka zelo prosojna iracionalnost, v kateri so se vsa ta nasprotja prelamljala in živela eno ob drugem brez velikih problemov.

Razmere, ki jih opisuješ, so zelo dramatično vplivale na medčloveške odnose. Nekdanji prijatelji in sodelavci so se naenkrat začeli zavedati, da ne govorijo več istega političnega jezika. Znašli so na nasprotnih straneh, ki pa niso bile jasno definirane. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se nekdanji sodelavci opredeljevali do nove politične vloge Ljubiše Ristića, nekdanjega neoavantgardnega režiserja št. 1. V resnici se v gledaliških krogih še nihče ni jasno opredelil do njegove nove pozicije.
Pozicija Ljubiše Ristića še danes ni ovrednotena. Logika večine je, da se mora vse, kar je Ljubiša Risti delal pred tem, ko je začel intenzivno delovati znotraj JUL-a in kasneje v Miloševićevi vladi, obravnavati ločeno. Obstajajo ljudje, ki so v popolnem konfliktu s tem, kar Ljubiša počne danes, saj politično zagovarjajo popolnoma drugo stran, in so aktivno sodelovali v procesih, ki so rušili Miloševića, vseeno pa v odnosu do Ljubiše še vedno gojijo fantazmo o "Ljuši" kot "velikem človeku", "režiserju", "umetniku" ipd. Ne obstaja prav nobena interpretacija, ki bi v njegovi umetniški praksi prepoznala določene ideološke vidike, vsaj retroaktivno. Torej, kako se je to moglo zgoditi, od kod ta Ljubiša Ristić, ki je bil identificiran z neoavantgardnim gledališčem, s pozicijo levice? Ali na drugi strani Mihajlo Marković ... Nikoli se ni naredilo nobene analize, upam pa, da se bo s temi resnimi vprašanji kdo ukvarjal v prihodnosti.

Kompleksnost branja posameznih političnih pozicij glede na kontekst se zelo zaostruje v zadnjih nekaj letih, ko je stopil v ospredje odnos med lokalnim in globalnim. Zelo zanimiv je bil video, ki si ga pokazal na svojem predavanju, o nastopu članov Otpora na MTV. Govor predstavnika skoraj v celoti poteka v srbščini in je precej nacionalistično obarvan, MTV pa jih je obravnaval kot heroje liberalizma in globalizma. Drugi video, Milice Tomić, ki si ga pokazal, zelo analitično in kritično posega v probleme srbskega rasizma do Albancev. Omenil si, da ga je lokalna skupnost ovrednotila kot delo, narejeno zgolj za prodajo na globalni umetnostni trg. Kritika globalizacije na eni strani priliva olje na ogenj nacionalistični agresiji, na drugi strani pa tudi lahkotnosti in površnosti globalizacijskih tehnologij ne moremo vzeti brez rezerv. Kako se znajti v tem novem precepu? Kako delovati? Kakšen političen diskurz je primeren?

To je resno vprašanje. Metafora za omenjeno stanje je Milošević, saj prav glede odpora proti globalizaciji približuje stališča ultradesnice in ultralevice. A ne le na lokalni ravni; Miloševića je v mednarodni areni jemala v zaščito in ga razglašala za glavnega borca proti globalizaciji evropska ultradesnica in tudi določeni sloji ultralevice. Skratka, uspelo mu je celo to, da na globalni ravni realizira natančno to, kar je v Srbiji: da približa in organizira v okvire iste politične platforme ultradesničarje in pripadnike nekdanjega komunističnega sistema. Če vzamemo primere iz kulture; Ljubišo Ristića in Mihajla Markovića na eni strani in Dragoša Kalajića na drugi. In v času Natovega bombardiranja mu je uspelo, da natančno to isto pozicijo plasira tudi v Evropo. Tu se je zelo jasno pokazala velika zabloda evropske levice glede razmer v Srbiji. Imel sem nekaj zelo neprijetnih pogovorov z zahodnjaki. Na primer z nekim belgijskim intelektualcem, ki je bil sveto prepričan, da je upor proti Miloševiću usluga globalizacijski politiki. Seveda tu deluje še ena resnica: da je Milošević resničen produkt globalizacije, saj so za izvajanje politike globalizacije potrebne prav takšne nevralgične točke, ki naj kažejo celemu svetu, kako lahko neki lokalni diktator počne z ljudmi, kar hoče, če se ne udejanji globalizacija. In to so mesta, ki so potrebna, da se prek svetovnih medijev kažejo kot primer in svarilo. V tem smislu je Milošević samo druga stran globalizacije, njen produkt in nikakor ne strategija in politika odpora, ki bi ji bilo vredno slediti. Gledati na Miloševića kot na odpor proti globalizaciji je neverjetno naivno in mislim, da je imela evropska levica po 2. svetovni vojni zelo pogoste izbruhe takšne neverjetne naivnosti, neprepoznavanja realnih okoliščin in dejanskega stanja. Osebno verjamem in mislim, da obstaja nekaj takega, kot je "kolektivna odgovornost". če verjameš, da kolektivna odgovornost ne obstaja, potem verjameš v ideologijo kot v nekaj, kar se generira iz ene točke. Torej verjameš v možnost, da lahko obstaja posameznik, ki si je vse skupaj izmislil, in mi smo vsi naivne in nedolžne žrtve njegove neverjetne domišljije. V resnici pa je v srbskem primeru Milošević zgrabil to ideologijo prav v trenutku, ko je spoznal, da že obstaja in da se lahko z njo okoristi, da je zelena luč do moči. Ta ideologija pa je konec 80-ih že obstajala v zavesti in obnašanju množic. Ko je Milošević leta 1987 prišel na Kosovo, je bilo že vse pripravljeno.

Ni zanemarljivo, da je prve korake v tej smeri napravila t. i. inteligenca, to je sloj intelektualcev, ki mu je težko določiti politično identiteto, saj se sporazumeva okrog občih humanističnih vrednot. Mislim predvsem na Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, za katerim je, kot je znano, stal Dobrica Ćosić, in na poteze inteligence v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Spoj narodnostnih, ljudskih in intelektualnih vrednot, značilen za intelektualce v teh krajih, je zelo zanimiv.
Nacionalisti so se v nekdanji Jugoslaviji med sabo zelo dobro razumeli in bili tesno povezani. Sicer so med seboj polemizirali, toda v ozadju so bile vedno kupčije. Srbski nacionalist se je in se bo vedno bolje razumel s hrvaškim ali slovenskim nacionalistom, čeprav se bo z njim prepiral ali se šel celo vojno, kot pa z srbskim internacionalistom ali liberalcem. Opisane razmere so se bile vidne v visoki politiki, na primer v odnosu med Miloševićem in Tuđmanom. Ve se, da sta bila povezana z neposredno telefonsko linijo in da sta ves čas vojne kupčevala. Politika se je v tem obdobju nekoliko preoblikovala, preobrazbo pa je diktirala prav inteligenca. Milošević je na primer leta 1987 odšel na Kosovo; najprej je imel običajen govor v starem partijskem žargonu, naenkrat pa je dojel, da ga nihče več ne posluša, da ta retorika ne vžge več, in takrat je tako rekoč"v živo", pred TV kamerami, svojo retoriko povsem preusmeril. To je bil tisti znameniti govor "Neče niko više, da vas bije ....", ki se ga še dobro spominjamo. Milošević se je enostavno zelo dobro prilagajal že vzpostavljenim političnim in družbenim tokovom.

V nekdanjih socialističnih državah je mnogo dlje kot na zahodu preživel mit o intelektualcu, ki naj bi imel vpliv na politiko. Po koncu socializma so se mnogi pisatelji, pesniki in drugi intelektualci začeli ukvarjati s politiko.
To prav gotovo velja tudi za Srbijo. Mit o intelektualcu politiku je globoko zakoreninjen, in dokler ne bo padel, se bo vedno lahko zgodila takšna katastrofa, kot smo ji priča. To je to prepričanje, da obstajajo ljudje univerzalnih umskih sposobnosti, ki so poklicani, da svoje koncepte aplicirajo v politiko. In ljudje kar verjamejo, da zares obstajajo takšni nadljudje in da nas bi bilo brez njih konec. Ideološko gledano je ta kombinacija populizma in intelektualizma zelo zanimiva.

Vrniva se na področje umetnosti. Zaradi liberalnejše politike smo imeli v Jugoslaviji izjemno močna neoavantgardna umetniška in kulturna gibanja. To je bila pravzaprav edina resnična vsejugoslovanska kultura Titove Jugoslavije, ki pa umetnostnozgodovinsko še ni ovrednotena. Neoavantgardni pojavi nimajo statusa niti v posameznih republikah niti mednarodno, hkrati pa je ta kultura edina realna internacionalna in demokratska tradicija, na osnovi katere se lahko danes vključujemo v kulturne tokove razvite Evrope. Kako to izročilo ohranjate v Beogradu?

Sodelujemo na primer z Ješo Denegrijem, ki dobro pozna to obdobje in je tudi sam pravi primer Jugoslovana. V predhodnem semestru škole za istoriju i teoriju umetnosti (v organizaciji CSUb) je imel serijo predavanj pod skupnim naslovom Jugoslovanski umetniški prostor, kjer je razločil nekaj primerov umetniških praks iz 50., 60. in 70. let. V splošno sprejetem zgodovinskem spominu se je ohranilo nekaj prepričanj, ki se nikoli ne postavljajo pod vprašaj. Kot na primer, da je socialistični realizem obstajal samo nekaj let po koncu 2. svetovne vojne, do leta 1948. Ali recimo, da je bila kasnejša uradna likovna smer modernizem, ki ga sam raje imenujem socialistični estetizem. Ta prepričanja, ki so lahko pravilna ali napačna, so nekako onkraj debate, onkraj potrebe, da se jih ponovno premisli in mogoče redefinira. To so ideološke točke, na katerih gradimo svoj spomin. Na drugi strani pa se v okviru nekdanje skupne jugoslovanske kulture nikoli ni zares ovrednotilo nekaterih umetniških in kritičnih pozicij, ki so bile leve ali ultraleve in ki so bile politično onemogočane. To, kar danes poznamo kot tipične oporečniške pozicije, v resnici ni bilo v pravem konfliktu z nekdanjo uradno jugoslovansko kulturo. Oporečniške pozicije so bile praviloma vedno nacionalistično ali desno orientirane. Pozicija oporečnika v Jugoslaviji je bila popolnoma nekaj drugega kot pozicija disidenta v Sovjetski zvezi. Skratka, gre za intelektualne in ustvarjalne tokove, ki so bolj zapleteni, raznoliki in ki bi morali biti jasneje zgodovinsko ovrednoteni. Tu ni šlo samo za vprašanje odnosa do same oblasti, temveč tudi za vprašanje odnosov med tistimi, ki so kritizirali to oblast. Biti oporečnik v nekdanji Jugoslaviji sploh ni bilo tako nevarno. V Srbiji so od 60-ih naprej vsi ti disidenti objavljali knjige, snemali filme. Nihče jih ni onemogočal. Seveda so bile izjeme, med katerimi vsekakor najbolj izstopa filmski režiser Lazar Stojanović. Vsi ostali pa so imeli takšne ali drugačne politične zveze, položaje na univerzah in so konec 80-ih zelo močno vplivali na legitimizacijo Miloševićevega režima v Srbiji. Dobrica Ćosić in njegova ekipa ali še bolj desna opcija Dragoša Kalajića so samo medijsko bolj izpostavljeni primeri, toda tu so bili še drugi, ki so se manj javno eksponirali. Razlog, da ni bila nikoli narejena revizija teh intelektualnih tokov in njihovih vplivov na politiko, je verjetno v tem, da nikomur zares ni bila potrebna.

Sedanjost ni preveč naklonjena natančnim in premišljenim revizijam. Naši generaciji se očita, da je intelektualno površno formirana, da je brez čvrstih teoretskih in filozofskih podlag, da se gre aktivizem premoščanja produkcijskih in kulturnih razlik med lokalnim in globalnim, ki se opremlja z zelo hibridnimi in poceni diskurzi, v katerih se po potrebi citira Foucaulta, Deleuza ali Žižka. Miško Šuvaković ta simptom imenuje "sorosevski diskurz". Na drugi strani pa bi revizija zgodovine nujno zahtevala medgeneracijsko sodelovanje. In tudi revizijo akademskega sistema.
To je res. Naša generacija je intelektualno podhranjena tudi zato, ker znanj, ki jih danes potrebujemo, nismo mogli akumulirati skozi obstoječi akademski sistem. Miško Šuvaković se je učil na diskurzu skupine Art and Language in analitične filozofije.

Kako torej premostiti razcep med jezikom in vrednotami generacij?

Mislim, da bi morala predhodna generacija sama narediti revizijo svojega diskurza in ga prilagoditi, kar pa nikomur ne pade na pamet. Generacija 60-ih in 70-ih je popolnoma fiksirala svoj jezik, svoja gledanja in svoja prepričanja. Zato je bila za naš izobraževalni program tako pomembna izkušnja z Ješo Denegrijem, ki se trudi modificirati svoj pogled ter celo revidira nekatera stališča in poglede na lastno zgodovino in lastni diskurz. Miško Šuvaković, kot veliko bolj aktivni teoretik, tega še ni naredil. Še vedno piše o konceptualni umetnosti tako, kot je pisal v 70-ih. Interpretacija je popolnoma ista. Marsikdo od mlajše generacije bi polemiziral, če bi začutil, da je ta diskurz še vedno živ. Da je nekdo, ki ima večje znanje in izkušnje, sposoben tudi sam opraviti neko revizijo in se spreminjati s časom. Tu je tudi vprašanje podlage za učenje in prenos znanja. Seveda bo vsak normalen človek pristal na to, da nekdo, ki je nekaj doživel, o tem več ve in ga bo zanimalo, kako so se stvari v resnici odvijale. Potrebna so nova branja. Pravkar se s kolegoma Branimirjem Stojanovićem in Dejanom Sretenovićem pogovarjamo, da bi izdali knjižico, v kateri bi objavili tri eseje, interpretacije dela Was ist Kunst Raše Todosijevića. To je po mojem eno ključnih del, ob katerem se je nekaj prelomilo v pojmovanju umetnosti v času, v katerem je nastalo. Poleg tega Raša še vedno čvrsto stoji na svoji poziciji in še vedno ustvarja vrhunska umetniška dela, ki govorijo o času, v katerem živimo. Zakaj torej ne bi začeli z njim. Zakaj bi ostali na interpretaciji in branju iz časa nastanka dela? Meni se zdijo na primer teksti Miška Šuvakovića, ki jih je napisal v 70-ih, odlični, absolutno zanimivi in relevantni, toda problem nastopi, ko vidim, na kakšen način Šuvaković interpretira današnjo umetnost. Tu nastopi kratek stik, ki mi potem tudi za nazaj stvari postavlja pod vprašaj.

Reinterpretacija preteklosti in kriteriji za umetniške prakse sedanjosti so tudi v Ljubljani zelo zaostreni, še posebej, ko se je v 90-ih pojavil mednarodni trg. Pravilom igre mednarodnega umetnostnega trga se ne da upirati z vztrajanjem na poziciji izpred 20 ali 30 let, z zavračanjem banalnosti, ki ga prinaša. Natančno to namreč povzroča anarhijo vrednot, ki lokalni prostor naravnost odpira vsem mogočim oblikam "evropske" ali "globalistične" kolonizacije. Na tej točki je predhodna generacija reagirala zelo klavstrofobično.

Zelo. In to je zelo nevaren kratek stik. Na drugi strani pa je seveda res, da naša generacija govori diskurz nekakšnega "bosanskega lonca", v katerega nameče vse po vrsti. Toda res je tudi, da se ni mogoče opreti na nobeno od že obstoječih interpretacij. Ješo Denegrija se tudi danes lahko bere prav zato, ker je skrajno nevtralen in discipliniran pisec. Poleg tega kratek stik med generacijami povzroča tudi pričakovanje naše generacije, da bi morali starejši dati pobudo za dialog. Ko smo leta 1999 na takratnem Sorosovem centru za sodobne umetnosti - Beograd (SCCA-Beograd) ustanovili Školu za istoriju i teoriju umetnosti, sem se počutil zelo čudno. Vedno sem pričakoval, da me bo kdo kam povabil, da bom lahko delal in se razvijal. Naenkrat sem se znašel v položaju, ko sem moral jaz vabiti ljudi, ki so bili zame avtoritete in s katerimi se nisem mogel meriti glede znanja ali izkušenj.

Toda naredili ste zelo pozitiven in nujen korak.

V določenem trenutku nam je prekipelo, saj smo spoznali, da se ne bo zgodilo nič, če se stvari ne bomo lotili sami. Da je katedra za umetnostno zgodovino popolnoma mrtva in da se tam še dolgo ne bo nič zgodilo. Da je podobno na akademiji za likovno umetnost. Na drugi strani pa je zaradi političnih razmer večina intelektualcev delovala v nemogočih in stresnih pogojih. Mi smo dobivali denar od Sorosa in pobuda je bila nekako res na naši strani.
Seveda nam povezava s Sorosem nikakor ne gre na roke. Centri, ki so bili ustanovljeni po vzhodni Evropi, ne delujejo, kot bi morali. Finančni vložek sploh ni bil izkoriščen, kot bi lahko bil. Mi sodelujemo z nekaterimi centri, med katerimi naj omenim slovenskega, makedonskega in litvanskega, v celoti gledano pa je ta mreža nefunkcionalna.

Ko sem bila v Beogradu le nekaj tednov po padcu Miloševića, ste se pripravljali na veliko konferenco o kulturni politiki Srbije, ki ste jo tudi sami organizirali. Kako je uspela in kakšno je sploh stanje srbskih kulturnih institucij po več kot desetletni vladavini Miloševića?

Miloševićev sitem je bil ena sama velika metastaza, ki je rasla in prodrla v vsa institucionalna tkiva, v vsako najmanjšo institucijo. Večina kulturnih institucij ima še vedno popolnoma isto strukturo kot v Titovih časih, le da so funkcionalnost in medčloveški odnosi sčasoma postajali vse slabši. Skratka, gre za iste institucije in iste ljudi kot pred tridesetimi leti, samo s to razliko, da so institucije medtem propadale, ljudje pa so se postarali in utrudili. Takoj po padcu Miloševića smo se kot nevladna in neprofitna organizacija lotili konference o vprašanju kulturne politike, saj smo se zavedali, da se problematike nihče drug ne bo lotil, hkrati pa je nastopil trenutek, ko je bilo potrebno nekaj narediti, vsaj začeti javno debato, če ne drugega. Nekdo je moral začeti razmišljati o nekem novem sistemu, o tem, kako preformulirati vse te institucije z ogromno zaposlenimi, ipd. Naša strategija je bila, pritegniti čimveč ljudi iz kulturnih institucij s province. Zadnjih deset let sta namreč kulturno obstajala samo Beograd in Novi Sad; druga mesta, kot na primer Vršac, Čačak ali Subotica, so kulturno preživela samo na račun neverjetnega napora posameznikov. Na koncu se je pokazalo, da je bila konferenca o kulturni politiki zelo učinkovita, saj so nekateri ljudje, ki trenutno delujejo v vladnih strukturah, prepoznali naše delovanje kot možno smer razvoja. Postalo je jasno, da nismo neka marginalna, alternativna skupnost, temveč posamezniki, ki smo bili v danem trenutku najbolj organizirani.

Širijo se govorice, da boste "prevzeli" beograjski Muzej savremene umetnosti.

To se sliši neverjetno, toda kaže, da bo res prišlo do tega. Poteze, ki smo jih vlekli, so bile očitno dovolj prepričljive, da so iz ministrstva za kulturo prepoznali direktorico nekdanjega Sorosovega centra za sodobne umetnosti - Beograd (poznejšega CSUb) , Branko Andeljković, kot možno direktorico Muzeja savremene umetnosti v Beogradu. Na to sploh nismo računali. Nihče pred letom na to sploh ne bi pomislil, saj smo se vedno doživljali kot nasprotno stran, ne samo Miloševiću, temveč tudi nekim drugim političnim opcijam, ki bi mu lahko sledile. Mislim, da so sedanji kulturni politiki navdušeni nad našimi organizacijskimi sposobnostmi, ne vem pa, če je komu jasno, kakšne projekte nameravamo delati, in če jim bo to všeč. Toda to je vprašanje odgovornosti. Potem, ko se je novica razvedela, nas vsi vnaprej obsojajo, da bomo postali državna institucija. Zakaj pa ne? Zakaj bi morali po definiciji ostati v alternativi? Mislim, da je pozicija alternative mistificirana, da ima svoje omejitve in da je v danih okoliščinah prav tako prisiljena na kompromise. Če je naša dejavnost resna, potem je to izziv, v katerem se lahko dokaže. Seveda pa ne moremo predvideti, kako se bo vse skupaj izteklo. Odvisno je od mnogih dejavnikov, predvsem od finančnih sredstev in od politične klime. Muzej je v obupnem stanju. Treba bi ga bilo renovirati na vseh ravneh. Toda zakaj ne poskusiti? Za nas je to težka odločitev. Na neki način je to državna institucija, in s tem ko jo sprejmeš, moraš sprejeti še marsikaj drugega. Toda na drugi strani lahko dvigneš roke in dovoliš, da jo dobi v roke kdo drug, in čez mesec dni se bomo vsi pritoževali nad tem, kakšno politiko ta človek vodi. Vztrajanje na alternativni poziciji lahko vodi v stagniranje in degeneracijo na obeh frontah. Da bi se zagotovile transformacija, obnova in rast neke družbe, se morajo pozicije menjati.