|
Urša
Jurman
Pogovor z Eurovision 2000 (Marion von Osten, Peter Spillman in Susanna Perin)
EuroVision2000
je mreža medijskih aktivistov, ki se osredotoča na politično, družbeno
in ekonomsko restrukturiranje Evrope (Evropske unije) v kontekstu globalizacijskih
procesov, posebno pozornost pa posveča vprašanjem meja in migracije
ter politiki azilov. Kakšno je vaše mnenje o političnosti danes; kje
in kako vidite položaj ter vlogo umetnosti in kulture glede na možno
in / ali potrebno politično delovanje, predvsem glede na možne politične
implikacije in posledice, ki bi lahko izboljšale, spremenile obstoječe
razmere in se ne bi zadovoljile s simbolno, manifestativno ravnjo?
Susanna Perin:
Politika
danes ni več absolutna "moč" in "veličina", ampak
je razdrobljena na številne možne politične akcije in akterje. (Dober
pregled nad današnjim pojmovanjem politike dobite, če pogledate, na
primer, kako heterogena je sestava antiglobalizacijskega gibanja, kjer
se različne skupine borijo na različne načine.)
Kot umetnik, ki deluje na področju kulture, se moraš opredeliti tako
kot kdorkoli drug, ki deluje na kateremkoli drugem področju; na podlagi
svojih idealov in prepričanj moraš izbrati svojo vlogo v družbi. In
lahko se zgodi, da te to, kar se godi okrog tebe, skrbi in boš zato
poskusil delati na tem, da bi spremenil realnost z orodji in znanjem,
ki so ti na voljo.
Vendar je težko govoriti o konkretnih rezultatih in posledicah, o spremembah
in izboljšavah, ki jih lahko povzroči delo na mikropolitični ravni (kar
počnemo mi). Seveda vidimo rezultate svojega dela: odvijajo se diskusije,
producirajo se novi videi in publikacije, ljudje se zbirajo, sodelujejo,
si izmenjujejo; vseeno pa je težko reči, v katero smer in h kakšnim
rezultatom to vodi. Prizadevamo si iznajti nove oblike, nove načine
delovanja in odpora.
Marion von Osten:
Strinjam se s Susanno, saj mislim, da je v zadnjih stoletjih pojmovanje
političnosti doživelo precej sprememb. Danes zelo različne družbene
skupine uporabljajo ta izraz za označevanje svojih specifičnih strategij.
Bolj na splošno pa se zdi, da političnost razumemo kot orodje za vladanje
ljudem. Slednje predstavljajo zlasti državne politike in politične stranke.
Politika vladati "Drugemu" in biti predstavnik "Drugega"
še vedno velja za mainstream politiko. Ko pa govorimo o politiki v smislu
samoartikulacije, imamo v mislih zgodovino mikropolitike: gay in lezbično
gibanje, feminizem, nastanitvene projekte, mirovno gibanje, boj skupine
Sans Papiers in druge. Ta mikropolitična gibanja so namesto predstavnikov,
ki bi govorili v "Njihovem" imenu, vzpostavila mreže, prostore
in diskurze samoreprezentacije, kar je možno vplivalo na današnje pojmovanje
političnosti. Očitno lahko danes na politiko gledamo tudi kot na vsakodnevno
delovanje, kar so, na primer, naredili na Birmingham School of Contemporary
Cultural Studies. Preučevali so mladinsko in pop kulturo, ker so želeli
dognati, kako sta vplivali na reformulacijo in transformacijo marginalnosti.
To pomeni, da političnost danes ni več univerzalna kategorija, ampak
delovanje, ki lahko gradi (začasne) prostore (samo)artikulacije onkraj
normativnih konceptov identitete. Posamične artikulacije namesto univerzalnih
pa so povzročile tudi spremembo modernističnega koncepta levice, ki
je poskušala zastopati in voditi večino delavskega razreda.
Kljub temu pa nas vsa politična (mainstream ali pa mikropolitična) gibanja
opozarjajo, da politične artikulacije po eni strani govorijo o nečem
specifičnem (izkoriščanje, neenakost, marginalizacija), po drugi pa
ustvarjajo fikcijo političnega, političnih akcij in političnih subjektov.
Proletarca, na primer, so konceptualizirali, skonstruirali (še posebej
Marx v Engelsovem prevodu) kot belca, mišičastega (industrijskega) delavca,
in čeprav je to pojmovanje/podoba zajelo/a le majhen del družbe (tj.
ne žensk ali nebelcev), je bilo/a označevalec, koda za politični subjekt.
Ta proces izmišljevanja političnega subjekta (konstrukcija povprečne,
normativne podobe političnega subjekta) je prav tako del mikropolitičnih
bojev in gibanj. In ta zapora me je vedno zanimala: Ali je možno delovanje,
ki bi se izognilo tej zapori kategorizacije?
Naj pojasnim: politika identitete govori v imenu specifične skupine
ljudi in tudi ustvarja kolektivno identiteto, ki pa lahko zelo hitro
preide v normativno kategorijo. Feministično gibanje na Zahodu, na primer,
se je borilo za žensko enakopravnost in je ustvarilo vnaprejšnjo specifično
podobo ženske (bela ženska srednjega razreda). črni feminizem in postrukturalistični
feminizem sta na ta normativ opozorila: obstajajo tudi črne, lezbične,
delavske, gospodinje, izkoriščane, bogate itn., ženske in ne le ena
sama kategorija. Ampak tudi ta seznam, ki se konča z itn., kaže, kako
konstruirana je že posameznost sama. Nikoli ne moremo našteti vseh.
Kot
feministka se danes gotovo bolj identificiraš s posameznimi pripovedmi
gibanja kot diferencirane celote in te dogodke, teorije in akcije rekontekstualiziraš
v današnje izkušnje.
Toda tudi
z dejanjem rekontekstualizacije (če citiram Rosi Braidotti) si enakosti
ne moreš zadati za politični cilj. Lahko jo jemlješ le kot strategijo.
Braidottijeva opisuje, da se moramo me, tj. ženske vseh starosti, boriti
za enake možnosti, proti posilstvom, za prisotnost žensk na vseh življenjskih
področjih, ...ampak vse to je le strategija. To ne more biti cilj, saj
bi za resnično enakost morali spremeniti sistem: sistem reprezentacije,
pojem političnega, teoretski aparat, seksistično logiko dela itn. "Ne
moremo enostavno upati, da bomo spravili ženske v klub, ne da bi spremenili
klubska pravila", nadaljuje Braidottijeva (in z njo se v celoti
strinjam). Zato verjamem, da je delovanje v smislu prikazovanja nepravičnosti
ali neenakosti v družbi (npr. v filmu, videu ali na razstavi) še vedno
lahko strategija, ki pa zadev ne bo strukturno spremenila.
Naj končam: razstavljanje političnega delovanja ali problematik v umetnostnih
prostorih zame ne pomeni, da so ta odvisna oz. vpisana v reprezentančno,
pač pa ravno obratno. Umetnostni prostor kot prizorišče je lahko produktiven
za politično razpravo, saj lahko spregovorimo o dvoumnosti političnosti:
o njeni simbolnosti in o realnosti, o fikciji in o vsakdanjih dejavnostih
hkrati (še preden oz. ne da bi sploh postala obvestilo medijem ali peticija).
Na ta način političnost lahko tudi pomaga prestrukturirati pojem in
strukturo prizorišča, tudi prostorov umetnosti. Zame je torej dobra
plat zamika v pojmovanju političnosti ta, da ne ponuja zlahka odgovorov,
pač pa mapira še več vprašanj o tem, kaj pravzaprav je politična akcija.
Je realna ali simbolna, kaj je strategija, kaj je cilj, kam gremo z
njo in zakaj?
Peter Spillman:
Po moje pojem političnosti ni več osredotočen na tradicionalne politične
institucije, kot so nacionalna država, stranke. Enako velja za določene
obrede ali forme, povezane z njimi: javne razprave, diskusije, volitve,
demonstracije ali "klasične" ulične oblike političnih bojev.
Mislim, da je danes političnost v družbi veliko bolj vezana na sámo
družbeno, na obrede komunikacije in interakcije; vsakodnevno obnašanje,
okus, razlikovanje, potrošniške dobrine in znanje so lahko tudi politišna
stališča. V tem smislu so zame procesi uvajanja hierarhij in normalizacije
pogosto močno antipolitični, medtem ko se dejanje samolegitimizacije
pogosto izkaže za resno politično dejanje. Zanimajo me tisti kulturni
ali umetniški projekti, ki so politično relevantni, tako da zagotavljajo
orodja za samozastopanje posameznikom, scenam ali razmeram, in ki deloma
in/ali začasno uvajajo nove vrednote in postanejo relevantna orodja
identifikacije za specifično skupnost.
Mislim,
da je zelo nevarno govoriti o političnosti, vezani na samo družbo, na
kulturo, na vsakodnevne in samoartikulacijske dejavnosti ... brez navezave
na ekonomijo in globalni kapitalizem. Ta pogled (kot tudi kulturni študiji
nasploh), ki poudarja pomen politizacije bojev za posebnosti, kulturne
razlike, samoartikulacijo, vsakodnevne dejavnosti, ki preoblikujejo
marginalnost..., ne ponuja transparentnosti oz. ne prevprašuje dovolj
okvira, v katerem se ta dejanja dogajajo - vseobsegajoče prisotnosti,
homogenosti kapitalističnega sistema (kot da je ta nesporen, nespremenljiv
in se je zato nesmiselno ukvarjati z njim), prav tako pa ne poudarja
dovolj, kako globoko so taki pojavi lahko ukoreninjeni v globalnem kapitalizmu
in kako hitro jih ta spreminja v potrošno blago s procesi nevtralizacije
in depolitizacije.
Marion von Osten:
Do neke mere se zelo strinjam s tvojim komentarjem. Po drugi strani
pa tvoje vprašanje nekako implicira, da je kapitalizem glavni določevalec
družbenih in kulturnih struktur, razmerij; seveda gre za zelo možnega
določevalca, zagotovo pa ne edinega.
V zvezi s tem so kritizirali EuroVision2000 (v Bonnu na Videonalu
9), češ da so naše politične teme naperjene proti poznemu kapitalizmu
in neoliberalizmu, namesto da bi se osredotočili na kulturno in družbeno
produkcijo razmerij moči, in da je projekt samo gola kritika kapitalizma;
do neke mere smo se morali strinjati. Ne sme nas zanesti vnema; ne danes,
ko se antikapitalistično, antineoliberalistično gibanje šele poraja.
Še vedno moramo reflektirati razmerja moči in vzpostavljanje subjektov
na podlagi družbenih, kulturnih in ekonomskih vidikov.
Nikoli ne bomo razumeli uspeha finančnega trga, če ne bomo uvideli,
da je za ta posel potrebna specifična subjektivnost, ki je možno zakodirana
v kulturi. Ta subjektivnost (posrednik) v svoji pripovedi nastopa kot
moški, zasvojen s številkami, belimi srajcami, kravatami, hard-core
seksom in viagro. Seveda lahko rečemo, da zgolj igra za denar in je
kriv, saj to je vendar kapitalistični sistem. Ampak to ne pove veliko,
mar ne? Pa še kratka opazka glede kulturnih študijev, ko jih že kritiziraš;
lahko rečem, da tovrstno kritiko pogosto slišim in je nekakšno natolcevanje
levice, da so bili prav birminghamski Cultural Studies krivi za komodifikacijo
subkultur ali za njihovo depolitizacijo. če bereš besedila Stuarta Halla
ali Angele McRobbie nekoč in danes, vidiš, da kot bistveno vprašanje
vedno izpostavljata razredno vprašanje v odnosu do rasne in spolne problematike.
Produkcijo hierarhij s politično marginalizacijo in ekonomsko neenakostjo
želita izpostaviti kot osrednje vprašanje, pri tem pa se sklicujeta
na Marxa in Althusserja, in to v časih, ko slednja še nista bila modna
v nemškem in francoskem teoretskem svetu. Tako bi zavrnila kritiko kulturnih
študijev in rekla, da je krivda bolj na strani postmodernih filozofskih
šol iz 80-ih, ki so nastopale proti subverznivnemu v kapitalističnih
družbah in ki so kot posledico tega častile velikansko megakapitalistično
družbo prihodnosti, v kateri bomo vsi prijateljsko plesali s sovražnikom.
Zelo previdni moramo biti pri takih neproduktivnih pesimističnih izjavah
glede kulture; analizirajmo raje, kaj se zares dogaja tako na globalnem
jugu kot v našem bližnjem okolju.
Tvoje vprašanje nekako razumem, saj so v preteklosti in do danes (gotovo)
obstajali kulturologi pod vplivom površne postmoderne misli (vse je
fluidno, možno itn.), ki so govorili o "koncu politike", koncu
družbenih gibanj itd. In ti ljudje mi oporekajo, na primer, da se "kapitalizem"
v besedilih ne uporablja več. Kot da bi bilo poimenovanje razmerij moči
stvar trenda ali mode. To je vsekakor neumno.
Danes lahko vidimo, da obstajajo kritična gibanja po vsem svetu. Zato
je bil, to je moja teza, pesimizem postmoderne misli zasidran v tem,
da ni upošteval bitk in bojev v t. i. tretjem svetu; na planetu nasploh.
(Toda to niso bili bitke in boji v smislu INTERNACIONALE.) Tako imenovana
postmoderna kriza torej predstavlja zelo zahoden pogled; pogled, ki
ga je skrbela izguba univerzalnosti evropske misli. Današnja politična
gibanja ne domujejo več pretežno v Evropi in ZDA, pač pa na popolnoma
drugih mestih, celinah in krajih po vsem planetu. In zelo srečna sem,
da se mora zdaj zbuditi Evropa.
Morda
je eden od načinov, kako preseči manifestativno, simbolno raven, tudi
delo v razvoju (work in progress) in kontinuiteta problematike v posameznikovem
delu. Že nekaj let se ukvarjate z vprašanji restrukturiranja Evrope
(Evropske unije), s procesi globalizacije in še posebej z vprašanji
meja in migracije (npr. projekti MoneyNationTV, Zürich 1998;
EuroVision2000; MoneyNation2, Dunaj 2000). Lahko poveste
kaj več o tem; kakšno je bilo vaše izhodišče, da ste se začeli ukvarjati
s temi vprašanji?
Susanna Perin:
Sama sem se teh vprašanj zavedla in se začela z njimi ukvarjati na različnih
ravneh. Deloma je to povezano s spremembami tradicionalnega dojemanja
političnosti, ki jo je opisal že Peter. Na začetku 90-ih se mi je zdelo,
da imajo ekonomsko utemeljena moč odločanja, ekonomske spremembe, neoliberalizem
in globalizacija neprimerno več vpliva na naše vsakodnevno življenje,
kot pa "nacionalno-politični" sklepi. Zato se mi je zdelo
zelo smiselno delati na teh vprašanjih. Po drugi strani pa se me to
tiče tudi osebno, saj vprašanje migracije določa tudi mojo osebno zgodbo.
Prihajam iz družine migrantov; več družinskih članov je bilo ekonomskih
migrantov - od 20-ih let naprej v več evropskih držav in od 50-ih na
različne celine (Avstralija, Latinska Amerika, Kanada). Zelo me je pretreslo,
ko sem videla, kako so se zaradi Schengenskega sporazuma migrantom spremenili
pogoji. Ko sem se leta 1999 srečala z Marion in s Petrom, ki sta se
s temi vprašanji že ukvarjala, me je to še bolj spodbudilo in pripravilo,
da sem se v svojem delu lahko še bolj osredotočila na to.
Marion von Osten:
Rekla bi, da kontinuiteta te debate ni samo rezultat skupinske oblike
našega dela. Predvsem je del kolektivne zavesti; zavest in kritični
diskurz sta stranska učinka neoliberalne politike, ki podpira ideologijo
"najsposobnejšega", tako osebno kot ekonomsko. Drugič, zapiranje
meja EU (Schengenski sporazum) je povzročilo pretres tudi v zahodnoevropskih
družbah, saj smo bili še pred kratkim povabljeni k opazovanju odpiranja
meja in nekdanjih "blokovskih držav". Všeč mi je ta podoba
na glavo obrnjene strukture evropskih držav pred letom 1989, samo strani
sta se zamenjali. Zdaj imate namesto "Vzhodnega bloka" "blokovske
države" na Zahodu, nacionalne entitete, nekdanjo zahodnoevropsko
realnost, pa na Vzhodu. Nekaj pa se vendarle ni spremenilo: ta idiotska,
toga mejna črta. Po drugi strani obstaja kolektivna želja (na obeh straneh,
vzhodni in zahodni, če naj uporabim ta neumni dualizem) po zlitju, izmenjavi,
odpiranju, radovednosti. To sem občutila, ko sem se leta 1991 preselila
v Berlin. Zelo sem bila radovedna in sem se vključila v veliko kulturnih
aktivnosti ter tako prišla v neposreden stik z ustvarjalci in teoretiki
kulture iz Leipziga, Dresdna in vzhodnega Berlina. Na moje začudenje
pa t. i. (kulturne) levice iz zahodnega dela Nemčije in tudi Švice ti
tranzicijski procesi sprememb niso zares zanimali. Zato sem nekaj let
kasneje (1998) v züriški Shedhalle organizirala projekt MoneyNations,
saj je še vedno šlo za velikansko slepo pego v percepciji teh zelo specifičnih
procesov. Pri MoneyNations 2 je bilo že bolj zapleteno, saj smo
bili priča Natovim bombardiranjem, v Avstriji pa je bil izvoljen Haider.
To je spremenilo celotno razpoloženje in žarišče projekta v smislu državnega
rasizma, hegemonije, vsakodnevne diskriminatorne izkušnje zunaj in znotraj
schengenske meje.
Na vprašanje
o možnih političnih implikacijah, ki bi presegle simbolno raven, bi
rada navezala tudi pojem geta ali celo "varnega bazena", kot
pogosto kritizirajo družbeno ali politično angažirane umetniške projekte
in kar je prišlo na dan tudi v razpravi, ki je sledila vaši predstavitvi
v Ljubljani, predvsem zaradi vašega stališča, da vas ne zanima doseči
širših množic in niste zainteresirani za predstavitve videov v množičnih
medijih. Kako razumete pojem geta, še posebej v odnosu na vaš projekt?
Marion von Osten:
Ja, strinjam se, da je to vprašanje povezano s tistim, vendar se ne
strinjam s splošnim negativnim dojemanjem geta, toda k temu se bom še
vrnila. Rekla bi, da EuroVision2000 ni najboljši primer za pogovor
o getu v negativnem smislu, o getu kot zapori (tj. kot simbolnem aktu
samo znotraj sveta umetnosti). V primeru EuroVision2000 ni prišlo
do zapore, izključitve - niti med procesom izgradnje producentske mreže
niti pri distribuciji materiala. Eden od ciljev projekta je bil, da
pri izmenjavi sodelujejo producenti iz vse Evrope, da oblikujejo prijateljsko
mrežo tistih, ki jih skrbi (onkraj schengenskih meja) rasizem in reakcionarno
delovanje znotraj transformacijskih procesov EU, in da inicirajo lokalne
in specifične invencije, umetniške in politične. Videe, ki so jih sproducirali
in nam jih poslali v predvajanje, smo uporabili za ustvarjanje vzdušja
za razprave in debate. V Pragi (tik preden so se oktobra 2000 začele
demonstracije proti WTO - Svetovni trgovinski organizaciji) smo tako
želeli vzpostaviti dialog med levičarji in avtonomnimi scenami z zahoda
ter kritičnimi intelektualci iz lokalne scene. To se navadno ne dogaja
in tudi med celotno anti-WTO kampanjo ni prišlo do tega, saj je večina
zahodnjakov menila, da so politična sredstva enaka, ne glede na to,
kje si. V Bruslju smo organizirali kampanjo za regularizacijo priseljencev
brez urejenih papirjev s skupino Sans Papiers Office Antwerp, saj je
bila tisti čas to ena najpomembnejših političnih točk v Belgiji. Za
pozicioniranje smo uporabili prostore z zelo različnimi simbolnimi ravnmi;
to niso bili prostori umetnosti, pač pa medijski prostori, prostori
za projekcije in kulturne dogodke. (Kampanja za regularizacijo je namreč
potekala v glavni dvorani Brussel 2000, razprave o produkcijskih pogojih
kulturnih producentov pa so bile na uradu za zaposlovanje v Saint Josse.)
Če pa geto razumemo drugače, bi se strinjala z navezavo pojma na EuroVision2000.
Pravkar sem prebrala odličen članek o homoseksualnem getu, ki ga je
napisal moj prijatelj Marc Siegel, homoseksualni kritik iz Los Angelesa,
ki zdaj živi v Berlinu. Z vidika homoseksualnega življenja in njegove
subkulture je predstavljal geto od nekdaj možnost obstoja in preživetja.
V getu si ljudje delijo poznavanje, kode lokalnih posebnosti, dogajanja
(klubi, bari, parki), seksualne želje, pravila oblačenja in stile ter
tako vzpostavljajo začasne prostore artikulacije. Verjamem, da ne moremo
razumeti samoizražanja brez specifičnosti in posebnosti scene ter individualnih
želja, ki se v njej artikulirajo. V tem pomenu geta družbeno delovanje
mapira urbani prostor kot začasno izkušnjo, ki pa je obenem produktivna
za breznormativne življenjske razmere. Na ta način lahko geto razumemo
tudi kot zbirališče za izgradnjo zelo lokalnega okolja, v katerem širša
skupnost (manjšin) lahko komunicira in kjer je življenje možno brez
popolne kontrole. Cilj EuroVision2000 je bil zgraditi heterogen prostor
izmenjav in interesov, v katerem bi delili težave in celo zabavo: zgraditi
skupnost, ki ni zaprta, ampak specifična.
Peter Spillman:
Če rečem, da me predstavljanje videov v množičnih medijih ne zanima,
to še ne pomeni, da nekateri videi in poročila, ki so del programa EuroVision2000,
ne bi sodili v ta kontekst. Vendar me osebno pogajanja in kompromisi
ne zanimajo več; prepričevati, ali kar se dogaja pogosteje - svetovati
in usmerjati ljudi v medijih, kako naj postanejo politično korektni.
Moj namen ni neke vrste medijska reforma ali izboljšanje institucij.
Svojo energijo bi raje usmeril v produkcijo in invencijo, ustvarjal
nove razmere, povezave in mreže med kulturnimi aktivisti in seveda tudi
zase; to pa omogoča nove konstelacije dela in izmenjave, lastne poglede
na resničnost, eksperimentalne prehode disciplin in znanja. Kot lahko
vidim, se je vsaka kulturna, kritična in teoretska vsebina, ki so jo
kasneje uspešno distribuirali in na koncu v glavnem komercializirali
kot mainstream v množičnih medijih ali v širšem družbenem kontekstu,
razvila v "neke vrste geto", pogosto v začasnih območjih specifičnih
interesov in družbenih konstelacij, pogosto v povezavi z nekakšno alternativno
ekonomsko strukturo. V tem smislu torej vidim širšo distribucijo kot
zelo drugačen projekt od iniciranja oz. vzgajanja kulturno produktivnih
kontekstov. Zdi se mi, da bi ti dve stvari zelo težko mešali.
Susanna Perin:
Način, ki smo ga izbrali za EuroVision2000: prikazovanje različnih
vidikov istega pojava (z videi različnih avtorjev), kompleksne podobe
resničnosti, in zagotavljanje produkcijskih izhodišč za nadaljnje razprave,
ne ustreza jeziku televizijskih novic-dokumentarcev-poročil. V nasprotju
z množičnimi mediji, ki se pretvarjajo, da vam posredujejo "realno,
objektivno informacijo", v resnici pa vam prikrivajo sorodne učinke,
smo izbrali kompleksnost in učinke. Nimam vtisa, da bi delala v getu,
saj delujemo in se gibljemo v različnih mestih, kontekstih in razmerah.
Kot v getu bi se počutila, če bi delala izključno v prostorih umetnosti
in sodelovala samo z drugimi umetniki. Delujemo tako na umetnostnem
in kulturnem področju kot tudi na političnem ter sodelujemo z umetniki,
aktivisti in teoretiki. Seveda imamo enako ali podobno ideologijo.
Zanimivo
je, da ste v svojih odgovorih kar nekajkrat razlikovali med umetnostnim
in neodvisnim medijskim prostorom, medtem ko ste govorili o svojem dojemanju
geta - zvenelo je, kot da pojem geta lahko povezujemo samo s kontekstom
umetnosti. Po mojem mnenju pa to ne velja le za umetnostni prostor,
oz. če sem natančnejša - umetnostni sistem, ampak lahko kot geto v negativnem
smislu deluje tudi alternativni medijski prostor, po drugi strani pa
lahko neodvisni mediji delujejo kot geto tudi v pozitivnem smislu, saj
so lahko konstitutivni oz. življenjskega pomena za nekatere skupnosti,
manjšine.
Kako v zvezi s problematiko geta gledate na prepričanje, da je naloga
"alternativnega" ali "neodvisnega" medija oblikovati
"novo" publiko z razširjanjem "neodvisnih, pravih"
informacij, ki delujejo kot razsvetljenje, ki pri publiki povzročajo
spremembe zavesti, ta pa bo privedla do družbenopolitičnih akcij in
širjenja sprememb v obstoječih razmerah?
Marion von Osten:
Moj odgovor izhaja iz intenzivnih razgovorov, kulturnih in umetniških
sodelovanj, ter zoper t. i. objektivno poročanje. Osebno, kot umetnica
pa tudi v EuroVision2000 smo zagovarjali dialog namesto monologa,
interkulturalnost namesto multikulturalnosti. Kot sem že omenila, nimam
težav z getom, kakršnega sem opisala, in tudi ne s sceno alternativnih
medijev. V getu, o katerem govorim, gre za povezave, in to ne le ene
in iste skupine ljudi; gre za komunikacijo med ljudmi, če hočeš tudi
po celem svetu, ampak ne z vsakomer. Ponavadi ljudje sprašujejo o getu
kot o nečem negativnem in s tem imam res težave. Prelahko je reči, da
je geto slab in širša publika dobra; kot da bi videi, če bi jih distribuirali
na široko, rešili problem političnosti ali vprašanje javnega in posledičnih
akcij. Imeli smo drug namen. Večino bolj klasičnih dokumentarcev EuroVision2000
je predvajal ali celo plačal Channel 4. Veliko EuroVision2000
videov je bilo tako že predvajanih na televiziji ali v drugih javnih
prostorih. Nasplošno videe distribuirata umetnik in filmar sama prek
galerij, saj niso naši. Niso naša last. Danes celotno zbirko EuroVision2000
filmov distribuira FilmCoopi na Dunaju, nekaj filmov pa bo za zbirko
morda vzel Centre Pompidou v Parizu. Vendar ta uveljavljena predstava
o uspehu zame ni najbolj zanimiv del projekta. Mi smo videe izkoristili
za debate, za cikle razprav o sociopolitičnih vprašanjih v treh popolnoma
različnih političnih okoljih: Pragi, Bruslju in Bologni. Poskušali smo
poiskati lokalno vpletene ljudi, ki so jih zadevala vprašanja globalizacijskih
procesov, vendar nikoli zato, ker bi bili zgolj enakega mnenja glede
teh kompleksnih vprašanj. Naše delo je bilo začeti dialog, intervencijo
ter najti sodelavce na političnem in kulturnem področju. To je, kot
vidim, v medijih in na umetnostni sceni že veliko. Kot da bi avtor dokumentarcev
in umetnik ali ljudje iz alternativnih medijev in filmarji ne imeli
kaj početi drug z drugim. Iz lastnih dolgoletnih izkušenj vem, da je
že zelo veliko, če pripraviš ljudi, da se medsebojno poslušajo in razložijo
svoja stališča, da se debatira in zagovarja vprašanja o reprezentaciji,
da temo estetskosti nadomesti političnost, da prevprašujemo lastne strategije,
da kritiziramo svoje delo, da nismo tekmovalni, da lahko artikuliramo
tudi male stvari in ne le velikih produkcij itn. In to je dobro pri
EuroVision2000. Vendar projekt nikoli ni želel biti ideal ali
institucija. Je začasen, provizoričen, prehoden prostor. In tudi to
je dobro, saj lahko iz projekta vzklijejo nove stvari, ki lahko prevprašujejo
tudi naše lastno delovanje.
Peter Spillman:
Glede na to, kar sem že povedal, ne verjamem več v pozitivni učinek
razsvetljenja ali samoumevne resnice boljše, popolnejše in zato učinkovitejše
informacije. Ideja o boljši informaciji ali o posredovanju objektivnih
resnic je v zahodnih medijih postala neke vrste ideologija. Nasprotna
informacija sama ne bo spremenila glavnih struktur moči v družbi, vse
dokler položaj razsvetljenega lastnika verodostojne informacije in pravega
znanja temelji na hierarhičnem ali paternalističnem vzorcu. Govoriti
v dobro (ali v imenu) zatiranih in marginaliziranih drugih, o žrtvah
sistema, ne da bi jim ponudili možnost, da sami artikulirajo lastne
pozicije, je zelo problematičen pristop, saj predlagane rešitve pogosto
odražajo projekcije ali celo interese govorcev in vpeljujejo nove strukture
moči. Ko smo organizirali EuroVision2000, smo se tega zelo zavedali
in zato želeli poiskati pozicije in perspektive, ki jih ne prevaja ali
posreduje več nobena "objektivna" tretja stranka, ampak so
bolj subjektivne, izhajajo iz osebne vpletenosti.
Zamisel o sodelovanju ali angažiranju bolje opiše ureditev, iz katere
bi, po mojih pričakovanjih, lahko prišlo do učinkov v obstoječih razmerah;
recimo pojav kritičnega političnega gledalca, ki je hkrati sam svoj
aktivist. V neoliberalizmu se da namreč vsega udeležiti in vsi naj bi
sodelovali, seveda pretežno v komercialnem smislu, kjer je končna posledica
nakup. Udeležba v projektu, kot je EuroVision2000, pomeni nekaj
popolnoma drugega in bi jo lahko opisali z izrazom "osebna vpletenost".
Vpletenost v tak projekt vključuje, na primer, ne le producente videov,
ampak tudi kritične gledalce, ki namesto da bi bili pasivni, postanejo
sami svoji aktivisti. Zato projekti, kot je EuroVision2000, nikoli
ne bodo naslavljali množične publike, in to ni negativno, vse dokler
sta "doseganje množične publike" in "iniciranje osebne
vpletenosti" dva popolnoma različna pristopa.
Če te
prav razumem, lahko isti pristop, ki ga prakticirajo strukture moči
(govorjenje v imenu zatiranih in marginaliziranih drugih), zaznamo tudi
v t. i. alternativnih in neodvisnih medijih, le da z drugega vidika.
Prav to je bila ena od mojih trditev v petem vprašanju: neodvisni pogosto
delujejo z enako strukturo, vzorci (razsvetljenje, govor za zatirane
druge, ...) kot mainstreamovski mediji, samo da gre za drug zorni kot
...
Peter Spillman:
Ja, strinjam se, tudi jaz govorim o tej strukturni podobnosti. Seveda
pa imajo mainstreamovski mediji popolnoma drugačne motive in interese
od alternativnih, saj so v ozadju navadno komercialna podjetja z investitorji
in s potrebo po ustvarjanju dobička. Zato bodo poročali o "marginaliziranih
drugih" na priljubljen način, v škandaloznem duhu, če bodo s tem
lahko pritegnili gledalce in povišali kvoto gledanosti, zelo pogosto
na precej rasističen način. T. i. alternativni mediji pa se po drugi
strani vedno razglašajo za distributerje "zatrtih" informacij
in tu je, kot praviš, precej velika nevarnost reproduciranja tradicionalnih
struktur moči (zahod in vsi ostali), s tem ko bodo govorili o zatiranem
"Drugem", tudi če se izkaže, da so bili dobronamerni. želim
opozoriti, da se nam zdi alternativen pristop do informacije več kot
samo natančnejše ali objektivno poročilo. Gre za vprašanje pozicije
govorcev in tistih, o katerih govorimo. Alternativna uporaba medija
za nas pomeni iskanje načinov, kako zagotoviti možnost izjavljanja,
deljenja mnenj in usposabljanja lokalnih, prilagojenih oblik distribucije.
Ali
boste svoje videe objavili tudi na internetu (v obliki odprtega arhiva),
kjer bi jih ljudje lahko uporabljali in dodajali svoje materiale če
bolj svobodno kot zdaj?
Peter Spillman:
Ja, iščemo
sredstva za to.
Marion von Osten:
Ko govorimo o rasizmih, nas zanima kompleksnost vprašanj in pogledov
na rasizem, ne pa propagandistična raba v smislu razsvetljevanja drugih.
Táko je bilo stališče EuroVision2000. Vprašanje kritične kulturne
produkcije se začne nekje drugje. Vprašanje se začne s tem, kako smo
navajeni predstavljati védenje o "Drugem". Del razsvetljenskih
postopkov je bil tak, da so prinesli "svet" k nam; na koncu
tudi prek televizijskih sprejemnikov! Za kakšno ceno? Zagotovo za ceno
kolonializma. Sámo razsvetljenstvo pa je vodilo racionalni vodilni duh
proti naivnosti "preostalega sveta", proti t. i. domorodcem,
"otrokom narave". če hočemo razumeti, kako je rasizem strukturno
zakodiran v današnjo družbo, ne moremo, po mojem mnenju, imeti zgodbe,
ki jo pripovedujejo neki zahodnjaki, ki se trudijo pravilno osvetliti
primer, in ki jo bodo nato predvajali naokrog. Veliko bolj verjamem
v subjektivizacijo objektivnosti in v specifične naracije, lokalitete
in glasove: pustiti govoriti in poslušati, odgovarjati, intervenirati
in spraševati, se boriti in razumeti ...namesto težnje, da bi preglašali
oz. bili premočrtni. Verjamem, da bi to dejansko pomenilo širšo spremembo
obstoječih razmer, v tem bi lahko prepoznali celo revolucionarne vidike,
saj bi se naše pojmovanje abstraktne, objektivne informacije spremenilo
v njeno relativno razumevanje.
|