tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

Eda Čufer
Pogovor z Mihom Zadnikarjem

Zadnje čase se veliko razpravlja o ustreznosti pojma "aktivizem" v zvezi z umetnostjo. Ti si deklariran kulturni aktivist. Kaj je pravzaprav aktivizem?

Na kratko rečeno, je to produkcija idej mimo osebne kariere, takšno prizadevanje za zadeve širšega družbenega pomena, ki se spričo svoje "ideološke" naravnanosti prepozna v političnem polju brez strank, goji medčloveško pomoč brez vladnih, humanitarnih ali "nevladnih" institucij, zadovolji pa ga sama investicija brez materialnega plačila.
Problemov z razumevanjem "kulturnega aktivizma", kakor mu praviš ti, je precej. Z novim porastom internacionalizmov še toliko več. Vzemiva za zgled dvoje. Problematičen se zdi že kulturni konzum; ta je v svojem nagibu k trendom in senzacijam začel spretno propagirati t. i. radikalne levičarske ideje in imidže kot poljubna mesta. Tisto, kar naj bi bilo as serious as your life, dolgoročen učno-deloven proces za izboljšanje življenja, se danes oglašuje kot vsaka druga kozmetika. Na vsakdanji, anekdotični (bolje rečeno: tragikomični) ravni se to pozna, deniva, ko srečaš potetovirano devetnajstletnico s pirsingom, pa si naivno misliš, da je ona s tem sporočilom že avtomatično del "tvoje" politične pripadnosti, "tvoj človek". Na prvi pogled je sicer spodbudno, da so se svoboščine, kar zadeva telesno izrazje, razširile tudi zunaj prepoznavnega politično-socialnega praga, a že z naslednjim pogledom je to tudi sila nevarno: Namesto aktivizmov sproža nesporazume, pa tudi omejuje "kolektivno realizacijo samega sebe", kar je po mojem edino, kar še lahko strukturira človeka vredno identiteto, če se hočemo izogniti nacionalni shemi, verski dogmi, kolektivni japijski plašnici, globalnemu porabništvu in podobnim pastem.
Naravnost simptomatično (a še kako značilno!) je, da se je nagnjenja k trendom oprijela tudi sociologija. Ljubljanska FDVjevska šola rada govori o "mladinskih subkulturah" in s tem obenem instrumentalizira in omejuje populacijo: Kakor da sta subkultura in njeno najpogostnejše produkcijsko gonilo - aktivizem - nekaj, kar počneš za določen čas, potem pa dozoriš ali kaj? Teza o mladinskih subkulturah je voda na mlin državni (kulturni oziroma, po Gramscijevo lahko kar brez pridevnika:) politiki, ki z veseljem deli kulture, da jih potem toliko lažje uduši. Naravnost škodljiv za rast celovitih osebnosti se zdi avtomatizem, s katerim nekateri teoretiki povezujejo "mladinske subkulture" prejkone le z glasbo. S tem pomagajo ustoličevati distribucijske centre trendov in (ne da bi sami vedeli) posredno uničujejo tudi tiste redke prostore, v kakršnih se goji svobodomiselnost, torej klubsko kulturo. Pri tej kulturi gre namreč za precej več kakor za "glasbo". Danes gre tam za golo preživetje, če hočeš.
Drugi zgled problematičnosti: "Kulturni aktivizem" se nagiblje k pasivizaciji in zgolj hlini političnost. Brezštevilni ljudje iz svoje generacije poznam, po vsem svetu, ki so se zaprli v varno nišo kulturnega menedžmenta in svoj političen potencial skrčili v jecljavo sopotništvo. Sklicujejo se, da imajo srce na pravi strani, svoj prav pa dokazujejo izključno skozi estetsko normo. Takšen renegat aktivizma ti bo protiglobalizacijsko vojno ocenil z besednjakom performansa, svojo lastno nemoč pa očistil s tem, da bo v svoj "umetni{ki spored" vključil "umetniško delo" s politično-socialnim nabojem. To je v bistvu huje od samega nasprotnika - ljudje, ki so del mednarodne globalistične klike, se pretvarjajo, da to niso. V resnici jih, kar zadeva "kulturo", skrbi samo eno, vsekakor premalo za nekaj kulturnega: Da se bo produkcijski potencial, ki ga imajo "umetniški aktivisti", čimprej spremenil v tržno blago. Le pozanimajte se, kaj vse so pokradli iz arhivov nekdanjega Vzhoda ali kako krvosesno ravnajo s tamkajšnjimi umetniki, umetnicami. Po dokaze nam ni treba dale.
O umetnosti in aktivizmu bi zato tokrat raje ne spregovoril.

Ukvarjaš se s filmom in glasbo, poučuješ na univerzi in veliko časa preživiš na Metelkovi. Kako se tvoje delovanje v kontekstu kulturnega aktivizma povezuje s tvojim strokovnim delom? In kaj si pravzaprav študiral?

Formalno sem študiral etnologijo in sociologijo kulture. Tam na faksu sem rad izživljal neki temeljni aktivistični impulz. Odziv je bil raznolik, malo je bilo tudi prezgodnjega petelinjenja, vsekakor pa je ostala strast do branja hardcore kritične teorije družb, materializmov, celo obrisi oddaljenega pogleda na akademijo. Prav rad vsako leto z novim kurzom predavam Sociologijo in antropologijo glasbe. Vobče gre pri mojih aktivnostih - delu nezaposlenega intelektualca - za dovolj redko, a tembolj posrečeno kombinacijo. Na univerzi imam stalen in radoznal stik s študentkami in študenti že enajst let. Frustrira me nenehna ugotovitev, da sem vobče radikalnejši od prihajajočih rodov. V Slovenski kinoteki se udinjam honorarno, pri čemer imam čudovito priložnost, od blizu opazovati, kako deluje državna institucija. Na čisti aktivistični ravni pa me zanima, kako delati družbeno koristne reči z malo ali nič denarja. To so osnovni segmenti, ki poleg intenzivnega medijskega dela (radio, pisanje) tvorijo neke vrste aktivističen krog, v katerem se reči tvorno krešejo ena ob drugo.
Sicer pa to sploh ni bistveno. Sovražim sintagmo "strokovno delo". Spominja me na osebni izgovor, h kateremu se zateče država ali medij, kadar kaže mehčati politična dejstva in argumente. Danes gre pač samo za golo preživetje, in uvideti, da si v predavalnici, klubu, na radiu ali na cesti mlademu človeku pomagal, da spozna nekaj, kar se razlikuje od zožene in okrajšane ponudbe, s kakršno ga zasipavajo zadnjih deset let, je že veliko. Tako daleč smo prišli, ja.

Zanima me tvoj odnos do nekaterih pojmov, ki jih tudi ti pogosto uporabljaš v svojem aktivističnem diskurzu. Na primer "mejnost" ali "drugačnost". Oba pojma delujeta samo v razmerju do nečesa in sta glede na kontekst zelo elastična.

Poznamo precej različnih momentov in situacij, v katerih se manifestirajo ti in takšni konteksti, dvomim pa, da je še pomembno vprašanje, kaj povemo s tem, da jih poimenujemo tako ali drugače. Poleg tistih, ki si jih naštela, se mi tudi pojmi kakor "civilna družba", "alternativa", navsezadnje tudi "subkultura" ne zdijo tako zelo problematični. Bolj se mi zdi problematično, da jih relativizirajo celo sami njihovi protagonisti, protagonistke, ne zavedajoč se, da s tem zgubljajo ostrino.

Kaj pa "neodvisnost"?

V kulturi je definicija "neodvisnih", glede na sistem financiranja in odločitev, zelo natančna. Variira pa od prostora do prostora. "Neodvisni" v kulturi so pri nas, vzemiva, pripadniki, pripadnice plesnega ali neplesnega gledališča iz 80-ih let. Takšna je osnova "neodvisne" kulture. Za razloček od "alternative", ki nikdar ne more biti etablirana ali priznana s strani medijev in institucij. Poznamo izjeme npr. gledališče Ane Monró, izjeme, ki jih politika naredi za uradne perice svoje slabe vesti, kar zadeva alternativo. V splo{nem pa velja zgled: Teater Gromki po sedmih letih dela ne more dobiti recenzije v Delu, pa če se postavi na glavo; Betontanc jo je že po prvi srednješolski predstavi, ker je bil pač razpoznavno "neodvisen", s tem za državo neproblematičen, nenevaren, odmaknjen, pa še antiintelektualistične tendence je propagiral, kar je osrednjemu tiskanemu mediju zmeraj zelo po volji. Oziroma drugače: "neodvisni" so lahko off, celo off-off, ne morejo pa si privoščiti, da so underground - kaj takega se jim zdi otročje, preživeto, nekoristno, skratka, bojijo se. Šele na tej točki se lahko vprašamo, kdo je zares neodvisen. Bistvena vprašanja (kulturne) politike so preprosta - neodvisnost ti mora plačati kdo drug oziroma si jo moraš kupiti, alternativo si vzameš.
Alternativa že kako preživi, ne rabi ji veliko. Toda stvari se pokažejo kot problematične, ko pogledamo financiranje t. i. neodvisnih, ko "neodvisni" nimajo prostorov in osnovne infrastrukture. Vzemiva za zgled Nevenko Koprivšek, ki ima že leta in leta velike probleme s prostori za produkcijo svojih projektov in festivala Mladi levi. Njen primer se mi zdi veliko bolj simptomatičen kakor odnos države in mesta do alternativne kulture ali do Metelkove. Gledano skoz to perspektivo problem nenadoma postane precej precej širši. Kajti če državne in mestne strukture niso sposobne prepoznati za svoje niti tiste, ki jih takoj potrebujejo za svojo promocijo, potem je stanje res alarmantno.

Vsi pojmi, ki jih omenjava, imajo svojo tradicijo, ki se vleče iz 80-ih. Toda konteksti so se spremenili. Kako bi opredelil dialektiko med ideološkim in političnim skozi spremembo konteksta, ki smo jo doživeli v zadnjih 15-ih, 20-ih letih?

Vsako javno delovanje je politično. Vsak javni zapis, vsak koncert, vsak akt ima konotacijo političnega, ni pa nujno, da ima tudi konotacijo ideološkega. Znano je, da je akt celo bolj ideološki takrat, kadar se eksplicitno oteplje ideologij. Takrat (rečemo v jeziku prepoznavanja umetnosti) je notranje nenadzorovan, linearen, flat. Za vsako umetniško praktiko ali kulturen akt se mi zdi pomembno, da nosi v sebi odprto, a uravnoteženo strukturo kultura=umetnost=politika=ekonomija=estetika=etika=pravo. To visoko stopnjo lahko kultura skoz "umetnostno obliko" doseže na bodisi "ideološki" ali neideološki način. Sam se strastno nagibljem k prepoznavnim "ideologijam", torej k boljšemu svetu: Lahko se utemeljuje skoz diskurz radikalne levice, lahko ima zgolj izrazito materialistično podstat ali pa se kaže kot nekak revolt v obrisih, kakor je temu tako pri novih internacionalističnih gibanjih. Suvereno izraženi "ideološki" segmenti lahko določen akt plemenitijo, in po mojem je najhujša možna ideologija sploh tista, ki na ideologije gleda kot na nekaj zaviralnega, preživetega, neprimernega. In takšna je ideologija današnjega časa - globalizem.
V današnjem domačem primežu med represijo in ideologijo lepo vidimo, da ni več prostora za (politično) delovanje zunaj strankarskega sistema. Kot aktivist Urada za intervencije (UZI) to čutim vsak dan. In če slišim nekdanjega disidenta, kako Uziju očita, da je v službi "sil kontinuitete" ali podobno, se resno vprašam, kaj je tak človek svo čjas sploh mislil s svojim disidentstvom. Proti čemu se je bojeval in za kaj? Tak človek je zame ideološko nepismen, ideološko zavrt. Nikakor namreč ne drži, da so ideologije mrtve, le vse več polintelektualnih ali celo poljubnih diskurzov jim nadeva floskulo ene dimenzije.

Civilna družba iz 80-ih se mi zdi tipičen ideološki projekt, ki pa se je razblinil v trenutku, ko bi moral v 90-ih razviti realnopolitične strategije in diskurz.

Vprašajmo se, komu in za kaj je rabila ideologija civilne družbe v 80-ih, pa smo že v ideološki zanki: Klika pokrajinskih funkcionarjev je skoz ideologijo zveze socialistične mladine in z relativno velikimi materialnimi sredstvi svoj boj "za" oblast, kakor vidimo danes po kadrih LDS, upodobila kot boj "proti" nečemu staremu. Ta se je pokazal kot uspešen in nepotreben hkrati, nekdaj ponosen duh civilne družbe, naperjene proti okoreli zvezi komunistov ali proti okorelim kulturnim skupnostim, pa se je razpršil v roj ideološko neprepoznavnih civilnih družb. Konec 90-ih je civilna družba že katera koli skupnost stanovalcev, pogledano vnazaj, pa na lepem vidimo, da so ves stroj poganjali posameznice in posamezniki zunaj ZSMS-jevskih struktur, še danes redka nekonvertirana družba, ki je držala pokonci pank in, deniva, video. Za večino projektov civilne družbe v 80-ih je šlo precej ZSMS-jevskega denarja, in na prste dveh rok lahko preštejemo ljudi, ki so bili aktivni v 80-ih in se pri tem uspeli izogniti zanki izdatnega financiranja uradnih alternativnih projektov. Alternativa iz 80-ih je še danes zelo opevana, in nima smisla trgati zgodovinske naveze nanjo, toda če analiziramo sredstva, ki so jih dobivali protagonisti, protagonistke, vidimo, da se je bilo treba le redkim zares bojevati za realizacijo svojih idej. Enostavno je bilo vse poplačano; bistvene bitke so se bile drugje, skoz afero nacipank, A-kanal, na Radiu študent ... Poleg teh torišč pa je obstajal neki tolerirani podsistem, ki je skušal samega sebe upravičiti skoz logiko ustrezanja uradni shemi. Večkrat se mi zdi, kot da bi šlo za skupen, koordiniran projekt. Kljub temu se je v 80-ih zgodilo precej res neverjetnih projektov, razvil se je poseben žargon, ohranila se je urbanost in (pri nekaterih redkih) celo nekaj zgodovinskega spomina. Med 80. in 90. leti pa gre seveda za temeljno razliko, manko, zgubo, amnezijo, ki nas napeljuje k misli, da se nam prav zdaj zdi, kot da se zgodovina začenja vsak dan znova. Ne le da je treba vsak dan sproti od začetka pojasnjevati stvari in osnovne pojme, tudi alternativna shema se je podrla - na mah je bilo preveč sredstev, vloženih v uradno alternativo, in premalo drugih vložkov. Roška 1988 je bila kljub vsemu najhujši, nepričakovan udarec - ko smo številni pričakovali svobodo, se je pripetil narod.

Primer Metelkove je neke vrste metafora in merilo uspešnosti prehoda iz 80-ih v 90-ta. Ti imaš pregled nad razvojem dogodkov od skvota leta 1993 naprej. Skratka, zadeve okrog Metelkove se odvijajo po zelo dolgotrajnih, hermetičnih in za mnoge nerazumljivih ključih. Na okrogli mizi o Metelkovi, ki so jo nedavno organizirale tečajnice Sveta umetnosti, je Meta Hočevar, dekanica AGRFT, izjavila, da je Metelkova "veliko manj kot neodvisna kultura", medtem ko jo je moderator dr. Bogdan Lešnik popravil, da je Metelkova "veliko več kot neodvisna kultura". S katerim od obeh stališč bi se lažje identificiral?

Ne bi bil rad preoseben. V vojni smo, Hočevarjeva je na nasprotnikovi strani, in vojna zahteva razne taktike: mukotrpna pogajanja, bitke na raznih ravneh, s Klausewitzem rečeno pa naj dodam še eno strateško: "Ni nam trošiti artilerije, kjer zadošča grom." Kar zadeva identifikacijo s stališči, pa tole. Srečen sem, da so med tistimi, ki razumejo celostno situacijo na Metelkovi (kaj je bilo tam dejansko narejenega, kje so napake, kaj je tam posebnega, da nas tako zelo privlači), tako modri, preudarni in pogumni ljudje, kakor je dr. Bogdan Lešnik. Mislim resno.

In kaj so po tvojem ključni dosežki Metelkove v obdobju od skvota naprej?

Septembra mineva osem let od zasedbe lokacije oziroma, kar mi je bliže - od osvoboditve prostora, dvanajst let od zamisli. Samih etap ne bom poskušal sistematizirati, ker so se reči spreminjale zelo hitro in ker je nesistemskost (poleg nehierarhičnega principa, vzemiva) tačas ena naših glavnih strateških prednosti. Delovni in miselni vložek številnih ljudi v Metelkovo je naravnost impozanten, psihičen davek pri nekaterih precejšen. Tega ne bo mogel nikdar poplačati noben denar, nagrade zanje ni. Z Metelkove poznam, brez ironije ali nostalgije rečeno, precej junakov in junakinj socialističnega dela. Kdor to ve, temu je jasno, da Metelkove ne smemo spustiti. To bi bilo preneumno. Kako jo ubraniti, to pa nas intenzivno zaposluje. Zelo težko vam postrežem s konkretnimi načrti - z ene strani zaradi konspiracije, z druge pa zato, ker Mestna občina Ljubljana po nedavnih resnih grožnjah z rušenjem na mizo ni vrgla niti ene same odkrite karte. Vemo, da so zmedeni, vemo tudi, da ni razloga za spanje na lovorikah, toda če že spra{ujete po ključnih dosežkih Metelkove, naj omenim enega. Po mojem je ključen. Razvili smo takšno obliko sobivanja in notranje organizacije, ki je "od zunaj" kratko malo ne morejo prepoznati. Ne vključuje se v kapitalistično logiko, pa vendarle nekako funkcionira, in to na raznolikih ravneh od obratovanja do varnostnega sistema. Pot do tega je bila trnova, še zdaj je v koordinaciji najti precej vrzeli, a smo na dobri poti za reševanje: Med nedavnim enomesečnim aktivnim gostovanjem nemško-švicarske rokodelske skupine Axt und Kelle tako rekoč ni bilo kiksa. Slovenski mentaliteti ne moreš zadati hujšega udarca, kakor če reči delujejo ekipno, kolektivno. Zunaj geta zatorej blaznijo.
Še nekaj o "ključnih dosežkih" na klubski ravni. Že 15 let, od svojih prvih obiskov nizozemskih in nemških skvotov se sprašujem, zakaj so se v programih tako krčevito oprijeli edinole panka, hardkora, morda še pouličnega gledališča. Zadnja leta vidim, da jih je to pokopalo. Ne rečem, da je naše izhodišče večno in edino zveličavno, toda v njem slutim vizijo. Vesel sem (zdaj govorim v imenu kluba Gromka), da smo se družno oprijeli boja proti monokulturi. Monokultura je smrt. Klubsko občinstvo je treba obenem držati, vzgajati, presenečati, poučevati, zabavati, politizirati, sproščati in še in še ...pri tem pa vztrajati pri konceptu. Teže je prepoznaven, boljši je. Ko obiskovalka reče, ali lahko navijem godbo glasneje, ji odvrnem: "Vprašaj tistega fanta, ki bere knjigo v kotu. On je merilo trenutka." Klub je občutljiva točka z vsem - z lučmi, glasnostjo, postrežbo, sporedom, razmerjem med vlaganji v spored in materialna sredstva ... Klub je živa sociologija in iz nje mi je nekega dne doktorirati, še več, šele z delom v takšnem klubu spoznaš, kaj je bistvo sociološke, ne le socialne misli. Mogoče se ti bo zdel naslednji kriterij za uspešnost smešen, toda prepričan sem, da je klubsko pomembno tudi to, da je med občinstvom uravnovešeno število moških in žensk. Dokler je tako, je klub progresiven in prijeten. Nadalje: če se začnejo v prostoru, ki temu ni namenjen eksplicitno, zbirati geji, lezbijke, biseksualna in transseksualna populacija, vem, da smo nekaj normalnega, vsakdanjega. Toda kam naprej? Rad rečem, da je to šele začetek...Kar se zdi svetal dokaz, namreč da razlike lahko sobivajo, samo kadar so priznane kot razlike, to se lahko podre čez noč. K sreči si ne delamo iluzij. In k sreči smo imeli pri nas osemdeseta, ko antiintelektualizem še ni bil tako močan: Med našim stalnim občinstvom je namreč precej zelo izobraženih v kritični in materialistični teoriji družbe, tako da se lahko korigiramo sproti. Izreče se marsikaj, konstruktivna kritika in humor sta na stalnem dnevnem redu.

Ko je prišlo do ideje, da bi se v območju Metelkove gradile umetniške akademije, je Meta Hočevar kot možnost omenila tudi vizijo nekega skupnega kulturnega centra, ki bi imel svoj stalen kulturni program. Ta ideja se na neki način pokriva z staro vizijo t. i. neodvisnikov, da bi prišli do svojega kulturnega centra in bi ne bili več"odvisni" od dobre volje osrednjih državnih institucij, ki imajo v zakupu vso infrastrukturo. Skratka, prav glede programov obstaja več zelo različnih interesov, ki izražajo svoje apetite do potencialnih infrastruktur Metelkove. Ali misliš, da programska struktura, ki zdaj obstaja na Metelkovi, v primeru, da bi prišlo do resnih finančnih investicij s strani mesta, lahko zdrži vse te konkurenčne pritiske od zunaj?

Nedvomno, s tovariško, torej nesovražno produkcijsko pomočjo pa še toliko bolj. Očitki mestne uprave, da je lokacija na Metelkovi prevelika za obstoječe dejavnosti, je delno nepoznavanje, še bolj pa cinizem, če upoštevamo, da je taista uprava letos Metelkovi odrezala vsa sredstva za sofinanciranje. Dodati gre samo še to, da se je na Metelkovi sproduciral "tretji stan", ki ga Hočevarjeva spričo svoje "visokokulturne" vokacije ne more opaziti, kmalu pa ga ne bodo mogli ali hoteli opaziti niti t. i. neodvisniki.

In ta stan je?

To so nizkoproračunska, brezproračunska in prostovoljna produkcija, vztrajanje pri načinu dela, ki pri nas nikoli ni bil niti razvit niti družbeno ovrednoten. To je pozicija, ki ne pristaja na to, da se je treba pri 25 letih starosti odpovedati tistemu, kar si, in za to ceno zlesti razred višje, da bi sploh preživel. Na Metelkovi so se razvili produkcijski centri v polju kulture, ki se absolutno izogibajo obema opcijama, ki ju omenjaš. Če se omejim samo na gledališče, potem lahko rečem, da se na Metelkovi ves čas odvijajo projekti, ki jih ne ena ne druga stran sploh ne opazi, ker ne spadajo v standard. Gre predvsem za projekte, ki temeljijo na improvizaciji, eksperimentu, pirotehniki, ready-made ipd. To so tipi gledališča, ki jih pri nas ne vključujejo v akademski curriculum. Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi to, da pogodba med mestno upravo in Univerzo Metelkovo izkorišča za manipuliranje s {tudentskim potencialom. Problematiko prostora izkorišča za to, da žrtvuje študentsko populacijo, pri čemer se akademski krogi bojujejo za širitev teritorija na področje, ki ga že zasedamo drugi. To spominja na tiste trenutke revolucij in vojn, ko so ljudje v psihozi začeli riniti v prvo vrsto otroke, da bi zaščitili sebe in svoj interes. Če se bo tako nadaljevalo, lahko pride do prave socialne drame. Plan tako ali tako ne predvideva, da bi se Kulturni center Metelkova mesto razvijal naprej z obstoječimi standardi in pri nas vzgojeno mlado populacijo, pač pa ga misli porušiti in dati najboljšemu ponudniku, po trenutnem trendu torej Univerzi. Dejavnostim, ki so na Metelkovi zdaj, pa naj bi namenili neke nadomestne prostore, kar pomeni konec vseh dejavnosti. Mag. Roman Lavtar, predstavnik Mestne občine Ljubljana, je eksplicitno izjavil, da je njegova želja graditi nadomestek, mladinski kulturni center, in tudi tega ponuditi najboljšim ponudnikom. Mladinski kulturni center ne pomeni nič drugega kot nadaljnje drobljenje kulturne sfere na več segmentov. Kar naenkrat imamo mladinsko, alternativno, sub-, študentsko, neodvisno, amatersko, upokojensko, folklorno, zborovsko, ...kulturo. Eden od projektov države je drobljenje kulture na čimveč različnih formacij ali pa celo na generacijske sklope. Eden od dosežkov Metelkove pa je ravno preseganje medgeneracijskih prepadov, otresli smo se t. i. ageisma oziroma segregacije po starosti.

Prav glede ageisma imam vprašanje. Metelkova se skuša vsa ta leta ohranjati kot neka specifična entiteta, kot neki prostor drugačnosti, kot prostor, ki omogoča različne družbene in kulturne iniciative. Ta projekt je nastal iz duha alternative 80-ih in v tem smislu ima svoje generacijske reprezentante, kot so na primer Retina, Bratko Bibič, Marko Hren ali, navsezadnje, ti. Na drugi strani ima Metelkova danes svoje stalne uporabnike, ki tam živijo, delajo, so aktivni in ki nimajo nič z 80-imi. Skratka, tu obstaja tudi določena generacijska razlika glede vizije prihodnosti. Zanima me, kakšna so na primer razmerja konkretno med tabo, Hrenom, Bibičem in najbolj aktivnimi uporabniki?

Za Bratka Bibiča in zase že moram reči, da sva poleg marsičesa drugega tudi aktivna uporabnika. Sicer pa se mi dozdeva, da postajajo medosebna razmerja, kar zadeva Metelkovo, vse bolj transparentna. Obenem velja, ponavljam še eksplicitneje, da se vizija prihodnosti pri nas ne ravna po generacijskih modelih. Še natančneje: V Gromki gojimo, recimo, vizijo, po kateri reprezentanti "srednje generacije" na lepem prepustijo upravljanje mlajšim. Sam sem že na uvodnih sestankih leta 1993 zagovarjal tezo, po kateri naj bi bila Metelkova teren, ki ga pripravimo, potem pa prepustimo drugim. Uvodni spori z Markom Hrenom gredo prav k tej problematiki: Metelkova namreč ni moj oseben projekt, ni del moje kariere - tam prejkone kooperiram, za razloček od Hrena, če že hočeš, ki ima Metelkovo zgolj v svoji glavi in za to prejema plačilo. Če se kaj ne odvije po njegovem scenariju, je hudo slabe volje. Paradoks pravi, da Hrena v glavnem ni tam, vsebine ga sploh ne zanimajo, v bistvu pa je z Metelkovo bolj obremenjen kot vsi tam delujoči skupaj. Takšna je usoda lažnih anarhistov. Lepega dne vidiš, da so se aktivirali fantomsko, z mislijo na osebno korist. Bratko Bibič je v tem psihosocialnem kontekstu povsem drug tič, dragocen korektiv, vrhunski, docela realen, ozemljen teoretik urbanega življenja, prostorske sociologije, duhovit sogovornik, od katerega se je pravi užitek učiti. Z vso kritično vnemo dokazuje, da kljub neoliberalizmu in neskončnemu potencialu virtualne kulture sam virtualni prostor kot prostor kultur ne zadošča. Vedno se bo treba bojevati za realije, za fizični prostor. Problem Metelkove je v resnici kruto življenjsko vprašanje - kdo ima prostor, kdo ga zaseda, kdo tam živi in dela.

Kako komentiraš dejstvo, da je kustos Aleksander Bassin izbral Metelkovo mesto kot projekt, ki ga bo predstavil leta 2002 na bienalu v Sao Paulu?

Povsem jasno je, da so aktivizmi, subkulture in underground že 10, 15 let del trenda v vrhunski umetnosti. Del trenda je tudi, da se v elitnih kontekstih predstavljajo skriti, neznani ali prepovedani deli mest - klošarji, mrgolazen, škart in vse druge marginalne skupnosti. Na drugi strani pa se zavedam, da je za Metelkovo Bassinova odločitev zelo pomembna. Ta hip krvavo potrebujemo presežke, potrditve. če že dobivamo nenehne odzive od gostov, gostij iz tujine, če nas je zaslediti v tujih medijih, ko dajemo številne intervjuje, potem je še toliko lepše, kadar pride pozitiven glas od doma, od človeka, ki je direktor mestne institucije in se kot skrit, doslej neznan zaveznik zavzema za to, da se Metelkova še enotneje, udarneje predstavi na pomembni umetniški manifestaciji. Zavzemati pa se nam je, seveda, za to, da se ne predstavimo zgolj kot artefakt.

V okviru programov Metelkove se največ ukvarjaš s z glasbenimi programi. Kakšno vrsto glasbo predstavljate in kako se financirate?

Zelo se upiramo predlogu Mestne občine Ljubljana, da bi celoten program Metelkove, če že, sofinancirali v paketu. če bi pristali na to, lahko kdo še lažje zavrne celoten programski paket. Poleg tega so programi zelo diferencirani in individualni. Ko so letos zavrnili večino programov, smo se v klubu Gromka v hipu odločili, da svojo dejavnost povečamo, kljub temu da nimamo nič denarja. V glavi imamo kup idej za večletne programe, pa v obilici vsakdanjega klubskega načrtovanja kratko malo ne najdemo časa, kako bi jih razvili. Glasbeni programi so koncipirani tako, da sploh ne potrebujemo veliko denarja. Delujemo pa zlasti na področjih klubske DJ kulture, lounge, elektronske glasbe, svobodno improviziranih godb, avantgardnega jazza in jeseni skušamo intenzivneje razpreti polje nove muzike. Svoje stalne večere ima Glasbena redakcija Radia študent, nikakor pa se ne branimo produkcije progresivnih plesnih žanrov. Na "sedečih" koncertih po imenu Defonija skrbimo zlasti za "radikalizacijo srca in posluha". Vzgajamo par desetin ljudi v stalnem občinstvu, ki se globoko zaveda manka, kakršnega so povzročile razvpite prireditve, s tem ko so šle (navkljub začetni zavezi) po poti populizmov. Če upoštevamo, da imamo svojo kuhinjo in da lahko ponudimo svoja prenočišča, potem za realizacijo glasbenih programov potrebujemo samo sredstva za izplačilo honorarjev. Če bi se še bolj osredotočili na sodelovanje z organizacijami, kot sta Britanski svet ali Goethejev inštitut, bi lahko pokrivali celo večino izdatkov za potne stroške. S svojo dejavnostjo smo vsaj v segmentu improviziranih godb, ki so naša hišna specialiteta, že dosegli, da se je v dobro spleteni evropski mreži začelo govoriti o tem, kako dobro se pri nas počutijo glasbeniki, kar pomeni, da so pripravljeni igrati tudi za izkupiček od vstopnine ali zelo simboličen honorar. To je izjemen kompliment, ki dokazuje dvoje; to, da imajo resni (beri kakopak: resno delujoči) glasbeniki čut za domačne prostore, za prostore s hvaležno in kritično publiko, kar jih dodatno inspirira in je pri improviziranih godbah izjemno pomembno, saj so te godbe same zrasle iz takšnih prostorov. Na drugi strani pa to dokazuje, da je celotna Evropa bolj ali manj v krizi in da se ljudje želijo vračati na svoja izhodišča, k svojim do-it-yourself (naredi sam) praksam. Tudi v tem smislu sem prepričan, da je Metelkova na pravi, pogumni poti in da predstavlja nepogrešljiv kulturni topos.