tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

Eda Čufer
Pogovor z Olesyo Turkino

Si umetnostna zgodovinarka, zaposlena v muzeju, obenem pa si zelo aktivna na živi kulturni in umetniški sceni St. Peterburga, ki se je proslavila že v 80-ih letih. Ali lahko na kratko predstaviš sebe in kulturni prostor, v katerem deluješ?

Res je, po eni strani je moje življenje precej običajno. Po poklicu sem umetnostna zgodovinarka in študij sem dokončala na tedanji leningrajski državni univerzi. Seveda v času študija nismo imeli predavanj iz sodobne umetnosti. Še več. Kot bodoči umetnostni zgodovinarji sploh nismo poslušali nobenih predavanj o umetnosti 20. stoletja, niti o socialističnem realizmu, kar mi boste verjetno težko verjeli. Za nas se je umetnost končala s koncem 19. stoletja. Svoje sedanje prijatelje in sodelavce sem spoznala v času perestrojke. To je bil zelo nenavaden čas, ko nismo mogli verjeti, kaj se dogaja. Perestrojka je bila kot nekakšen "dober vic". Nihče ni verjel, da bodo spremembe trajne. Predstavljali smo si, da bo to odprto stanje trajalo dve, tri leta, potem pa bodo šli vsi, ki bodo v tem času aktivni, v zapor, ali pa jih bo preganjal KGB, ali bodo kakorkoli drugače kaznovani in onemogočeni. Zato smo bili kritiki in umetniki, ki smo se takrat povezali v skupino, izjemno dejavni in produktivni. Glede na to, da smo mislili, da imamo na voljo zelo kratek čas, smo hoteli v tem, kar smo delali, uživati in pustiti nekaj za sabo. Začeli smo delati razstave sodobne umetnosti. Krog ljudi je bil majhen, sestavljali pa so ga učenci Maljevičevih učencev in razni ljudje, ki so še vedno predstavljali nekakšen kult sodobne umetnosti. Timur Novikov, Sergej Bugajev-Afrika in Sergej Kurjohin so bili mlajše krilo in ti fantje so me vedno znova presenečali, saj niso poznali prav nobenega strahu. Vse so si upali. Živeli so za večnost. Nikoli se niso pritoževali nad sovjetsko realnostjo, nikomur niso razlagali, da so nekonformistični umetniki, da so zatirani in tako naprej. Ne, oni so celo glorificirali to sovjetsko oblast, ki je bila tako trpljenje za vsakogar. Podobno kot vaša NSK so se poigravali s simboli te oblasti in s tem so povzročili, da so se drugi nekonformistični in disidentski umetniki obrnili proti njim. Leta 1987 smo s skupino mlajših kolegov organizirali razstavo Od neuradne umetnosti do perestrojke. Zbrali smo 2000 del iz celega povojnega obdobja, do čisto novih sodobnih umetniških trendov, ki so jih zastopali Novikov, Bugajev, Yufit in drugi. Ta razstava je bila velikanski uspeh. Pozimi leta 1987 in 1988 so ljudje na minus 25 stopinjah po več ur čakali na vstopnice, da bi lahko videli "prepovedano umetnost". Kmalu potem je bila v Moskvi prva konferenca z naslovom Novi jeziki v umetnosti. Na tej konferenci sem spoznala svojega moža Viktorja Mazina. Pozneje sva z Viktorjem organizirala veliko razstav.

Si soustanoviteljica in zelo aktivna članica revije Kabinet. Vemo, da je imela ta revija zelo posebno obliko in vlogo in da bo v naslednjih dneh izšla naslednja številka. Ali lahko predstaviš ta projekt in poveš ali se bliža koncu?

Kabinet je tipičen produkt obdobja tranzicije. V obdobju perestojke so se ukinile vse prejšnje umetnostne publikacije. Zmanjkalo je tako idej kot denarja. Sovjetska ekonomija je bila na pragu katastrofe in birokracija se je znašla v paniki. Stalni sovjetski umetnostni časopisi, ki so prej izhajali mesečno, so začeli izhajati po enkrat na leto. Na drugi strani pa smo v našem krogu imeli veliko idej, prevodov in ljudi, ki so si želeli pisati in objavljati. Imeli so ogromno tem, o katerih smo se želeli pogovarjati, in v ta namen smo organizirali redne sestanke v ateljeju Sergeja Bugaeva, v stanovanju Timurja Novikova ali v najinem stanovanju in nas pet, torej Timur, Sergej, jaz in moj mož Viktor Mazin in Irena Kuskenaite, smo se odločili, da bomo ustanovili časopis. V tem času je zelo veliko ljudi ustanavljalo časopise in revije, toda vsi so sanjali o milijonskih nakladah in drug za drugim propadali. Prej neuradna umetnost je sanjala, da bo čez noč prišla na položaj uradne umetnosti, nagovorila milijonske množice in prevzela slavo in bogastvo nekdanjih uradnih umetnikov in pisateljev. Mi smo se odločili za drugačno strategijo in izdali prvo številko naše revije v samo dvajsetih izvodih. Revija je pokrivala teme med znanostjo in umetnostjo in v njej smo objavili članke o sodobni filozofiji, psihoanalizi, kulturne študije in tako naprej. Seveda nismo imeli nikakršnih avtorskih pravic in takrat to sploh še ni bil problem. Toda ne glede na to smo se načelno odločili, da revije ne bomo legalizirali, temveč jo bomo, dokler se bo dalo, ohranjali v takšnih anarhističnih okvirih. Za revijo nikoli nismo pobirali denarja, distribuirali smo jo zastonj in vsakdo, ki jo je hotel kopirati, je bil dobrodošel. Čez čas smo ugotovili, da so ljudje, ki jih je naša revija pritegnila, pretipkavali članke in jih razširjali po svojih kanalih. Takrat smo zvišali naklado na 99 izvodov. Tudi z avtorskimi pravicami za prevode ni bilo težav. Zahodni intelektualci so bili veseli, če smo prevedli njihove članke v ruščino in niso zahtevali dodatnega honorarja. Spominjam se, kako navdušen je bil Lyotard, ko smo mu pokazali številko z njegovimi teksti v ruščini. Poleg tega smo začeli organizirati konference. Leta 1993 smo organizirali razstavo francosko-izraelskega umetnika Bracha Lichetenberga Ettingerja in na konferenco smo povabili J. F. Lyotarda, Rosi Huhn in Christine Buçi-Glucksmann. Nihče nam ni verjel, da bodo zares prišli, toda Lyotard in ostali so take pozitivne osebnosti, da so prišli zato, ker ga jih zanimalo, kako in kaj se dogaja v Rusiji po koncu socializma. V tem času smo vse bolj pogosto organizirali tudi razstave in do danes smo naredili vsaj 15 razstav kot Kabinet, vseeno pa se nikoli nismo legalizirali. Potem je leta 1995 prišel v Rusijo Rudi Fucs, direktor muzeja Stedelijk v Amsterdamu in se navdušil nad našo revijo in našimi projekti. Predlagal je, da v Stedelijku naredimo razstavo časopisa. In tako smo leta 1997 naredili to razstavo in objavili antologijo revije v angleščini. Po tem smo naklado zvišali na 1000 izvodov in naš založnik je začel revijo prodajati. Objavili smo tudi tekste slovenskih filozofov in teoretikov, recimo Slavoja Žižka, Renate Salecl in Melite Zajc, ki bi se jim rada ob tej priložnosti zahvalila. V stiku smo z Marjetico Potrč in Ljubljana je za nas primer in vzor, da lahko relativno majhno in neznano mesto izvede pravo intelektualno in artistično revolucijo. Zdaj se pripravljamo na izzid naslednje številke. Posvečena bo temam kot so spomin, amnezija, sanje, iluzija. Vsebovala bo tristo strani poezije, risb in esejev kritikov, umetnikov, psihologov, psihoanalitikov, filozofov. Med njimi tudi Slavoja Žižka in Renate Salecl.

Z Viktorjem Mazinom sta v enem od tekstov interpretirala peterburško neoakademistično gibanje, o katerem si predavala, kot odgovor na zaton "velikih zgodb". Neoakademizem naj bi zapolnjeval in reflektiral to praznino in hkrati človeško potrebo po velikih zgodbah, po zgodovini. Kaj je pravzaprav "neoakademizem" in iz kakšne družbene izkušnje je zrasel?

Neoakademizem je nastal leta 1988, ki je bilo zelo ključno leto za perestrojko, ko so vse nekdanje velike zgodbe in stari red preprosto kolabirali. Cele populacije so izgubile vse stare politične, ekonomske, filozofske in druge vrednote. Nihče več ni verjel v dobre stare čase, v dobro in uspešno ekonomijo, socialno varnost, družbeno utopijo. In kar je še bolj pomembno, nihče več ni verjel v večne estetske vrednote. To je nenavadno, saj se je celo v zadnjem, ciničnem obdobju socialističnega realizma še vedno ohranjalo prepričanje o obstoju nekakšne večnosti in lepote, ki ju je treba odkrivati. Tako zgodovinske avantgarde kot poznejša sovjetska umetnost so se še vedno ukvarjale s sublimnim in z idejo, da je treba olepševati in osmišljati življenje. V času perestrojke pa ni šlo samo za propad velikih zgodb, temveč tudi za ponovno oživljanje starih idej. Timur Novikov se je odločil, da bo prevzel nase neke vrste ekološko vlogo. Razglasil je, da so vse stare, klasične podobe v umetnosti zatirane in prepovedane, ker spominjajo na totalitarno in nacistično umetnost. Poudaril je potrebo, da je treba rešiti te podobe in jih ohraniti v spominu človeštva. Ta program pa se je zelo lepo ujel z nostalgijo prebivalstva. V času komunizma smo v Rusiji živeli v permanentni prihodnosti, sedanjost ni obstajala. Potem pa, ko je komunizem propadal, je ostala samo gola in neznosna sedanjost in ljudje so začutili nostalgijo po velikih, čudovitih časih preteklosti. Iz te stiske so začele kliti nenavadne ideje, kakršna je, na primer, ideja o rekonstrukciji ustavne monarhije v Rusiji. Ali ideje o novi stari ruski zastavi. Leningrad je dobil novo staro ime St. Peterburg in tako naprej. Staro se je vračalo kot novo. Nastalo je nekakšno napol psihotično stanje, ki ga je zelo dobro konceptualiziral Timur z neoakademizmom kot neke vrste opozicijsko strategijo. Saj veste, če je naše življenje slabo, moramo poiskati sovražnika. Da bi zavarovali svojo pozicijo, moramo konstruirati opozicijo. Tako je tudi Timur ideologijo neokademizma osnoval na takšni opoziciji in izjavil, da je naša evropska kulturna tradicija ogročena s "Cocacola kulturo" in da jo je treba zavarovati. Skratka, Evropi grozi invazija Amerike in zato "neoakademizem" prisega večni boj proti ameriški kulturni hegemoniji. Ta slogan je postal izjemno popularen na zelo množičnem nivoju. Seveda Timur sam ni tako nedolžen. On sam je zelo provokativna osebnost, toda novinarji in javnost so njegove ideje razumeli dobesedno in jih navdušeno pozdravili.

Ta slogan bi bil popularen tudi v Sloveniji. Predlog Kulturnega programa Republike Slovenije prav tako opozarja na nevarnost ameriške popularne in visoke kulture.

To je res prav zabavno. Ta slogan bi bil verjetno popularen še kje drugje. Treba je namreč poiskati sovražnika, opozicijo. Drugače ne gre. Seveda se vse kulture tega sveta spopadajo z invazijo ameriških kulturnih dobrin. To so dejstva in tega ni mogoče preprečiti, tudi če bi spet zaprli meje. Toda zanimiv je odziv na Timurjevo provokacijo, ki razkriva željo po oživljanju imperialnih teženj, pa tudi to, kako tisti, ki ne razumejo provokacije, sprejmejo dobeseden pomen.

Poleg neoakademizma obstajajo tako v Rusiji kot tudi na širšem območju nekdanje Sovjetske Zveze številne nove umetniške smeri, kot so, na primer, peterburški nekrorealizem, moskovski postkonceputalizem in akcionizem, ukrajinska umetnost 90-ih ? O čem vse govori postsovjetska umetnost?

Poznam peterburško in moskovsko in tudi ukrajinsko umetniško produkcijo 90-ih let. Slabše poznam sceno v baltiških državah. Mogoče slabše kot slovensko umetnost. Toda to je normalno in zato je nevarno posploševati.
Nekrorealizem je obstajal pred neoakademizmom in njegov ustanovitelj Jevgenij Jufit je po mojem prepričanju najboljši filmski režiser v Rusiji. Je dedič Tarkovskega in njegovi metoda in filozofija sta zelo kompleksni. Jufit pri svojem delu uporablja prava trupla, toda ne naturalistično, kot, na primer, Andres Serrano, temveč zelo likovno. Lepota in smrt, to je res tipična ruska obsesija, ki jo kot posebno, načrtno ustvarjeno opozicijo, združujeta peterburški nekrorealizem in neoakademizem. Toda ni vse tako preprosto in polarizirano. V Rusiji imamo tudi druge umetnike. Afrika, na primer, ne pripada nobenemu od omenjenih gibanj, pa je eden najbolj znanih ruskih umetnikov. Ukvarja se z mitologijami in je družbeno in politično orientiran. Svet in velike mitologije opazuje in slika z marginalnih pozicij. Poleg tega imamo v Rusiji zelo močno postkonceptualno umetnost. V Ljubljani ste videli Jurija Leidermana, ki nima nobene zveze z ekstremi lepote in smrti. Poleg tega obstaja v Moskvi močno postakcionistično gibanje. Poznate Aleksandra Brenerja, Anatolija Osmolovskega, Olega Kulika in druge. Ukrajinska scena pa je nastajala pod močnim vplivom transavantgarde, postsovjetska umetnost je torej v bistvu heterogena in izhaja iz različnih tradicij.

Kako pa doživljate polarizacijo Vzhod-Zahod? Kakšen je vaš odnos do zahodnih umetniških trendov in zahodnega sistema umetnosti?

To vprašanje zadeva mogoče 200 ljudi v Rusiji. In rekla bi, da smo v 90-ih letih zelo veliko energije porabili zato, da bi presenečali Zahod, da bi pokazali, kdo smo in kako razmišljamo o svetu, da bi pokazali, kako drugačni smo in tako naprej. V desetih letih smo se utrudili od tega, da moramo kar naprej nekoga presenečati. Vse bolj si želimo normalizacije. Nočemo več presenečati Zahoda in niti si več ne želimo pozornosti samo zato, ker smo tako divji, drugačni, tako revni ali tako bogati, tako lepi ali tako grdi. Utrujeni smo od ekstremov. Nočemo biti niti "novi Rusi" niti ubogi berači. Kratko malo si želimo normalnega demokratičnega življenja, ki spoštuje razlike. In ta srednji, normalni nivo počasi nastaja. Oblikujejo se umetnostni trg, komercialne galerije, umetnostne revije in tako naprej. Seveda se ne moremo primerjati z New Yorkom, je pa to začetek nečesa, in videti je, da ta novi družbeni prostor raste in se razvija.