|
Eurovision 2000 (Marion
von Osten, Susanna Perin, Peter Spillmann)
EvroVizija sveta umetnosti
EuroVision2000
je sodobna, odprta in nadnacionalna mreža videoproducentov. Ustanovili
so jo trije umetniki delovnega projekta k3000 Mediaspace v Zürichu
v duhu zahodnoevropskih povezav in s poudarkom na političnih vprašanjih
o mejah, migracijah in prebežnikih.
EuroVision2000 se je razvila iz projekta videoizmenjav MoneyNationsTV,
kot prvi poskus vzpostavitve supranacionalne medijske delavnice v kritičnem
umetnostnem kontekstu konca 90-ih let.
Z videoizdelki se predstavljajo: Mogniss H. Abdallah (Pariz), Zeigam
Azizov (London), Marion Baruch (Pariz), Jochen Becker/Jesko Fezer (Berlin),
Axel Claes/Tristan Wibault (Brusel), Colletivo Politico (Neapelj), Rita
Canarezza (San Marino), Pier Paolo Coro (San Marino), Paola di Bello
(Milano), Doc Video (Torino), Ethical Bros. (Catania), Micz Flor (Berlin),
Lisa Haskel (London), Elke Marhöfer (Berlin), Lisa Moren (Baltimore),
Sabrina Muzi (Bologna), Marion von Osten (Zürich/Berlin), Paper Tiger
TV (New York), Toni Corti (Bologna), Susanna Perin (Zürich/Rim), Jenny
Perlin (New York), Angelo Petronella (Bologna), Marco Poloni (Rim),
Manuel Poutte (Brusel), Oliver Ressler (Dunaj), Jayce Salloum (Vancouver),
Mark Saunders
(London), Trebor Scholz (New York), Peter Spillmann (Zürich), Angie
Waller (New York).
Slepi madeži
Leta 1998 je v züriški Shedhalle projekt MoneyNations s podnaslovom
Constructing the Border/Constructing East/West (iz njega se je razvila
produkcijska mreža EuroVision2000) tudi na nemškem govornem področju
razvil diskusijo o evrocentrizmu in postkolonializmu. V njej je prevladala
specifična perspektiva sever-jug, ki položaja v bivših socialističnih
državah Evrope ni v celoti dojela.
MoneyNation v izjavi za medije zapiše: "Kritika evrocentričnega
mehanizma znanja in moči se je od 90-ih močno razširila, tudi med nemško
govorečo umetniško in kulturno sceno. Za razliko od razprave sever-jug
je odnos vzhod-zahod predvsem zaradi zgodovinskih in političnih razlik
bolj protisloven in bolj redek predmet znanstvenih razprav. Nasprotujoči
si politični sistemi, katerih propagandni stroji so med hladno vojno
drugo stran goreče predstavljali kot sovražnika, so danes državne tvorbe,
ki jim nivo napredka določajo zahodna merila pospešene kapitalizacije.
Medtem ko vzhodni mediji še kar veselo poročajo o divjem vzhodu, podzemnih
organizacijah, bankrotiranih vladah in podobnih izrednih razmerah, združena
Evropa pa se z zakoni o mejah in tujcih zapira poti proti vzhodu, se
naddržavne korporacije in vlagatelji pospešeno usmerjajo proti srednje-
in jugovzhodni Evropi kot viru cenene delovne sile. V tem istem času
se na področju kulture porajajo prvi poskusi vzpostavljanja zgodovinsko
celostne (vzhodne in zahodne) evropske identitete. Ta proces neizbežno
pospešuje tudi širitev Evropske unije na vzhod.
Z zgodovinskega gledišča je evropska identiteta ustvarjena kot protiutež
identitetam "ostalih", npr. Amerike, Japonske, Azije in Srednjega
vzhoda, in temelji predvsem na edinstveni kulturni tradiciji - ki pa
prezira kulturo ostalih. Tudi možnosti, ki sta trenutno na voljo vzhodnoevropskim
državam: članstvo v EU in/ali Natu, temeljita na ekskluzivnosti "stare"
Evrope in njenih zahodnih centrov, ki dejansko oblikujejo stvarnost
držav nekdanjega vzhodnega bloka in južne poloble. Kulturi pa je pripadla
izjemno pomembna vloga pri procesu izključevanja. Nadnacionalna združitev
v eno Evropo ustvarja nove vzorce novih identitet, pri čemer izključuje
vse, ki ne izpolnjujejo zastavljenih paradigem ekonomske učinkovitosti.
Kategorizacije in sklicevanje na kulturne razlike se ne izražajo le
v medijih. Vse bolj postajajo tudi del razstav vzhodnoevropske umetnosti,
npr. v zasnovi pristnosti (Sammlung Ludwig), željah po novem internacionalizmu
(Manifesta), ki oblikujejo produkcijo političnih meja trdnjave Evropa
in vlogo vzhodne Evrope kot svetovnega standarda nizkih plač.
Če na izjavo
pogledamo danes, tri leta kasneje, se ni nič bistvenega spremenilo;
umetniki srednje in jugovzhodne Evrope so pogosto del zahodnega umetnostnega
sistema le z namenom, da potrdijo stereotipna pričakovanja in dodajo
svoj pečat eksotičnosti oz. služijo kot izvesek ekonomske in politične
usklajenosti z zahodom. Z razstavami, kot je After the Wall na
švedskem in v Nemčiji, so bile zamašene luknje v znanju zahodnih umetnikov;
naslov After the Wall stilizira padec berlinskega zidu (wall)
1989 kot tisti zgodovinski dogodek, ki simbolizira odpiranje vzhoda.
Solidarnost, perestrojka, specifične razmere v SFRJ pred 1989 in druga
gibanja v bivših socialističnih državah Evrope so zaradi novega spoznanja
zamrla. Prijateljski objemi iz After the Wall pišejo zgodovino
na novo, ponovno iz perspektive zahoda, in pridigajo odprtost, hkrati
ko zapiranje meja s schengenskim sporazumom preprečuje fizični dostop
do EU. Namesto da bi se spoprijela s protislovnim razvojem srednje in
jugovzhodnih držav Evrope in se soočila z vprašanji, ki jih postavlja
(kulturna) levica zahodne Evrope, je glavna skrb EU njena zunanja podoba.
Prav zato ne preseneča, da se umetnike in umetnice še naprej ocenjuje
po njihovi "zahodni ustreznosti" ali da kuratorji, željni
kritične drže, pričakujejo zaradi političnega in/ali socialnega položaja
v bivših socialističnih državah določeno mero kritičnosti, na katero
gledajo iz svetovnega vidika kot na nenehno izjemo (to je bilo npr.
prikazano na zadnji Manifesti).
V to, da je za uveljavitev "kulturnih razlik" in rušenje mita
o zahodni premoči najbolj primeren oder umetniških razstav, bienalov
in dokument, lahko upravičeno dvomimo. Precej bolj trdne socialne, kulturne
in intelektualne povezave zunaj meja evropske trdnjave snuje mrežni
aktivizem, ki je nastal prek list, kot sta Syndicate in Nettime.
Odlikujejo se predvsem po supranacionalni organizaciji, razširitvi kategoričnega
dojemanja umetnosti s pojmom "kulturni delavec" in informacijah,
ki se cepijo na teorijo, politiko in kulturo. Raznovrstni avtorji si
zavestno lastijo pravico do izražanja na vseh področjih. Shedhalle Zürich
kot umetniško društvo sprva ni prispevalo svojega deleža k dinamiki
mrežnega aktivizma, od leta 1994 pa uveljavlja družbeno-politično kulturo
razstavnih projektov, katerih pobudniki niso kuratorji, temveč umetniki
sami, in ki temeljijo prav na njihovih spremenjenih pozicijah. V tem
okolju je nastal projekt MoneyNations, ki sta ga zasnovali Marion
von Osten in Natalie Seitz in se je v nasprotju z običajnimi predstavitvami
položaja umetnika v zahodnem okolju razvil v dolgoročno zastavljeno
produkcijsko mrežo. V njej že več kot dve leti sodelujejo različni teoretično,
politično in kulturno aktivni protagonisti iz srednje, srednje, vzhodne
in jugovzhodne Evrope.
Vabilo
k sodelovanju
Del projekta MoneyNations v züriški Shedhalle je bila tudi MoneyNationsTV,
mreža producentov, ki se je izkazala tudi kot zelo učinkovita komunikacijska
strategija. MoneyNationsTV skuša prenesti komunikacijo iz digitalnega
prostora elektronske pošte ponovno v analogni prostor, tako rekoč iz
besedila v sliko, iz zaslona v družbeni prostor domačega ali alternativnega
kina. Različni krajevno razpršeni producenti, t. i. korespondenti, so
si šest mesecev izmenjavali informacije in razmišljanja v videozapisu.
Rezultat njihove izmenjave je izšel kot niz novih videozapisov, ki so
ga dobili vsi udeleženci in ga kot osnovo za razpravo uporabili na številnih
prireditvah, prikazan pa je bil tudi v okviru filmskih programov v različnih
vzhodno- in zahodnoevropskih kontekstih.
Leta 1999 so bili trije predstavniki mreže MoneyNations (Rachel
Mader, Peter Spillmann in Marion von Osten) gostje delavnice Panthograph,
ki jo je v Plasy na češkem zasnoval Milos Vojtechovsky, na njej pa so
sodelovali udeleženci iz Hrvaške, Bolgarije, Avstrije, Češke, ZDA in
Švice. Panthograph predstavlja prelomno točko MoneyNationsTV,
saj se je na delavnici izkazalo, da je mogoče oblikovne povezave razširiti
v prid kolektivnega, neinstitucionaliziranega načina dela.
Z vabilom Jennifer de Felice v praški Cafe9 Mediaspace se je
ponudila obstoječi mreži MoneyNationsTV možnost širitve in ponovne
analize vprašanj - ne samo o vključitvi/izključitvi glede na državne
meje, temveč tudi o vsakodnevnem rasizmu znotraj/ zunaj meja EU.
Od običajnih kuratorskih videoarhivov in mrež se projekt, kakršen je
EuroVision2000, razlikuje po svoji odprtosti. V nasprotju s pristopnostjo
projektov (npr. Manifesta 2000 v Ljubljani, kjer je bila tematika
poslanih del podana v okviru definiranega kuratorskega koncepta teoretskih
refleksij, ki so bila končno tudi žirirana in selekcionirana) se vsebina
EuroVision2000 kaže prek lokalnih akterjev in poslanih videoposnetkov
sama po sebi. Z izjemo dveh videoposnetkov, ki z vsebino EuroVision2000
zagotovo nista imela nič skupnega in bolj ali manj spadata v formalno-estetsko
produkcijo, nobeno od prejetih del ni bilo zavrnjeno.
Princip proste udeležbe se je v 90-ih uporabljal pri mnogih samoorganizacijskih
projektih kot protimodel kuratorsko, razstavno in organizacijsko določenih
procesov. V okolju takšne kolektivne prakse se je mogoče odpovedati
običajnim strogo določenim vlogam umetnika, kustosa ali teoretika ter
tako zavzemati različne vsebinske, strukturalne ali kreativne vloge
- odvisno od projekta ali interesa. EuroVision2000 ni plod kuratorskega
dela; razvil se je predvsem zaradi želje producentov navezati nove stike
s kritičnimi kulturnimi scenami prek državnih meja, graditi mreže za
lastno delovanje ter na ta način razširiti in razčleniti tudi poglede
na migracije in neoliberalizem.
Projekt EuroVision2000 pa ni bil odprto zastavljen le glede prostega
pristopa. Prvotna zamisel je bila, da bi ob posameznih predstavitvah,
razpravah in dogodkih udeleženci sami na licu mesta postavljali vprašanja,
jih s samostojnimi temami dopolnjevali in okoli skupnega arhiva videoposnetkov
samostojno organizirali prireditve. Zbrani videoposnetki bi bili torej
osnova za razprave, material, ki ga je moč uporabiti in porabiti na
različne načine. Dokumentacija prireditev naj bi bila v živo predvajane
skupaj z videoprogrami prek interneta. Tako smo želeli uresničiti idejo
o občasni lokalni evropski televiziji. Estetsko-formalni razpon videoposnetkov,
ki je segal od čistih dokumentarnih filmov do umetniških videospotov,
vsebinski izbor in specifična uporaba videoposnetkov so v lokalnem kontekstu
močno pripomogli k ustvarjalnemu poteku razprav, v katerih so deloma
neposredno sodelovali tudi producenti videoposnetkov. Tak način delovanja
se bistveno razlikuje od v umetnostnih okoljih trenutno uspešnih videorazstav,
ki uprizarjajo dokumentirano delo v obliki tabelne slike.
EuroVision2000@Mediaspace
Cafe 9 je bil projekt kulturnih prestolnic Evrope, ki so ga financirale
članice EU in je hkrati potekal v vseh osmih kulturnih prestolnicah
v letu 2000. Osnova projekta so bili lokalno vzpostavljeni medijski
prostori Mediaspaces, povezani v skupno omrežje, tako da so si izmenjevali
informacije in programe. Projekt je sicer vodilo komercialno podjetje
v Helsinkih, toda na lokalnem nivoju je bilo delovanje tako po zgradbi
kot po značaju zelo raznoliko: od povsem alternativnega delovanja Cafe9
v Pragi do Cafe9 imenovanem informacijskem centru v Bruslju.
Kot nasprotje raznolikosti Cafe9 smo z EuroVision2000
zajeli konkretne vsebine, zavzeli jasno, celo kritično stališče do normativnih
procesov EU in želeli vzpostavitvi fizični stik s kulturnimi producenti
na licu mesta. To ni bilo v nasprotju z željami organizatorjev Cafe9,
saj sta bili komunikacija in izmenjava med družbeno-politično angažiranimi
projekti, pri čemer se uporablja tudi nove medije, v povabilu izrecno
poudarjeni. Organizatorji Cafe9 so EuroVision2000 poleg
osnovnega financiranja ponudili tudi tehnično in prostorsko infrastrukturo.
Kljub temu se je odnos med Cafe9 in EuroVision2000 v praksi,
ne popolnoma nepričakovano, izkazal za zelo problematičnega. Postavke
Mediaspaces Cafe9 niso omogočile širitve naše mreže korespondentov,
kajti različni Mediaspaces znotraj in zunaj EU so komunicirali med seboj
zgolj na strukturalni ravni, brez enotnega vsebinskega fokusa. Zamisel,
da se prek predvsem alternativno zasnovane mreže avtonomnih krajevno
razpršenih prostorov vzpostavi stike z lokalnimi kritičnimi kulturnimi
scenami, se ni udejanjila. Celo nasprotno, ustroj projekta Cafe9
je oviral naše delo, saj so ga mrežni aktivisti in medijski ustvarjalci
zaradi njegove simbolične narave (paradni projekt progresivne, mlade
Evrope) označili za problematičnega. Osebni stiki s praško Cafe9,
predvsem pa z Jennifer de Felice in Milosem Voytechovskym so nam onemogočili
vpogled v simbolično realnost in politično dimenzijo projektov kulturnih
prestolnic, katerih namen je kulturalizacija politike, njihov pomen
znotraj EU pa je popolnoma drugačen kot na Češkem. Čeprav smo vedno
znova poudarjali našo vsebinsko neodvisnost od ustroja Cafe9,
smo bili še vedno pod njihovim finančnim okriljem, uporabljali smo njihovo
infrastrukturo. Očitki na ta račun so nas še bolj prizadeli, ker smo
imeli v tistem času na voljo resnično minimalna sredstva.
V Bruslju tako politično angažirani kulturniki in kulturni ustvarjalci
niso želeli razpravljati v prostorih Bruselj 2000, četudi bi
glede na načrtno vključevanje progresivnega, mladinsko-kulturnega značaja
dejavnosti in nastopa lahko.
V Bologni z nami niso želeli sodelovati lokalni aktivisti, ker jih je
zavrnil Cafe9 Bologna; v času EuroVision2000 so tako pripravljali
akcije proti srečanju OECD v Bologni (junij 2000) in izdelovali italijansko
različico spletne strani Indymedia. Solidarnostno so se sodelovanju
odpovedale tudi mnoge lokalne kritične skupine. Zamisel, da bi različne
protagoniste iz Bruslja in Bologne, s katerimi smo imeli stike, povabili
v Prago, je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev padla v vodo.
Teoretska in politična vprašanja ter vsebine, ki smo jih izdelali v
sodelovanju z lokalnimi umetniki, teoretiki in aktivisti, so krajevni
organizatorji komajda upoštevali. V Bologni je bila izjava za medije
EuroVision2000, potem ko so jo v novinarskem središču nekajkrat
krajšali, pomensko obrnjena in lokalni organizatorji Cafe9 so
na naše pripravljalno srečanje povabili videoumetnike, ki se še nikoli
niso kritično spoprijeli z medijsko dejavnostjo. V Pragi so koordinatorji
Cafe9 na okrogle mize EuroVision2000 povabili lokalne
teoretike, ki niso ustrezali konkretnim nalogam in tako onemogočili
vsakršno produktivno diskusijo.
V Bruslju je strateška namembnost foyerja Bruselj 2000 za kampanjo
Sans Papiers pobudnice Marion Baruch lokalnim kustosom povzročila kar
precej preglavic. Simbolična in politična izjava takšne prireditve v
galantno urejenem institucionaliziranem komunikacijskem in kulturnem
prostoru v samem srcu EU je bila tako jasna, da je zahtevala od upraviteljev
odkrito stališče.
Meje sodelovanja
S povabilom EuroVision2000 na Videonale 9 v Bonnu so se pojavila
nova vprašanja o projektu in njegovi simbolični vrednosti. V skladu
s tradicijo naslavlja institucionaliziran kontekst, kot npr. videofestival,
posameznika, in tudi kustos Videonale 9 Soeren Grammel se je
prvotno obrnil na nas kot avtorje. Standardna oblika festivalnega kataloga,
v katerem so bile predvidene naše osebne umetniške biografije, je preprečila
podrobne izjave o participativni zgradbi projekta in naših vlogah iniciatorja
in producenta. Institucionalizirana predstavitev omejuje naše dejavnosti
na vloge kustosov, medtem ko vidiki kolektiva in udeležbe ostajajo v
ozadju. Razstava Videonale 9 je bila zasnovana tako, da so bili
videoposnetki predstavljeni kot samostojna dela. Viewing EuroVision2000
Station, ki je ključnega pomena za predstavitev projekta, je v Bonnu,
navkljub našemu negodovanju, dobila status umetniške instalacije.
Noben večjih
dogodkov, od Manifeste do načrtovane Dokumente11, se danes
ne more izogniti politično in teoretsko obarvanim prireditvam in/ali
vključitvi interdisciplinarnih scen, mrež in žara vsakdanjosti, dokumentarne
resničnosti. Kolektivne strukture, politični aktivizem in nove teorije
so prevzele vlogo navideznega sodobnega simboličnega delovanja, tj.
trenutni visoki umetnosti dodati svoj politično ustrezen in teoretsko
aktualen pečat. Takšni kulturni dogodki pa povabljenim projektom in
iniciativam komajda omogočajo primerne družbene in finančne pogoje,
da bi lahko prek simbolične realnosti postali produktivni.
Različne
izkušnje s projektom EuroVision2000 (npr. v bonnskem umetnostnem
kontekstu in praškem Cafe9 MediaSpace) kažejo, v kakšnih protislovjih
je današnja družbeno-politično naravnana kulturna produkcija, ki se
hkrati imenuje neodvisna. EuroVision2000 se je sicer trenutno strateško
pomaknila iz umetnostnega okolja, prek obiskov različnih lokalnih okolij
pa je naletela na probleme kulturne družbe, v kateri se je o kritični
in družbeni dejavnosti na simbolični ravni moč pogajati, ne da bi se
pri tem spremenili pogoji družbenih okvirov. Domneva, da je naš zahodni
model demokracije, odpora in civilne družbe odprt za vse ter omogoča
prost pristop, se je na osnovi izkušenj v Pragi, Bologni in Bruslju
izkazala za popoln ideološki konstrukt, saj se lokalne oblike politizacije
in kritike, ki ima v mestu, kot je npr. Praga, dolgo tradicijo, med
seboj izključujejo.
Kljub protislovnim in skorajda omejujočim okvirnim pogojem je projekt
EuroVision2000 razvil mrežo producentov, ki se bodo tudi vnaprej
izmenjevali in deloma med seboj sodelovali. Videoposnetke, še naprej
delane na različnih političnih poljih, bomo tudi v prihodnje uporabljali
kot osnovo za razprave, jih iz vsebinskih razlogov priporočali in distribuirali.
Zasnova samodinamičnih procesov, zunaj utečenih distribucijskih struktur
umetnosti in kulture ter neodvisno od odgovornih avtorjev, se je v tej
obliki dela na koncu izkazala za najbolj obetavno. Strukturalna zasnova
in družbeno okolje bistveno vplivata tako na produktivnost prireditve
kot na iniciativo udeležencev. Vključevanje kritičnih vsebin na ravni
predstavitve v kulturnem okolju preprečuje kontinuiran proces partnerskega
sodelovanja in solidarnosti. Dojemanje EuroVision2000 kot neodvisnega,
kolektivnega projekta v bistvu pomeni delo pod slabšimi pogoji kot pri
projektih razstav ali prireditev v omejenih okvirjih v eni od nizkoproračunskih
institucij (kot npr. v Kunsthalle Exnergasse na Dunaju za projekt MoneyNations2,
pri katerem je bila velika mera solidarnosti in podpore samoumevna).
V nekem smislu poosebljajo projekti, kot je EuroVision2000, vse
projekte, ki se na začetku refleksije ne spoprimejo zgolj s poosebljanjem
na simbolični ravni, temveč in predvsem z vprašanjem, pod katerimi pogoji
in s kakšnimi danostmi lahko instrumentaliziramo in transformiramo institucijo
prostora umetnosti.
Na spletni
strani www.eurovision2000.net so dokumentirane prireditve in celotni
videoarhiv komunikacijskega procesa. Videoposnetki so na voljo pri producentih.
Več informacij o MoneyNations najdete na spletnih straneh www.moneynations.ch in www.shedhalle.ch, o Cafe9 pa na www.cafe9.net
|