tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

Marko Košnik
Abstrakcija in akcija

S predavanjem, ki temelji na prikazovanju in komentarjih izdatnih videodokumentov o projektih iz obdobja zadnjih 15 let, prirejenih iz lastnega arhiva, želim zavzeti kritičen odnos do tistega vmesnega prostora, ki umetnike druži v skupine ali večje formacije. Pokazati želim, da sta se ideja in praksa druženja okrog skupne prezentacije spreminjali v razmerju s tehnološkimi, političnimi in kulturnimi okviri. Od krila, ki je iz 80-ih napredoval do družbenih gibanj, in pozneje aktivizma, ki so ga nekatere umetniške struje proslavljale nedavno tudi v obliki net-aktivizma, se odmejim, da bi lahko bolje osvetlil dejstvo, mogoče še posebej veljavno za slovenski družbeni prostor, da smo se v aktivizem morali zateči tudi redki ustvarjalci, nagnjeni k strukturalnim pristopom, abstraktni umetnosti in formalizmu.

Tako časovni kot kvalitativni mejnik postavljam v sredo 80-ih, ko so se pojavili prvi poskusi ustvarjalnih platform, ki so jih zasnovali in izpeljali izvajalci sami. Za razliko od klasičnih gledaliških in ambientalnih projektov, pri katerih se najema izvajalce iz obstoječe profesionalne ponudbe, k izvedbi pa pristopa naročniško, v okviru obstoječe družbene menjave, smo morali medsebojne odnose, sredstva in načine dela v zgodnjih multimedijskih projektih sproti izumljati. Tudi če je šlo za gostovanja v že obstoječih prostorih, z izposojeno opremo in uporabo obstoječih medijskih kanalov, je bila interdisciplinarna oblika dela tista, ki je zahtevala nove načine samoorganizacije, samoizobraževanja in neprestanega ukvarjanja z vmesnim prostorom, prostorom prevoda, ki naj bi omogočil sporazume med sodelavci, ki so prvotno prihajali iz sicer razmejenih področjih. To je veljalo tako za zgodnji Laibach kot pozneje za skupini Cavis Negra in Most.

Za razumevanje razvoja zavesti o samoorganizaciji je potrebno razumeti tudi razlike med usmerjenostjo v simbolna podjetja, manipuliranje podobe in prezentance določenega umetniškega projekta v politično-medijskem okolju in pa v napore, ki se skušajo dotakniti tistih struktur, ki dejansko določajo pretok informacij in nabor znanja. Pri tem ne gre nujno za polariteto ali nasprotujočo si dejavnost, prav gotovo pa lahko, še posebej kar se tiče slovenskega prostora, govorimo o določenem nesorazmerju. Napor in sredstva, vložena v reprezentacijo obstoja, neverjetno presegajo premike na drugem krilu, kjer pogrešamo poglobljeno in stalno raziskovanje in spremembe predvsem tistih razmerij, ki omogočajo dostop do podatkov in znanja ter dejansko določajo kakovost obstoja.
Če je bila multimedijska skupina v začetku 80-ih še ekskluzivno vezana na jezik, na samorazumevanje in sporazumevanje z njim na eni in na predstavljanje na drugi strani, potem se je z dosegom in s prevzemom ustvarjalnih sredstev konec 80-ih zgodil pomemben premik, kljub temu da se še vedno prerad dozdeva zgolj formalen. Elektronsko umetnost in komunikacijske projekte so končno lahko začeli izpeljevati avtorji sami, z izgradnjo lastnih sistemov, tako produkcijskih kot komunikacijskih. Lastnost teh sistemov je bila in je še vedno, da morajo najprej delovati, šele potem lahko postanejo instrument izraza. S tem izgubimo zgolj simbolno avro umetnine, ustvarjalni proces pa postane nekaj, kar je najprej preddoločeno s programom ali kar s programskim jezikom. Táko stanje sili ustvarjalce (tiste, ki še vedno operirajo v samoorganiziranih strukturah) v druženje in sodelovanja na osnovi dejanske izmenjave znanja. V sodelovanju zasledimo variacije na temo korporacijskih oblik, ki silijo umetniški sporazum, da preraste golo tehnološko razumevanje, ki pa še vedno mora ostati izpolnjeno kot predpogoj.

V tem silnem navzkrižnem prijemu se v času uveljavitve tehnoloških mrež končno vzpostavi organizacijska oblika kot glavni medij delovanja. Kot vsi novo izumljeni mediji mora skozi svoje otroške bolezni in neozaveščena stanja.

Umetniki so medij skupine najprej izumili kot način spopadanja med generacijami. Sledile so stilistične formacije, ki so bolj spominjale na nujna druženja v cehe, naperjene predvsem proti nasprotnikom na lastnem terenu. Pojav skupine kot avtorizirane entitete zasledimo šele po 1. svetovni vojni. Zgodovinska avantgarda je izkoriščala skupinske oblike delovanja tudi za preboj do politične ravni, do posegov v življenje zunaj predpisanega umetniškega delokroga. Kljub silnim variacijam in novim izumom skupinskih predstavitev pa je značilno za obdobje od 2. svetovne vojne pa do danes, da umetniki niso spregovorili v lastnem organizacijskem jeziku, temveč so se ga lahko le igrali, ga povzemali in se z(a) njim pretvarjali. Skratka, zgodovina skupin v umetnosti je predvsem zgodovina prezentacijskih domislic in trikov, ne pa uporaben dogovor ali izum novih, delujočih socialnih oblik.

Kljub temu da tudi sodobni umetniški trendi še vedno poskušajo potisniti samoorganizacijo v območje zgolj utopičnega, a takšnega utopičnega, ki je obsojeno zgolj na sanjo, na neizpolnitev, sam stojim z ramo ob rami s tistimi, ki utopijo pojmujemo kot razvojni korak na poti uresničitve umetniških vizij vse do stvarnega obstoja, in to ne zgolj artefakta, temveč delujočega življenjskega procesa.

Projekti Inštituta Egon March so v zadnjih petnajstih letih prerasli skozi širok spekter oblik delovanja. Od vsega začetka je limita izkušnje v teh projektih postavljena na posameznika. To pomeni, da je bilo delovanje Inštituta že od vsega začetka omejeno na sinteze, ki jih lahko dosežejo posamezniki v svojem intimnem izkustvu, okrepljenim z medijem skupine, ki jo tvorijo posamezniki s prav takimi interesi. Končni cilj je od začetka ostal enak: izum znanj, ki posamezniku omogočajo, da se prosto sinhronizira v skupinske projekte. Vendar so to projekti, ki se ne podrejajo rasti zunaj dosega posameznikovega izkustva.
Posameznik kot medij je še mlajši od komaj obstoječega medija skupinske organizacije. Njegovo vlogo v predavanju na osnovi dokumentov posamičnih projektov berem v preseku prostora, časa in informacije, torej tistih silnic, ki jih napaja navidezno neomejena energetska reka, ki jo iz celega sveta izsesava zahodna civilizacija.
V neurju sil tako prvotne kot druge, tretje in četrte, že povsem informacijske narave je videti koncept posameznika, vrženega v sintezo znanj zaradi vztrajanja po zaokrožitvi sveta v celosten dogodek, v primerjavi z močjo korporacij in timskih oblik dela kot zablodela prikazen. Po drugi strani pa je prvoten izum korporacijskega telesa utemeljen na telesu posameznika. Medsebojna organizacija ljudi bo še dolgo obsojena na predstave o le-tej, kakršnih so zmožni njeni akterji. Predstava o človeški združbi je vedno predstava o telesu, udih, enotah; ne glede na to, do kam jo razbijemo, se sestavlja v nove in nove goleme, frankensteine, aliene, vatikanske piramide, stožčaste ali kupolaste parlamente, zbore, zbornice, korpuse pač. Tudi če rečemo rizomatske strukture, smo pri podobi podgobja. V svojo skrajni perspektivi temelji organizacija le na podobi, verjetju in odločitvi posameznika. Posameznik iz organiziranosti, ki drobno prepleta njegov vsakdan, ne more izstopiti ali je nadomestiti zgolj s takšno, ustrojeno po svoji meri. Zato nas naj ne preseneti ugotovitev, da so bili prvi poskusi skupinskega delovanja v umetnosti na nivoju idejne predstave o lastni organiziranosti nič drugega kot površne kopije korporacijskih struktur. Seveda ne tistih, ki korporacije dejansko tudi poganjajo, temveč tistih, s katerimi se korporacije opevajo in samopredstavljajo.

Zarota posameznikov za posameznike je danes kompleksna operacija v senci velikih korporacij. Govori skozi njihove medije in uporablja njihova sredstva, dogaja se znotraj pravil igre, a z dodatnimi pravili in cilji, ki jih skozi korporacijske oblike ni več mogoče ne slutiti ne doseči. Zarota posameznikov za posameznike nima vodje, centra, parlamenta, mecena, masonske lože ali skritega političnega botra.

Vedno se dogaja vmes, med dejavnimi posamezniki in se prevaja skozi jezik, imenovan sinhronizacija.

V tem smislu je zavzemanje za razumevanje struktur, ki določajo sodobnost, klic nazaj k abstrakciji, ki bo lahko akcijo vzpostavila na temeljnejšem nivoju, kjer se dogodki snujejo, in ne le na mestih, kjer udarjajo s simptomi tako sredi medijskih izbruhov kot po demonstracijah proti njim.
Trud za premestitev umetniškega delovanja proti socialnemu in političnemu aktivizmu je prazen trud za nadomestitev stvarnih potez v življenju, v drugem, veliko primernejšem času in prostoru, z njihovimi alegoričnimi nadomestki. S tem se ne odrekam socialnemu aktivizmu, temveč podrejanju estetskega čuta, ki sem ga izoblikoval za prepoznavanje struktur sredi življenja samega, za strumno skupinsko ponavljanje naročenih pamfletov. Zjutraj sem pedagog, popoldne socialni delavec, zvečer končno abstraktni umetnik. In vmes, ob petih, če je treba, grem po potrebi namesto na angleški čaj tudi na demonstracije. Tam prepevam uglašeno s čredo, ponoči pa v namene enotonskih skladb računam valovne oblike, izvirajoče iz akustičnih uglasitev.

Za vzpostavljanje okolja, ki me lahko motivira k nadaljnjemu ustvarjanju in raziskovanju, pa moram neprestano izmenjevati skozi samoorganizirane vzporedne sisteme - med posamezniki, ki počasi, a vztrajno tkejo komaj slutene niti širom po trudnem, z belimi palačami posejanem, večerno ozarjenem starem svetu.

Predavanje posvečam spominu na Bojana Štoklja.