te�aj za kustose sodobne umetnosti: te�ajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti te�ajnic /

Marko Ko�nik
Abstrakcija in akcija

S predavanjem, ki temelji na prikazovanju in komentarjih izdatnih videodokumentov o projektih iz obdobja zadnjih 15 let, prirejenih iz lastnega arhiva, �elim zavzeti kriti�en odnos do tistega vmesnega prostora, ki umetnike dru�i v skupine ali ve�je formacije. Pokazati �elim, da sta se ideja in praksa dru�enja okrog skupne prezentacije spreminjali v razmerju s tehnolo�kimi, politi�nimi in kulturnimi okviri. Od krila, ki je iz 80-ih napredoval do dru�benih gibanj, in pozneje aktivizma, ki so ga nekatere umetni�ke struje proslavljale nedavno tudi v obliki net-aktivizma, se odmejim, da bi lahko bolje osvetlil dejstvo, mogo�e �e posebej veljavno za slovenski dru�beni prostor, da smo se v aktivizem morali zate�i tudi redki ustvarjalci, nagnjeni k strukturalnim pristopom, abstraktni umetnosti in formalizmu.

Tako �asovni kot kvalitativni mejnik postavljam v sredo 80-ih, ko so se pojavili prvi poskusi ustvarjalnih platform, ki so jih zasnovali in izpeljali izvajalci sami. Za razliko od klasi�nih gledali�kih in ambientalnih projektov, pri katerih se najema izvajalce iz obstoje�e profesionalne ponudbe, k izvedbi pa pristopa naro�ni�ko, v okviru obstoje�e dru�bene menjave, smo morali medsebojne odnose, sredstva in na�ine dela v zgodnjih multimedijskih projektih sproti izumljati. Tudi �e je �lo za gostovanja v �e obstoje�ih prostorih, z izposojeno opremo in uporabo obstoje�ih medijskih kanalov, je bila interdisciplinarna oblika dela tista, ki je zahtevala nove na�ine samoorganizacije, samoizobra�evanja in neprestanega ukvarjanja z vmesnim prostorom, prostorom prevoda, ki naj bi omogo�il sporazume med sodelavci, ki so prvotno prihajali iz sicer razmejenih podro�jih. To je veljalo tako za zgodnji Laibach kot pozneje za skupini Cavis Negra in Most.

Za razumevanje razvoja zavesti o samoorganizaciji je potrebno razumeti tudi razlike med usmerjenostjo v simbolna podjetja, manipuliranje podobe in prezentance dolo�enega umetni�kega projekta v politi�no-medijskem okolju in pa v napore, ki se sku�ajo dotakniti tistih struktur, ki dejansko dolo�ajo pretok informacij in nabor znanja. Pri tem ne gre nujno za polariteto ali nasprotujo�o si dejavnost, prav gotovo pa lahko, �e posebej kar se ti�e slovenskega prostora, govorimo o dolo�enem nesorazmerju. Napor in sredstva, vlo�ena v reprezentacijo obstoja, neverjetno presegajo premike na drugem krilu, kjer pogre�amo poglobljeno in stalno raziskovanje in spremembe predvsem tistih razmerij, ki omogo�ajo dostop do podatkov in znanja ter dejansko dolo�ajo kakovost obstoja.
�e je bila multimedijska skupina v za�etku 80-ih �e ekskluzivno vezana na jezik, na samorazumevanje in sporazumevanje z njim na eni in na predstavljanje na drugi strani, potem se je z dosegom in s prevzemom ustvarjalnih sredstev konec 80-ih zgodil pomemben premik, kljub temu da se �e vedno prerad dozdeva zgolj formalen. Elektronsko umetnost in komunikacijske projekte so kon�no lahko za�eli izpeljevati avtorji sami, z izgradnjo lastnih sistemov, tako produkcijskih kot komunikacijskih. Lastnost teh sistemov je bila in je �e vedno, da morajo najprej delovati, �ele potem lahko postanejo instrument izraza. S tem izgubimo zgolj simbolno avro umetnine, ustvarjalni proces pa postane nekaj, kar je najprej preddolo�eno s programom ali kar s programskim jezikom. T�ko stanje sili ustvarjalce (tiste, ki �e vedno operirajo v samoorganiziranih strukturah) v dru�enje in sodelovanja na osnovi dejanske izmenjave znanja. V sodelovanju zasledimo variacije na temo korporacijskih oblik, ki silijo umetni�ki sporazum, da preraste golo tehnolo�ko razumevanje, ki pa �e vedno mora ostati izpolnjeno kot predpogoj.

V tem silnem navzkri�nem prijemu se v �asu uveljavitve tehnolo�kih mre� kon�no vzpostavi organizacijska oblika kot glavni medij delovanja. Kot vsi novo izumljeni mediji mora skozi svoje otro�ke bolezni in neozave��ena stanja.

Umetniki so medij skupine najprej izumili kot na�in spopadanja med generacijami. Sledile so stilisti�ne formacije, ki so bolj spominjale na nujna dru�enja v cehe, naperjene predvsem proti nasprotnikom na lastnem terenu. Pojav skupine kot avtorizirane entitete zasledimo �ele po 1. svetovni vojni. Zgodovinska avantgarda je izkori��ala skupinske oblike delovanja tudi za preboj do politi�ne ravni, do posegov v �ivljenje zunaj predpisanega umetni�kega delokroga. Kljub silnim variacijam in novim izumom skupinskih predstavitev pa je zna�ilno za obdobje od 2. svetovne vojne pa do danes, da umetniki niso spregovorili v lastnem organizacijskem jeziku, temve� so se ga lahko le igrali, ga povzemali in se z(a) njim pretvarjali. Skratka, zgodovina skupin v umetnosti je predvsem zgodovina prezentacijskih domislic in trikov, ne pa uporaben dogovor ali izum novih, delujo�ih socialnih oblik.

Kljub temu da tudi sodobni umetni�ki trendi �e vedno posku�ajo potisniti samoorganizacijo v obmo�je zgolj utopi�nega, a tak�nega utopi�nega, ki je obsojeno zgolj na sanjo, na neizpolnitev, sam stojim z ramo ob rami s tistimi, ki utopijo pojmujemo kot razvojni korak na poti uresni�itve umetni�kih vizij vse do stvarnega obstoja, in to ne zgolj artefakta, temve� delujo�ega �ivljenjskega procesa.

Projekti In�tituta Egon March so v zadnjih petnajstih letih prerasli skozi �irok spekter oblik delovanja. Od vsega za�etka je limita izku�nje v teh projektih postavljena na posameznika. To pomeni, da je bilo delovanje In�tituta �e od vsega za�etka omejeno na sinteze, ki jih lahko dose�ejo posamezniki v svojem intimnem izkustvu, okrepljenim z medijem skupine, ki jo tvorijo posamezniki s prav takimi interesi. Kon�ni cilj je od za�etka ostal enak: izum znanj, ki posamezniku omogo�ajo, da se prosto sinhronizira v skupinske projekte. Vendar so to projekti, ki se ne podrejajo rasti zunaj dosega posameznikovega izkustva.
Posameznik kot medij je �e mlaj�i od komaj obstoje�ega medija skupinske organizacije. Njegovo vlogo v predavanju na osnovi dokumentov posami�nih projektov berem v preseku prostora, �asa in informacije, torej tistih silnic, ki jih napaja navidezno neomejena energetska reka, ki jo iz celega sveta izsesava zahodna civilizacija.
V neurju sil tako prvotne kot druge, tretje in �etrte, �e povsem informacijske narave je videti koncept posameznika, vr�enega v sintezo znanj zaradi vztrajanja po zaokro�itvi sveta v celosten dogodek, v primerjavi z mo�jo korporacij in timskih oblik dela kot zablodela prikazen. Po drugi strani pa je prvoten izum korporacijskega telesa utemeljen na telesu posameznika. Medsebojna organizacija ljudi bo �e dolgo obsojena na predstave o le-tej, kakr�nih so zmo�ni njeni akterji. Predstava o �love�ki zdru�bi je vedno predstava o telesu, udih, enotah; ne glede na to, do kam jo razbijemo, se sestavlja v nove in nove goleme, frankensteine, aliene, vatikanske piramide, sto��aste ali kupolaste parlamente, zbore, zbornice, korpuse pa�. Tudi �e re�emo rizomatske strukture, smo pri podobi podgobja. V svojo skrajni perspektivi temelji organizacija le na podobi, verjetju in odlo�itvi posameznika. Posameznik iz organiziranosti, ki drobno prepleta njegov vsakdan, ne more izstopiti ali je nadomestiti zgolj s tak�no, ustrojeno po svoji meri. Zato nas naj ne preseneti ugotovitev, da so bili prvi poskusi skupinskega delovanja v umetnosti na nivoju idejne predstave o lastni organiziranosti ni� drugega kot povr�ne kopije korporacijskih struktur. Seveda ne tistih, ki korporacije dejansko tudi poganjajo, temve� tistih, s katerimi se korporacije opevajo in samopredstavljajo.

Zarota posameznikov za posameznike je danes kompleksna operacija v senci velikih korporacij. Govori skozi njihove medije in uporablja njihova sredstva, dogaja se znotraj pravil igre, a z dodatnimi pravili in cilji, ki jih skozi korporacijske oblike ni ve� mogo�e ne slutiti ne dose�i. Zarota posameznikov za posameznike nima vodje, centra, parlamenta, mecena, masonske lo�e ali skritega politi�nega botra.

Vedno se dogaja vmes, med dejavnimi posamezniki in se prevaja skozi jezik, imenovan sinhronizacija.

V tem smislu je zavzemanje za razumevanje struktur, ki dolo�ajo sodobnost, klic nazaj k abstrakciji, ki bo lahko akcijo vzpostavila na temeljnej�em nivoju, kjer se dogodki snujejo, in ne le na mestih, kjer udarjajo s simptomi tako sredi medijskih izbruhov kot po demonstracijah proti njim.
Trud za premestitev umetni�kega delovanja proti socialnemu in politi�nemu aktivizmu je prazen trud za nadomestitev stvarnih potez v �ivljenju, v drugem, veliko primernej�em �asu in prostoru, z njihovimi alegori�nimi nadomestki. S tem se ne odrekam socialnemu aktivizmu, temve� podrejanju estetskega �uta, ki sem ga izoblikoval za prepoznavanje struktur sredi �ivljenja samega, za strumno skupinsko ponavljanje naro�enih pamfletov. Zjutraj sem pedagog, popoldne socialni delavec, zve�er kon�no abstraktni umetnik. In vmes, ob petih, �e je treba, grem po potrebi namesto na angle�ki �aj tudi na demonstracije. Tam prepevam ugla�eno s �redo, pono�i pa v namene enotonskih skladb ra�unam valovne oblike, izvirajo�e iz akusti�nih uglasitev.

Za vzpostavljanje okolja, ki me lahko motivira k nadaljnjemu ustvarjanju in raziskovanju, pa moram neprestano izmenjevati skozi samoorganizirane vzporedne sisteme - med posamezniki, ki po�asi, a vztrajno tkejo komaj slutene niti �irom po trudnem, z belimi pala�ami posejanem, ve�erno ozarjenem starem svetu.

Predavanje posve�am spominu na Bojana �toklja.