tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

Oliver Marchart
Politične strategije kot umetniške strategije: Raba multiplih imen

Namen te predstavitve je razmislek o razmerju med umetniškimi in političnimi strategijami, o medsebojnih razlikah in podobnostih. Pri tem se bom osredotočil na eno samo strategijo, tj. strategijo multiplih imen. Morda se sprašujete, kaj neki je multiplo ime. V resnici so multipla imena nekaj vsakdanjega. Uporabi ga lahko kdorkoli. Božiček, na primer, je multiplo ime. Vsak, ki se poimenuje Božiček in si nadene brado ter rdeča oblačila, postane božiček. Na področju umetnosti je to precej utečena praksa in neoizem je gibanje, ki slovi po razširjeni rabi multiplih imen. To velja zlasti za imeni Monty Cantsin in Karen Eliot, deloma pa tudi za ime Luther Blissett.

Svojo predstavitev sem razdelil na dva dela. V prvem bom podal oris rabe multiplih imen v neoizmu. Ta zgodovinski del bo predstavil razmeroma kratkotrajno umetniško gibanje 80-ih let 20. stoletja. V drugem delu bom področje refleksije razširil tako, da ga bom povezal s političnimi praksami in nakazal, kje prihaja do rabe multiplih imen na političnem polju. Tu bom podal primer Angry Brigade (Jezna brigada), teroristične skupine, ki je delovala konec 60-ih in v začetku 70-ih let 20. stoletja.

Začnimo torej z neoizmom in njegovo rabo multiplih imen. Kaj je neoizem? Neoizem je neo- ali retroavantgardna praksa z razvejanimi koreninami: te lahko najdemo tako v pop kulturi, punku in novem valu kot tudi v likovni umetnosti. Ena od definicij neoizma (paradoksna, kot tudi vse druge) pravi, da je neoizem gibanje, ki si prizadeva privzeti vtis o gibanju, ki se mu pravi neoizem. Spet druga definicija trdi, da je neoizem predpona (neo-) s pripono (-izem), vmes pa ni ničesar. Druga definicija nakazuje, kaj neoisti, katerih gibanje nima prave vsebine, na splošno počnejo: skozi svoje delovanje reflektirajo "novo" kot tako. Jeseni 1977 so ljudje, ki so pozneje postali neoisti, razvili koncept Open Pop-Star (odprta pop zvezda). Dogovorili so se, naj bo ime Monty Cantsin dostopno vsakemu, ki bi ga želel uporabiti. Po njihovi teoriji je bila prednost rabe tega imena v tem, da bo takoj, ko bo Monty Cantsin postal slaven, zaslovel tudi tisti, ki nastopa pod tem imenom (pa čeprav anonimno). To je PR plat medalje. Toda obenem bi zvezdniški sistem postal odprt in demokratičen. Ime se je dejansko začelo širiti prek mail-art mreže in vse več umetnikov ga je začelo uporabljati. In vendar so to ime kmalu začeli povezovati samo z Istvanom Kantorjem, posameznikom, ki ga je najbolj aktivno promoviral. Prav on je neoizem definiral (spet precej paradoksno) kot množično gibanje individualnosti. To seveda pomeni, da je neoizem množično gibanje multiplih imen, tj. "postsingularnih posameznikov" (John Berndt). Ideja multiplih imen pa se je širila naprej, naslednje je bilo Karen Eliot, ime, ki si ga je kot opozicijo Istvanu Kantorju izmislil Stewart Home. Prišlo je do tega, da se je s konceptom multiplih imen multipel - vrsta umetniškega dela, tako tipičnega za obdobje recesije, prenesel z dela na samega umetnika. Ne le da je bilo zdaj moč poceni dobiti umetniško delo, relativno poceni je bila tudi identiteta umetnika. Umetnik je torej postal neke vrste multipel. Na bolj teoretski ravni so bili ti kolektivni psevdonimi seveda naperjeni proti zahodnim filozofskim idejam; idejam, kot so (z besedami Stewarta Homa) identiteta, individualnost, vrednota in resnica.

Ustavimo se za trenutek in poglejmo genealogijo multiplih lastnih imen. Na enega prvih zgledov multiple identitete naletimo v gibanju dada. Raoul Hausmann je leta 1920 izjavil, da lahko postane Kristus vsak, ki se pridruži njegovi Christus Gesellschaft (Kristusovo društvo) in plača 50 mark članarine. Neposredna predhodnica mail-art koncepta Open Pop Star pa je bila zamisel Stefana Kukowskega in Adama Czarnowskega, ki sta leta 1975 "odkrila", da je ime radijske postaje Oslo Kalundberg v resnici anagram imena Klaos Oldenburg - kot vidite, se to sicer ne ujema povsem z imenom slavnega pop umetnika Claesa Oldenburga, vendar sta se umetnika odločila to dejstvo zanemariti. Prek mail-art mreže sta torej naprosila vse prijatelje, da privzamejo ime Klaos Oldenburg. Vrnimo se k neoizmu. Kot sem že omenil, si je konkurenčno ime Karen Eliot izmislil Stewart Home. Na letaku iz leta 1988 piše, da se je Karen Eliot materializirala iz družbenih sil poleti 1985: če postaneš Karen Eliot, pravi letak, nimaš niti družine, niti staršev, nisi se niti rodil, tvojo osebno zgodovino pa sestavljajo dejanja vseh tistih, ki so uporabili to ime pred teboj. Ime Karen Eliot lahko strateško uporabiš v seriji akcij, intervencij, razstav, besedil itn. Po letu 1988 je Home skušal koncept Eliot natančneje opredeliti. Do takrat je namreč razglašal, da v primeru Eliot ne gre toliko za posamezno osebo, ki je lahko kdorkoli (kot definira multiplo ime Michael Tolson), ampak gre bolj za kontekst, ki ga je ustvarilo skoraj 300 ljudi. Ko pa je Home kasneje začel vstopati v svet umetnosti in organizirati razstave v galerijah, je ime postalo vsakdanji pojav na umetniški sceni, s tem pa, kot se je izrazil Home, "multipli podpis". Sčasoma so ljudje iz sveta umetnosti (ljudje, ki jih Home osebno ni poznal) prevzeli podpis in oktobra 1996 je Liverpool Arts and Design Festival priredil retrospektivo Karen Eliot. Odbor je ponaredil (čeprav je težko govoriti o "ponaredku", saj originala ni) biografijo Karen Eliot s fotografijami, domačimi posnetki in časopisnimi članki. Zabavno pri vsem tem je, da so pri ustvarjanju osebnosti Karen Eliot dejansko upoštevali statistične podatke o povprečnem britanskem umetniku, ki ga (po raziskavi Arts Councila) predstavlja ženska med 30. in 35. letom, ki ne dela slik ali kipov.

Danes je eden tipičnih problemov koncepta multiplih imen ta, da ime pogosto ostaja na neki način povezano s svojim izumiteljem ali pomembnejšimi lastniki. Za to je lahko več razlogov, vendar je eden poglavitnih ta, da se sami izumitelji le stežka ločijo od svojih multiplih imen. Prva leta po nastanku imena Monty Cantsin so za njim med oklepaje vstavljali "pravo" oz. "resnično" posameznikovo ime. Torej niso razglašali Monty Cantsina, ampak, na primer:

Monty Cantsin (Istvan Kantor)

Globlji problem je očitno v tem, da bodo nekateri posamezniki vedno, ne glede na izbrano strategijo rabe multiplega imena, z določenimi hegemonističnimi manevri zasedli prazen prostor in preprečili, da bi ime "ohranili" popolnoma "odprto". Drugič, eden od razlogov za uspeh kolektivnih psevdonimov je verjetno PR potencial koncepta anonimnosti. Mnogi opazovalci želijo namreč odkriti, kdo neki stoji za multiplim imenom.

Za tem "zgodovinskim" delom se lotimo še političnega. Eden od političnih primerov rabe multiplih imen je Angry Brigade, ki je odgovorna za serijo bombnih napadov v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja. Njihov koncept je bil v osnovi koncept multiplega imena. V enem od manifestov, Komunikeju 6 (Communiqué 6), trdijo naslednje: "To so taktike revolucionarnega razrednega gibanja. Kjer dva ali trije revolucionarji uporabijo organizirano nasilje za napad na razredni sistem ..., tam je Angry Brigade."
Po vsej Angliji revolucionarji že uporabljajo ime za razglašanje svojih napadov na sistem." In v Komunikeju 9 razglasijo: "Angry Brigade je moški ali ženska, ki sedi poleg tebe. V žepih ima pištole, v mislih jezo." Pravijo torej, da lahko revolucionarno razredno gibanje najdemo povsod; kjer dva ali trije ljudje napadajo razredni sistem - tam je Angry Brigade. In natanko tako deluje tudi koncept multiplih imen. Vendar to še ni vse. V zelo poetičnem komunikeju pravijo: "Takrat nas je bilo strah ..., kot novorojencem nam je udarni val odprl oči - prestrašili smo se ... IN ZABLISKALO SE JE: BILI SMO NEPREMAGLJIVI ..., ker smo bili vsakdo. NISO NAS MOGLI ZAPRETI, SAJ NISMO OBSTAJALI. Upali smo si na plano, govoriti s prijatelji, sosedi, ljudmi po gostilnah, na nogometnih tekmah ... in vedeli smo, da nismo sami ..." Spet boste opazili, da v trenutku, ko razglasite, da ste vsakdo, ugotovite, da ne obstajate. Logika je očitna: če je vsak Angry Brigade, potem Angry Brigade ne obstaja (kot Angry Brigade). In še dva citata, da boste zapopadli, o čem so pisali - to je res osupljivo. Trdijo, na primer: "Brigada vrača udarec. Zdaj nas je preveč, da bi se poznali med sabo (...) Ne moremo reči, če katera oseba je ali ni član Brigade. Vse, kar pravimo je: Brigada je povsod." In tako so nadaljevali, vse dokler se gibanje ni sesulo. Leta 1983 pa se je reformiralo in spet začelo izdajati manifeste in komunikeje. Vendar so medtem že priznali, da "re-forma" ni možna, če nisi avantgardna stranka, to pa preprosto zato, ker je vsakdo lahko Angry Brigade. Ugotovili so: "Angry Brigade se ne more "re-formirati". Ne gre za organizacijo, niti za osamljeno združenje - pač pa za izraz jeze in prezira, ki so ga mnogi ljudje po deželi gojili do države in njenih institucij. V tem smislu je Angry Brigade venomer z nami (moški ali ženska, ki sedi poleg tebe?) - niti se ne pojavlja ali izginja (ali re-formira), ampak je naravni izraz upora, kadar je ta upor usmerjen v srčiko vsega, kar povzroča trpljenje: Državo."

Zdaj bi vse to rad povezal s teoretskim konceptom in predlagal tezo, da je multiplo ime v politiki zelo podobno temu, kar teoretik Ernesto Laclau imenuje prazni označevalec. Termin prazni označevalec ima zelo natančen pomen. Na kratko: za Saussurja je znak sestavljen iz označevalca in označenca. Označevalec je materialna snov znaka (besede, ki jih izrekam, na primer), medtem ko je označenec tisto, kar pod tem razumemo v "mislih". Revolucionarna inovacija izpred sto let je spoznanje, da med označencem in označevalcem ni nujne povezave, da gre za arbitraren odnos. Toda odkod pomen, kako je označevalec povezan z označencem, kako deluje proces tvorjenja pomena? Ključno je, da pomen vznikne iz odnosa razlik med označevalci. Odnos razlik med označevalci pomeni, da lahko označevalec vstopa v proces ustvarjanja pomena tako, da z drugimi označevalci vstopa v razlikovalni odnos. (Na primer: Kaj pomeni oče, veste le, če veste tudi, kaj pomenijo mati, hči, sin itn. Pomen očeta ni bistveno ali nujno povezan z označencem, ampak izhaja iz sistema razlikovalnih odnosov.) Laclau se je navezal na ta koncept s trditvijo, da imamo v politiki bolj ali manj prazne označevalce. Pomislite, na primer, na pojem svobode. Pod to zastavo lahko zberemo veliko ljudi, v bistvu pa s številom zahtev, ki jih razglašamo, upada specifičnost vsebine svobode. Če bomo torej praznemu označevalcu pripisali večje število posameznih zahtev, bo generirani pomen splošnejši. Če se sindikalno gibanje, na primer, bori za zvišanje plač, je to specifična zahteva. Toda kako okrepiti njihov položaj? Vzpostaviti morajo zavezništvo z drugimi gibanji, ki se borijo za drugačne cilje. V primeru, ko je treba urediti odnose med vsemi temi gibanji, mora obstajati skupen imenovalec in tako se zahteva po zvišanju plač, na primer, ki sama po sebi ni politična, s posplošitvijo spremeni v politično stališče. Na koncu se zdi, da ima širši domet ne le za sindikalno gibanje, pač pa za celotno družbo. Z vzpostavitvijo antagonizma med sovražnikom (na primer državo, ki odklanja zvišanje plač) in drugimi gibanji se pojavi splošna prvina. Zdaj posamezna zahteva ne označuje zgolj "zvišanja plač", ampak povezuje tudi druge skupine in tako privzame vlogo praznega označevalca, kot je, na primer, "svoboda" ali "napad na državo". Z gledišča koalicije zahtev skupine tako druži le še opozicija državi. Imamo torej oboje: element splošnega in element posameznega.

Splošno (Posamezno)

V osnovi je prazni označevalec označevalec, ki je postal tako splošen, da ga lahko uporabi vsak, ki se, recimo, bori proti državi (ali kateremukoli drugemu sovražniku). A v trenutku, ko postane tako splošen, se posamezna vsebina vaše posamezne zahteve izgubi. Povezava je neposredna: specifičen pomen s posploševanjem v resnici izgublja svojo posameznost.

Če to povežemo z vprašanjem multiplih imen, vidimo, kako se njegova logika približa logiki praznega označevalca. Zgodi se namreč preprosto naslednje: Imate ime (Angry Brigade), ki je tako splošno ("mi smo vsakdo"), da je izgubilo vsakršen specifičen pomen. Edini pomen Angry Brigade je boj proti državi in razrednemu sistemu. Torej je edina povezava z "moškim ali žensko poleg tebe", da se oba borita proti razrednemu sistemu. Drugih pomenov ni in v manifestih Angry Brigade bi le stežka naleteli na kakšne posamezne zahteve. Zato mislim, da je diskurz Angry Brigade odličen primer logike praznega označevalca, ki je konec koncev tudi logika multiplih imen na političnem področju. Primer je odličen, saj logiko prižene do skrajnosti, in s tem pokaže, da lahko popolnoma prazen označevalec obstaja le fantazmatsko (v prvem delu smo trdili, da mora splošno prazno ime vedno biti utelešeno v nekem posamezniku), saj diskurz Angry Brigade v resnici predlaga naslednjo logiko: Angry Brigade (vsakdo). Ni prostora za političen ali hegemoničen premik, saj imamo popolno praznino na obeh straneh:

Splošno (Splošno)

Trdimo torej lahko, da Angry Brigade ni spodletelo zato, ker je bila nasilna, ampak zato, ker je postala popolnoma prazen označevalec in tako izgubila ves pomen. Gibanje ni moglo postati politično, torej gibanje med splošnim in posameznim. To zvezo je Angry Brigade vzpostavila zgolj na imaginaren način; ne kot gibanje, ampak kot identiteto splošnega s samim seboj.