tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

tečajnice
Medij je orožje, vzemi ga v roke!

Izhajajoč iz naslova teoretskega dela , serije predavanj v okviru programa Svet umetnosti Strategije predstavljanja, smo se že v prvi fazi začrtovanja koncepta razstave osredotočili na fenomen aktivizma kot načina kulturno in družbeno-politično angažiranega delovanja znotraj umetniškega sistema. Ker smo se zavedali razsežnosti teritorija izbrane tematike in časovne omejenosti, smo fokus našega zanimanja omejili na projekte, ki vključujejo "taktično"(1) rabo informacijske in komunikacijske tehnologije ter elektronskih (množičnih) medijev.

Mediji danes niso več samo sredstva za razpošiljanje informacij, pač pa postajajo orodje, če ne že kar orožje v rokah posameznikov in civilno-družbenih iniciativ za operacije in akcije, ki so socialno orientirane, kulturno-umetniško odporniške ali pa politično subverzivne. Kot pravita David Garcia in Geert Lovink, so taktični mediji "mediji krize, kritike in opozicije"(2).

V okviru razstave so bili izbrani projekti uporabljeni predvsem kot reprezentativni modeli možnega parazitiranja, uzurpiranja in subvertiranja dominantnih sistemov sodobne informacijske družbe.

Sam naslov razstave, parafraza Brechtove notorične izjave "Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!", oživlja misel na že daljne pozive Bertolta Brechta(3) o sprevrnjeni vlogi radia iz distributivne v komunikacijsko, pri čemer opozarjamo predvsem na dejstvo, da je vsak sprejemnik potencialni oddajnik(4) oz. vsak uporabnik potencialni distributer. Večina medijev množične komunikacije je odvisnih od tehnologije oz. je v sami besedi "medij" tehnologija že implicirana(5). Problem preobrazbe distributivnega medija v komunikacijskega ni tehnične, temveč politične in/ali ekonomske narave. "Tudi izbor medijev, ki jih uporabljamo, in način, kako jih uporabljamo, nista samoumevna ali naključna"(6), ampak je oboje močno povezano z razvojem in s porastjo tehnologij, ki sta odvisna od aktualnih potreb in zahtev specifičnih družbenih ter institucionalnih organizmov. Drugo polovico 20. stoletja je močno zaznamovala revolucija informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki so v večini primerov rezultat raziskovalnih in eksperimentalnih projektov vojaške industrije in znanstveno-raziskovalnih institucij. Proces prehajanja tehnološko kompleksnejših in strateško uporabnih sistemov torej poteka od vojaške in znanstvene elite k akademskim in institucionalnim krogom, v ekonomsko in civilno sfero ter šele nazadnje v domeno umetnosti.

Infiltracija novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij na vsa področja družbenega življenja radikalno spreminja naš vsakdan. Nove tehnologije ne spodrinjajo starih tehnoloških dosežkov, ampak se z njimi povezujejo; tako se širijo in izpopolnjujejo možnosti izkoriščanja novih tehnologij v kombinaciji s starimi. Primat nad televizijskimi in radijskimi frekvencami, internetom, satelitskimi sistemi in kabelskimi omrežji še vedno ohranjajo vojska, multinacionalne korporacije ter medijski konglomerati. Investiranje v telekomunikacije jim omogoča moč, vpliv in nadzor nad pretokom informacij v signalnem teritoriju. To je (poleg cenovne dostopnosti sodobnih tehnologij širšim množicam) med umetniki, aktivisti, hekerji itd. spodbudilo raziskovanje, odkrivanje in razvijanje alternativnih, ustvarjalnih načinov uporabe novih in starih tehnologij, izpopolnjevanje njihovih aplikacij in eksperimentiranje, s čimer se oblikuje kritičen pogled na politične, družbene, ekonomske in kulturne posledice, ki so jih vpeljale tehnološke spremembe.

S problematiziranjem nadvlade struktur moči in kapitala nad globalno informacijsko infrastrukturo se ukvarja Marko Peljhan, čigar polje delovanja predstavlja elektromagnetni spekter kot del globalnega družbeno-političnega prostora. Projekt Electronic Media Monitoring (EMM), na razstavi predstavljen z dokumentarnim materialom, je odvod širše in kompleksnejše zasnovanega projekta Makrolab (7) in vključuje komunikacijsko konzolo, opremljeno s satelitskimi antenami, dekoderji, radijsko in računalniško opremo, ki omogoča opazovanje, mapiranje in prestrezanje telekomunikacijskih signalov vseh vrst v elektromagnetnem polju. "špijonaža" te vrste je v pomoč pri razvijanju in oblikovanju novih strategij odpora ter vzpostavljanju stanja ozaveščenosti globalne javnosti.

V arhivu prestreženega avdio- in videomateriala najdemo dokumentarni video Spin (8), avtorja Briana Springerja, ki opozarja na možnost elektronskega uporništva in gverilske akcije z uporabo satelitske tehnologije. Večina ljudi uporablja satelitske antene za lovljenje rednih TV kanalov, Springer pa s standardnim potrošniškim satelitskim TV sistemom izkorišča možnost vključitve v različne tipe odprtih TV kanalov (satellite feed) in prestreza surov, še neobdelan videomaterial(9). Springer je izkoristil potencial javnega dostopa do medija in razkril tesne interakcije med politiko in mediji ter ozadje konstruiranja medijskih podob.

Problem poseganja v zasebnost posameznika in ogrožanja njegove varnosti izpostavlja skupina Monochrom. Nadzoru nad vsemi oblikami digitalne komunikacije, ki ga omogoča Echelon, globalni obveščevalni sistem, se pridružuje vse bolj razširjena raba mreže kamer CCTV (Closed Circuit TV) v mestnih središčih in nakupovalnih centrih, podjetja pa vse pogosteje posegajo po elektronskih sistemih, ki omogočajo preverjanje in nadzorovanje zaposlenih. Projekt Observation z uporabo skrite kamere in mikrofona, nameščenega pod eno od miz v sosednjem lokalu, ter z možnostjo opazovanja in prisluškovanja v galeriji problematizira totalni nadzor, ki ostaja privilegij najvišjih državnih instanc in korporacij.

Kot odgovor na etablirane medije množične komunikacije v službi vladajoče ideologije se v zadnjih desetletjih pojavljajo t. i. alternativni mediji, ki civilnim iniciativam, političnim aktivistom, kulturnim diverzantom, socialnim akterjem in ostalim odpirajo prostor za izražanje in širjenje idej, vsebin in kritik aktualnega družbeno-političnega stanja. Danes se neposrednim akcijam in protestnim shodom pridružujejo nove metode (aktivističnega) delovanja in ozaveščanja širše javnosti, ki vključujejo tudi nove tehnologije. Tako kot program Tactical Mobile Robot, ki deluje v okviru DARPA Advanced Technology Office, razvija multifunkcionalne robote za najrazličnejše naloge (npr. pregledovanje terena in zbiranje podatkov v vojaške namene, pomoč policijskim in reševalnim enotam itd.), je Institute for Applied Autonomy razvil daljinsko vodenega robota GraffitiWriter, ki se mu lahko vstavi pet linearno razporejenih pločevink z barvnim sprejem. Ta mobilna platforma varno oddaljenemu operaterju v urbanem okolju omogoča širjenje subverzivne vsebine. Gre za socialni eksperiment, ki preverja zmožnost robotske tehnologije pri snovanju spektakla, ki spreminja javno zavest. Naredi sam (do-it-yourself) je princip, ki narekuje kreativni pristop pri razvijanju alternativnih možnosti rabe tehnologij.

Prompts on Stations, projekt skupine Pholks & more, je vodič po telekomunikacijah, s poudarkom na telefonskih sistemih in njihovi alternativni rabi. Bralec priročnika, slovarja, etičnega kodeksa in nasvetov, zbranih na disketi in dostopnih na spletni strani(10), ni percipiran kot zgolj uporabnik telefonskih storitev, ampak kot potencialni aktivni člen pri snovanju low-budget inovativnih rešitev, ki kažejo na spremenljivost posameznih aparatur in njihovih komponent.

Vloga interneta ni več omejena samo na globalno komunikacijsko orodje, s katerim je moč iskati, zbirati in si izmenjavati informacije, objavljati publikacije, oblikovati virtualne interesne skupine, planirati in koordinirati akcije, ampak se vedno pogosteje uporablja kot orodje za neposredne akcije. Po Dorothy E. Denning (11)spadajo med takšne akcije tudi napadi, katerih cilj je onemogočiti normalno delovanje spletnih strani: virtualne blokade, avtomatizirane bombe prek elektronske pošte, vdori v računalniške sisteme, računalniški virusi itd. Denningova je različne tipe operacij razvrstila v tri glavne aktivnosti: aktivizem, hektivizem (12) in kiberterorizem. Medtem ko se ima prvo kategorijo za neproblematično rabo interneta, sta preostali dve že skoraj sinonim za računalniški kriminal. Od februarja letos v Veliki Britaniji velja novi zakon, Terrorism Act 200013, ki podaja razširjeno definicijo, kaj je terorizem. Po njej je vsak, ki "resno povzroča motnje v elektronskem sistemu" z namenom, da bi ogrožal ali vplival na vlado ali javnost, in to počne, da bi podprl "politično, versko ali ideološko načelo", opredeljen kot terorist. Regulation of Investigatory Powers Act pa policiji in varnostnim službam poleg zbiranja in shranjevanja informacij na spletu brez pooblastil dovoljuje tudi dostop do ključa za šifriran material(14). Paul Mobbs, član britanske hektivistične skupine electrohippies collective, kot razlog, zaradi katerega sta omenjena akta sploh prispela do parlamenta, navaja nepoznavanje bistva problema(15)>. Temu botrujejo izkrivljeno dojemanje termina pri medijih in politikih (16), slabšalne definicije, ki jih termin nadalje evocira, in umetno napihovanje fiktivnih groženj, ki naj bi jih hektivizem kot gibanje predstavljal industriji informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Mobbs hektivizem definira kot "karkoli, kar je možno opredeliti skozi kontekst"(17). Manifestira se kot free in open source software gibanje ali pa kot gibanje, ki promovira ideje elektronske državljanske nepokorščine in jih pretvarja v neposredne akcije proti virtualnim subjektom korporacij ali vladnih organov na spletu, itd. Kakorkoli, po Mobbsu je ključnega pomena za razumevanje različnih skupin njihovo dojemanje interneta, kar naj bi predstavljalo prvi korak v razvoju in vplivu na javno zavest, ki lahko ustvari novo okolje, kjer bo možna realizacija družbenih sprememb(18).

Boj za obstanek v poplavi komercializacije, nadzorovanja in cenzuriranja interneta in drugih medijev bíjejo mnoge aktivistične skupine. Etoy je umetniški kolektiv, ki deluje izključno na spletu. Njihove virtualne akcije opozarjajo na mračne prostore in šibke točke svetovnega spleta. V eni od njih, digital hijack, je bilo ugrabljenih na tisoče uporabnikov interneta. S subverzivno uporabo globalnih iskalnih sistemov so razkrili možnost manipuliranja mednarodnega podatkovnega omrežja. Edini prodajni artefakt skupine etoy so delnice (etoy.SHARE-CERTIFICATES), katerih imetniki po principu solastniškega razmerja sodelujejo v umetniškem projektu etoy. etoy danes pooseblja kolektivni uporniški duh, ki je pripomogel k zmagi v boju proti internetnemu gigantu eToys. Ta je od skupine etoy, čeprav je obstojala pred ustanovitvijo podjetja, zahteval ukinitev spletne domene.

Da izkoriščanje in zloraba moči, ki jo posedujejo korporacije, ne bi postala stalna praksa doseganja svojih ciljev, se je skupina (r)(tm)ark odločila posredovati. (r)(tm)ark povzema strukturo in funkcijo posredniške družbe, ki izkorišča ugodnosti "omejene odgovornosti". Kot finančni posrednik med izvajalci posameznih projektov, idejami in investitorji (r)(tm)ark podpira sabotažo korporativnih izdelkov. Tako so na primer pod okriljem (r)(tm)ark, ki prevzema popolno odgovornost za izvedbo vseh projektov, saboterji zamenjali glas med igračama Barbiko in GI Joeom, vnesli homoerotično vsebino v računalniško videoigro Simcopter itd. Prednost takega načina delovanja je (ob minimalnem finančnem vložku in času načrtovanja akcije) hitro pridobljena in razširjena publiciteta. Kljub senzacionalističnim prijemom, ki pritegnejo zanimanje medijev in javnosti, pa ima (r)(tm)ark za nujno metodo antikorporativnega aktivizma tudi redno objavljanje člankov, izdajanje videomateriala (Bringing IT to YOU!), sodelovanje na konferencah ter informiranje potencialnih investitorjev in saboterjev o aktualnih projektih prek spletnih strani.

V času, ko ima informacija vedno večji strateški pomen in je moč odvisna od dostopa do nje, se oblikujejo nove metode vojskovanja, ki temeljijo na principu "znanje je moč". Potencial, ki ga ima informacijska tehnologija kot "infoorožje" v "informacijski vojni" (infowar), se zavedajo tako vojni analitiki kot teroristi in nenazadnje aktivisti. V članku Cyberwar is coming! (19) avtorja John Arquilla in David Ronfeldt omenjata dva koncepta informacijskega vojskovanja: "kiber vojno" (cyberwar) in "mrežno vojno" (netwar). Kiber vojna, glede na nove organizacijske principe in uporabo tehnoloških vmesnikov, označuje velike spremembe v načinu vojskovanja. Temelji na zbiranju informacij o nasprotniku in motenju ter uničevanju komunikacijskih sistemov. V mrežni vojni pa je bistveno "... razbiti, poškodovati in modificirati tisto, kar ciljna publika ve ali misli, da ve o sebi in svetu okoli sebe. Mrežna vojna se lahko osredotoči na javno ali elitno mnenje ali celo na oba. Lahko vključuje javne diplomatske ukrepe, reklamne in psihološke kampanje, politične in kulturne subverzije, vključevanje v lokalne medije, infiltracijo v računalniška omrežja in baze podatkov ter promocijo idej disidentskih in opozicijskih gibanj prek računalniških omrežij." (20) Interdisciplinarnost, neodvisnost, inovativnost in angažiranost so lastnosti medijskih aktivističnih organizacij, umetniških kolektivov, civilnih iniciativ, socialnih gibanj, računalniških plemenskih skupnosti itd., ki kategorično zavračajo pasivno držo do aktualnih družbenih in političnih vprašanj in so največkrat glavni uporabniki metod mrežnega upora proti totalitarnim institucijam moči, potrošniški družbi in korporativni kolonizaciji sveta. Hiter razvoj in razširjenost informacijskih in komunikacijskih tehnologij zahtevata hitro reakcijo multinacionalne mreže uporabnikov, ki z (umetniškimi) eksperimenti in simulacijami kritično reflektirajo uporabo tehnoloških inovacij. Njihovo delovanje je prepoznano kot motnja v sistemu, vendar so ključni dejavnik pri vzpostavljanju globalne kritične javnosti.

Opombe: