tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki/ce / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnikov /

Eda Čufer
Pogovor z Ivano Keser

Najprej običajno uvodno vprašanje: Kdo si, kaj te je vzpodbudilo, da si se začela ukvarjati z umetnostjo? Še posebno s take vrste umetnostjo, ki je ne učijo na akademijah?

Še ko sem hodila na šolo za uporabne umetnosti, sem zelo pogosto obiskovala Muzej moderne umetnosti, in tam sem pač počasi spoznavala, da obstaja paralelni tok umetniškega ustvarjanja, paralelen tej akademski slikarski liniji. Tako sem pač med temi primeri izbrala nekaj imen, jih začela proučevati, in počasi  sem si ustvarila neko sliko, zemljevid oziroma nek svet. Ko sem na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu študirala slikarstvo, je bilo profesorjem že jasno, kaj me zanima in eden od profesorjev je rekel, da so tudi taki med nami, ki delajo stvari, kakršne bi morali delati šele, ko končajo študij. Skratka, obstajala so trdna družbena pravila, kdaj in s kakšnimi pogoji se kaj počne, in to me je še bolj motiviralo, da poiščem poti zunaj teh začrtanih okvirov.

In kako bi definirala te poti?

Jaz ne izhajam samo iz te likovne scene, temveč me zanimajo vsi mediji. Začela sem delati z videom, z instalacijo. Niti se nisem mogla odločiti, da bi se ukvarjala samo z vizualno umetnostjo. Zelo sta me privlačila tudi film in literatura. In vse, kar sem delala kasneje, je bil poskus spoja več disciplin. In temu sem še danes zavezana. To je, zavezana sem temu, da nisem zavezana nobenemu posameznemu mediju. Recimo, da gre vedno za kombinacijo slike in besede, ki meni osebno daje največ prostora.

Potemtakem je tvoj osrednji projekt Autorske novine (Avtorski časopis) neke vrste idealen spoj medijev?

Jaz tega projekta ne vidim kot izraz tiskane, grafične tehnike, temveč kot idejni prostor, znotraj katerega se lahko izrazim s sliko in besedo.

Kako si prišla do ideje, da narediš svoj časopis? Projekt je zelo družbeno kritičen, teoretski. Od kje ta impulz, razlog? Ali je to razmislek o novih odnosih med lokalnim in globalnih? Kako bi sama umestila ta projekt?

V resnici se nisem nikoli ukvarjala s teorijo ali filozofijo. Če bi se sama kdaj ukvarjala s filozofijo, bi jo vsekakor poskušala narediti bolj dostopno. Tako je tudi temeljna zavest, s katero se lotiš delanja časopisa, ta, da morajo biti informacije, ki jih posreduješ, široko dostopne, torej na nek način profane. Verjetno sem prišla na idejo o časopisu, ko sem pred nekaj leti sodelovala pri nekem projektu na Češkem, ki se je dogajal v neki ogromni stavbi z več kot sto sobami. To je bil nekdanji samostan, še pred sto leti je bil to samostan, potem pa so se v to stavbo naseljevale druge družbene institucije, drugi režimi, časi in tako naprej, tako da je bilo tam mogoče najti veliko >ideoloških odpadkov<. Delala sem svoj projekt, ki se je imenoval >Lokalne smeti<, to je bil projekt iz predmetov, ki so jih razni ljudje opredelili kot odpadke, jaz pa sem jih zbrala skupaj na neko krpo. Skratka, vse druge udeležence tega projekta sem prosila, naj mi prinesejo smeti in mi pomagajo realizirati projekt, tako da so se naenkrat na istem mestu znašli deli starega oltarja in deli škatle, ki se je uporabljala za volitve, pa knjige z navodili za zaščito pred jedrsko katastrofo in tako naprej. Tako so te smeti na koncu delovale kot zelo močan ideološki spoj vseh mogočih stvari. To me je vzpodbudilo k razmišljanju o konfrontaciji raznih ideologij in tako naprej. Toda že pred tem sem razmišljala o drugačnem časopisu. Časopis je medij, ki vsak dan doživlja inflacijo in poraz. Časopis se pač vrže stran. Na drugi strani pa jaz že kot otrok nikoli nisem hotela ničesar vreči stran. Doma sem imela cele gore smeti, tako da je bil to družinski problem. Skratka, od nekdaj se mi je zdelo paradoksalno, ta medij novic in tako naprej, da se namreč porabi toliko časa, da se razvije, razišče, artikulira neka ideja, tema, ki kasneje konča v smeteh. In na podoben paradoksalen način deluje cela civilizacija. Torej, kaj s temi odpadki? Seveda, časopis kot papir gre v reciklažo, toda kaj je z idejami? Tudi one se nenehno vračajo in se prav tako na neki način reciklirajo. To je ta dinamika, ki me zanima in to zanimanje izhaja iz moje navade, da zbiram smeti.

Ali imaš kakšna posebna pričakovanja ali >zorni kot<, kako naj bi ta projekt deloval na ljudi? Kaj, recimo, pričakuješ kot avtorica?

Vsi komentarji, negodovanja ali odobravanja, vse to kasneje zazveni v neki drugi, naslednji ediciji. Zanimiva je psihologija ljudi, kako reagirajo, ko vidijo, da je ta časopis brezplačen. Nekateri vzamejo po petnajst komadov, drugi pa se ga ne upajo niti dotakniti. Večina ljudi ima do tega časopisa enak odnos kot do katerekoli druge porabniške dobrine.

Verjetno ne bi nikoli šla v običajno distribucijo?

Verjetno ne. Poanta je v tem, da je to časopis brez vrednosti, brezplačen in dostopen širokim množicam. In opazila sem, da so ljudje danes z vsem prezasičeni. Nihče več nima časa niti koncentracije, da bi se na kar koli osredotočil. In pogosto se zgodi, da moje tekste komentirajo prav ljudje, za katere bi rekla, da sploh ne berejo.

To verjetno niso kritiki ali kustosi?

Seveda ne, moja izkušnja je, da me prav kustosi, ki naj bi znali brati tako vrsto dela, potem ko sem jim dala že ne vem koliko kopij, vprašajo, >pa o čem ti pravzaprav pišeš?<

Mogoče lahko preskočiva na drugo temo. Zanima me, kakšen je, na primer, tvoj odnos do tako imenovane kontinuitete v hrvaški konceptualni umetnosti. S Tomislavom Gotovcem in Aleksandrom Battistom Ilićem ste naredili projekt Weekend Art, ki ga Nada Beroš v nekem tekstu povezuje z Gorgono in tako naprej. Kaj misliš o tem?

Meni osebno je ta tradicija, ta kontinuiteta zelo pomembna. Še v času študija mi je bilo zelo pomembno verjeti, da ta linija, od, na primer zenitizma do Exata 51 in Gorgone do konceptualizma zares obstaja. Zdelo se mi je zelo smiselno, da posvetim nekaj časa študiju te tradicije. Zelo zgodaj sem začela tudi pisati o tem in vsekakor se ta premislek in ta izkušnja na neki način kažeta v mojem delu.

Mislim, da je hrvaška umetniška scena zaradi transparentnosti te avantgardne in konceptualne linije zelo specifična. Zelo močna in prepoznavna šola.

Strinjam se, čeprav je to zelo težko pojasniti. V nekem trenutku so name zelo močno vplivali Mangelosovi teksti, čeprav so mi bili, paradoksalno, enako zanimivi razsvetljenci, ki so živeli pred nekaj stoletji, predvsem njihova osebna korespondenca, ki seveda nima toliko zveze s samo razsvetljensko literaturo. Ti vplivi in razmisleki se vedno prepletajo in se odražajo v konkretnem delu na različne in nepredvidljive načine. Vsekakor pa moram reči, da mi največ pomeni cel opus Tomislava Gotovca. Verjetno je prav on človek, ki je najbolj vplival na moje delo. Prav zato, ker pokriva cel spekter medijev. Nikoli ni deloval v enem mediju, temveč je vedno imel idejo, ki jo je izrazil skozi različne medije. Seveda je pomembno kako umetnik preživi svoje življenje. Pri Gorgoni je, na primer, škoda, da so se nekateri umetniki kasneje distancirali od te svoje mladosti. Ne vsi. Kožarić je ostal to, kar je bil.

Kako ste prišli do ideje za projekt Weekend Art?

Aleksander in jaz sva delala razstavo >EgoEast<. S še tremi kolegi smo iniciirali ta projekt, ki je leta 1992 bil nekakšnen pregled nove hrvaške umetnosti, in to je bila prva razstava po razpadu Jugoslavije, ki se je ukvarjala prav s situacijo na Hrvaškem. Tako sem za katalog napisala tekst z naslovom >Kronologija - kratek pregled hrvaške umetnosti od leta 1950 do danes<. Pri tem se mi je delo Tomislava Gotovca pokazalo kot neverjetno in ključno in tako smo se začeli intenzivno družiti. To je postalo čisto prijateljstvo. Vsi trije smo strastni filmofili in sploh smo ugotovili, da imamo veliko skupnega. Tako smo začeli za vikende hoditi na Sljeme, to je hrib nad Zagrebom, in se začeli fotografirati. Tako smo čez teden vsi delali, čez vikend pa smo postali umetniki, kar je dalo temu projektu nekakšno sociološko komponento.

In o čem ste se pogovarjali na teh sprehodih?

Predvsem o filmu in tudi o drugih stvareh.

In nikoli niste razmišljali, da bi te pogovore snemali?

Smo, smo. Toda to je problem obdelave, selekcije, zgoščanja. Tudi brez avdio in video snemanja smo imeli okrog 800 diapozitivov.

Skratka, niste razmišljali dokumentaristično?

Ne. Osebno sem zelo nagnjena k avtocenzuri, k prečiščevanju, tudi ko pišem. To je tudi eden od razlogov, da verjamem in pogosto povem, da lahko na >štirih straneh časopisa povemo več kot z veliko razstavo<. Ne zanima me inflacija besed ali dejanj. Besed je že tako ali tako preveč okrog mene. Ko uporabim besedo, hočem, da ima moč slogana.  Mislim, da sta to duh in psihologija časa, v katerem živimo. To je čas žepnih izdaj. Vse mora biti na pladnju, kratko in zabavno. Psihologija ljudi v prejšnjem stoletju je bila povsem drugačna. Vozili so se s kočijami in brali romane. Danes je model kratka zgodba ali nekaj, kar lahko hitro konzumiramo. Iz tega razloga tudi nisem slikarka ali kiparka. Zato, ker mislim, da mora v delu obstajati tudi sled časa, ne samo sled časa v materiji, temveč tudi kot sociološka komponenta.

Tvoje umetniško delo kot večina konceptualnih ali postkonceptualnih umetniških del že vsebuje tako imenovano >kuratorsko< dimenzijo. Ti si sama organiziraš delo. Na drugi strani pa so danes kuratorji ali kustosi specifičen fenomen in imajo veliko moč. Kakšno je tvoje mnenje o tem pojavu, o povsem novi figuri kuratorja-zvezdnika v zadnjih desetih letih?

Jaz seveda verjamem v enakopraven odnos med umetnikom in kustosom in mi ni všeč ta nova tendenca, ki jo omenjaš, da umetniki postajajo material, ilustracija kustosove ideje. Bolj mi je všeč, ko umetnik in kustos skupaj delata na neki ideji. Če gre samo za ilustracijo ideje, zakaj so potem sploh potrebni umetniki, zakaj potem kustosi raje ne pišejo knjig?

In kaj misliš, zakaj kustosi ne pišejo knjig?

Zaradi te kompleksne okoliščine, da je treba stvari ilustrirati, da bi jih sploh še lahko približali širši publiki. To je pač linija manjšega odpora.

Kaj misliš o novih situacijah, ki so jih prinesla 90. leta v umetniških trendih? Kaj misliš, na primer, o fenomenih, kakršen je Manifesta, ali o velikih razstavah, na primer After the Wall, Actions and Positions, skratka o tej težnji, da se v velikem zamahu strukturira neki prostor, ki nima svoje zgodovine in svojih institucij?

Seveda je razlika ko delaš, ne bom rekla na Zahodu, ampak tam, kjer obstaja trg, ali pa tam, kjer trga ni. Jaz sem veliko razmišljala o tem, kako proizvesti delo, ki nekaj pove, a je vseeno poceni, in to je lahko zelo utrujajoče. Toda na drugi strani ti ta nezmožnost produkcije da tudi neko odgovornost in tudi čas, da se bolje koncentriraš in ne proizvajaš in ne razstavljaš rutinsko. V državah, kjer ni trga, je pozicija umetnika veliko bolj odgovorna, saj je umetnik prisiljen prevzeti odgovornost in razsojati o stvareh, saj ni nikogar, ki bi opravil to delo namesto njega. Umetniki so v teh prostorih pravzaprav edini, ki razumejo, kaj se je zgodilo pred 20 ali 30 leti, poleg kustosov in teoretikov seveda, in zato morajo neprestano vzdrževati to vidljivosti. Zato sva z Aleksandrom Battistom Ilićem delala razstavo EgoEast, zato pišem o drugih umetnikih in tako naprej, zato smo se zdaj lotili projekta Community Art. To so geste, ki delujejo proti logiki, da je današnji vzhodnoevropski umetnik samo ilustracija tega vzhodnoevropskega umetnika, samo statistika in tako naprej. Vzhodnoevropski umetniki se zadnjih deset let sprehajajo po teh velikih razstavah, medtem ko se v njihovih lastnih okoljih dogaja zelo malo smiselnega. V lokalnih institucijah se le redko kdo trudi, da bi artikuliral to, kar se dogaja, in tako vse ostaja v nekakšni zmedi. Po drugi strani pa na Hrvaškem obstaja zelo močna neformalna scena, ki v resnici ustvarja živo produkcijo in ki se organizira zunajinstitucionalno. Zato se mi zdi pomembno, da vsak posamezni umetnik neprestano artikulira svoj lastni prostor.

Kako bi definirala mejo med umetnostjo in aktivizmom?

Mislim, da te meje v situacijah, kjer ni organiziranega sistema, ni. Zdi se mi, da je mogoče celo težje drugače organizirati skupnost v kulturah, ki imajo organizirano infrastrukturo. Tam je ta meja med aktivizmom in umetnostjo zato bolj očitna.

Ali dobivaš za svoje projekte dotacije od države?

Do danes še nikoli nisem dobila denarja od države, čeprav sem se trudila za to.

To pomeni, da kdor obstaja globalno, ne obstaja lokalno in narobe? Vseeno se mi zdi strateško zanimivo to, kar sta z razstavami ukrajinske in potem baltiške sodobne umetnosti in pozneje z razstavo The Misfits na kuratorskem področju naredila Branka Stipančić in Tihomir Milovac. Da sta v Zagrebu predstavila tuje fenomene in potem še izvozila razstave, ali da sta obdelala lokalni fenomen in ga prav tako izvozila. Nekaj podobnega, a mogoče celo bolj subtilnega, kot so denimo projekti Zdenke Badovinac, Bodyand East ali zbirka Arteast 2000+. Bolj subtilno v smislu, da gre za manj ambiciozne, a vsebinsko ne manj pomembne korake.

Absolutno, to so izjeme, takšne dinamike bi morale vedno obstajati, se podpirati. V to smer bi se morale razvijati lokalne kulturne politike.

Pa se ne?

Delo na razstavi EgoEast mi je odkrilo nek zakon lokalne skupnosti. S to razstavo, ki smo jo organizirali v Zagrebu, smo poskušali narediti nek prerez na več nivojih. Aleksandar Battista Ilić je bil zelo spreten pri v zbiranju denarja pri sponzorjih, jaz sem napisala tekst, ki je poskušal zaobjeti neko zgodovinsko perspektivo. Poskušala sem biti nevtralna in objektivna. Zdi se mi, da si tega še danes nihče ne upa. Biti objektiven, analitičen. Zgodovina je tabu. Vedno je treba premisliti in se izogibati imenom. Omenjanje imen je nevarno. Praksa je, da se vedno omeni nekaj prijateljev, medtem ko vse drugo ne obstaja. To je nekakšen fenomen selektivne zgodovine. Jaz sem se prav potrudila in poskušala napisati splošen tekst. Take stvari tukaj niso zaželene, ker je pač lokalna logika takšna, da moraš upoštevati in ubogati tisto linijo, ki te je postavila na neko mesto, ti dala neko pozicijo. Obstajajo torej mreže interesov, področja so vnaprej pokrita in tukaj ni demokracije, strokovnosti, internacionalizma ali preproste želje, da bi se kaj spremenilo. Na EgoEast smo prvič neposredno opozorili na temelje sodobne umetnosti na Hrvaškem, pri čemer smo se sklicevali na Gotovca, Kristla, Mangelosa in Kožarića. In ta razstava je povzročila, da so nas izobčili, ker smo povzročili pravo histerijo. To se seveda zgodi povsem spontano, če hočeš na silo povezati vse te različne lobije, da bi dobil neko širšo sliko. Ne da bi sploh vedel, kaj pravzaprav delaš. In temu je sledil projekt Weekend Art, ki je bil neke vrste prebolevanje te situacije.

Ali mi lahko poveš še kaj o svojem, vašem najnovejšem projektu Community Art?

Ideja community art (skupnostna umetnost) združuje načine delovanja, katerih cilj je razvijanje dialoga med posameznikom in skupnostjo, med posamezniki in skupinami ter institucijami. Dela, ki izhajajo iz te ideje, se pogosto ne realizirajo v materialnih in oprijemljivih oblikah. Poudarek je predvsem na procesu. Community Art je tudi šola, ki poskuša omogočiti študij vsega tistega, česar ni mogoče najti na univerzah. Projekt je organiziran na več nivojih, v obliki predavanj, predstavitev, diskusij za študente, dogodkov, ki so namenjeni širši javnosti, ali kot tematsko določene javne diskusije kakršna je, na primer >Paradigma konflikta<. Poudarek je na ideji o povezovanju umetnosti, sociologije, aktivizma, urbanizma, arhitekture, psihologije, psihoanalize, antropozofije in drugih področij. Program šole je zasnovan na ideji o permanentnem razvijanju kritičnega mišljenja, na ideji senzibilizacije percepcije in na holističnem prijemu.

Načrti za prihodnost?

Ena od zame najbolj pomembnih stvari v prihodnosti je vzdrževati intenzivnost dela v okviru Community Art, ki jeseni nadaljuje z delom. Za leto 2004 pripravljam knjigo kot umetniško delo, ki bo vsebovala predvsem tekste in podobe, povezane s fenomeni medijev in medijske dezinformacije. Potem nameravamo nadaljevati s projektom Weekend  Art, ki bo svojo paralelo Medvednice nad Zagrebom doživel v gozdovih Vermonta in New Yorka. Vse se v glavnem vrti okrog scenarijev in to je tisto, kar me najbolj zanima.

julij 2002