Eda Čufer
Pogovor s kolektivom WHW
(Ana Dević, Nataša Ilić, Sabina Sabolović)
Kolektiv kustosinj WHW je nastal v zelo specifičnih okoliščinah, ob pripravi razstave, ki je bila posvečena ponovni izdaji Komunističnega manifesta, ki ga je leta 1998 v hrvaškem prevodu natisnila založniška hiša Arkzin v Zagrebu. Komunistični manifest je zelo simbolična vzpodbuda. To je delo, ki pripada nekemu nazoru, nekemu pogledu na svet. Sklepam torej, da je za vas t. i. družbena pozicija, s katere delujete zelo pomembna. Kako bi jo opredelile?
WHW-NI: Knjiga je bila izdana leta 1998 in v tem času so se na Hrvaškem pojavile prve pobude, ki niso bile povezane z obstoječimi kulturnimi institucijami. V tem času je Igor Grubić realiziral projekt 22 % - Knjige in družba. To je bila enodnevna instalacija po celem mestu, v kateri je sodelovalo več kot štirideset umetnikov, ki so se organizirali proti uvedbi 22 odstotnega davka na dodano vrednost, ki je podražil knjige. V tem času se je kot ena od pobud in projektov protivojne kampanje in časopisa Arkzin osamosvojil Attack, ki še vedno deluje in tudi Attack je takrat organiziral razstave, ulične gledališke predstave, performanse in tako naprej. To je bila družbena klima, v kateri smo začele, in ki je bila in še vedno je pomembna za nas.
Kaj je to Attack, ali je povezan z organizacijo Ghetto Attack, ki deluje na Dunaju?
WHW-NI: Attack ali Autonomna tvornica kulture je bil v začetku mišljen kot odprt družbeni prostor, v katerem se bodo lahko realizirale različne družbene iniciative in programi. Na začetku je Attack deloval v stari tovarni igrač, kasneje pa je začel delovati kot nekakšen klub, kot del proti-globalizacijskega gibanja.
Tako se je začela okrog leta 1998 vsa ta rigidna, zaprta hrvaška zgodba nekoliko mehčati, razslojevati. In zdelo se nam je, da bi bilo celo mogoče narediti projekt, ki bi bil lahko na eni strani družbeno provokativen, ki bi odprl nekatere teme, o katerih se do takrat ni pogovarjalo, na drugi strani pa se je zdelo, da postajajo kulturne in umetnostne institucije čedalje bolj odprte in da bi se dalo z njimi sodelovati.
Obdobje vladavine prvega demokratično izvoljenega predsednika Tuđmana v začetku 90. vsekakor ni bil korak naprej, ampak velik zastoj za hrvaško družbo. Kako ste doživljale to obdobje?
WHW-NI: To se je pri nas kar dogajalo brez kakršne koli refleksije. Ko smo začele delati konec 90. let, smo se hotele nekako priklopiti na energijo s konca 80. let, na to, kar se je dogajalo pred Tuđmanom, ko je bila scena še živa. In tudi sam koncept naše prve razstave poskuša povezati ti dve izgubljeni generaciji. In tudi vse, kar zdaj delamo, je ves čas poskus, da se ponovno vzpostavi ta kontinuiteta. Cela 90. na Hrvaškem lahko percipiramo samo kot prekinitev te kontinuitete.
Kako v tej kontinuiteti doživljate razliko med 70. in 80. leti na hrvaški sceni? Umetniška scena 70. let je bila prav na Hrvaškem izrazito močna.
WHW-NI: Jaz 80. leta doživljam predvsem kot uživanje sadov 70. let. V 80. je delovala galerija PM, ki je realizirala pobudo artists run space iz 70. let. Skratka, vse te energije, kot so Sanja Iveković, Dalibor Martinis, Mladen Stilinović in drugi, vse to se je v 80. letih strnilo v projekte te Galerije proširenih medija, PM, ki jo je vodil Mladen Stilinovič. In tako so se 90. leta začela, ko je bila Galerija PM izgnana iz >Starčevićevega doma<, kamor so na začetku vojne vdirali pripadniki HOS-a, in pravovernih enot Hrvatske stranke prava, in metali umetnike ven in tako naprej. Mislim, da ta slika govori sama zase, da pove vse o tem, kar se je zgodilo v 90. letih. Govori pač o trenutku, ko vojska vdre v galerijo in se bojuje proti umetnikom.
Mene vedno zanimajo paralele. Mogoče je imela v Ljubljani v 80. podobno funkcijo kot Galerija PM Galerija ŠKUC, čeprav se mi zdi, da tu akterji iz 70. let niso bili tako prisotni, da se je scena v Ljubljani v 80. letih začela nekako iz točke nič.
WHW-AD: Pri nas so se stvari uspele nekako mitologizirati. Ni bilo katalogov, relevantne dokumentacije in tako naprej. To so zgodbe, ki se jih nismo učili na fakultetah, temveč smo jih raziskovali na svojo pobudo. Večina stvari iz 70. let je do naše generacije prišla kot neke vrste ustno izročilo. To so bile nekakšne urbane sledi, ki so se prenašale iz generacije v generacijo. Seveda obstaja ta povezava med 70. in 90. leti, ki mislim, da je nastala spontano. In mislim, da je tu zelo pomemben element, ki povezuje, prav ta imperativ zunajinstitucionalnega organiziranja. In tukaj pravzaprav ne more biti pravih razlik, to je ali smo mi kustosi ali umetniki, ki se povezujemo. Tudi zame je eden od temeljnih mejnikov akcija Igorja Grubića, ki je nastala ob tridesetletnici Rdečega peristila. Rdeči peristil je, kot vemo, legendarna skupina iz konca 60. in začetka 70. let iz Splita, ki je prebarvala splitski peristil v rdečo barvo. In Grubić je naredil paralelno akcijo, ki je bila anonimna in se je imenovala Črni peristil - naslikal je črn madež na ta isti peristil, to je bilo leta 1998, in kasneje je Grubić razstavil dokumentacijo, ki je povzročila razburjenje.
WHW-NI: Leta 1998 je bila tudi prva razstava Grupe šestorice autora, s katero je ta skupina dobila svojo legitimnost, katalog in tako naprej.
WHW-AD: To je bil pač trenutek, ko je ta letargična situacija iz časa Tuđmanove vladavine dosegla vrh in so se stvari morale začeti spreminjati.
WHW-SS: Situacija je naenkrat postala živahna. In vsi, ki so obiskali Zagreb sredi 90. in se vračajo konec 90., ne morejo prezreti, da se res čuti velika razlika. In to, kar je meni zanimivo, je, da so se začele te mlajše generacije iz vseh možnih perspektiv grupirati in samo-organizirati. K temu je zelo veliko pripomogel Multimedijski institut mi2 in njihov klub Mama v Zagrebu, ki je postal prvi neprofitni kulturni prostor pri nas, in vsak, ki ga obišče, lahko dobi svoj termin, tehnično pomoč ali prostor, da kaj naredi. S tem se je na nekako realizirala pobuda in ideja Attacka.
Kakšna je bila v 90. letih funkcija Sorosovega centra za sodobno umetnost v Zagrebu?
WHW-NI: Od samega začetka je funkcioniral zelo dobro, in mislim, da je pomagal določeni generaciji, naredil pomembne projekte - na splošno pa mislim, da je največja zasluga Sorosovega centra za sodobno umetnost v Zagrebu produkcija katalogov, ker teh možnosti prej resnično ni bilo.
Kako funkcionirate kot trio? Ali med vami obstaja delitev vlog?
WHW-SS: Precej kaotično.
WHW-AD: Obstaja delitev, s tem, da vse tri delamo vse, delo pa si delimo v skladu z možnostmi in časom vsake izmed nas.
Na vašem predavanju se mi je zdelo, da se zelo dobro dopolnjujete in usklajujete različne potenciale.
WHW-NI: Zavestno ne delimo vlog, ampak poskušamo dati druga drugi prostor in seveda vsaka poskuša delati tisto, kar dela najbolje.
WHW-SS: Mislim, da je osnova našega delovanja, da se zelo trudimo, da vse stvari najprej zelo izčrpno predebatiramo. To seveda niso pogovori pred računalnikom, temveč na čim daljših kavah, čim boljših večerjah, kosilih in tako naprej. In tu se nekako ustvari takšna naravna delitev vlog ali kakor koli že to lahko imenujemo.
Zanima me vaš odnos do politike in ideologije kustosa. Hrvaška se mi zdi specifična prav po tem, da imate tukaj res veliko dobrih in uspešnih kustosov, ki so zelo povezani z umetniškimi praksami. Ali imate vzornika med lokalnimi ali mednarodnimi kustosi?
WHW-NI: Mislim vsaj, da ne izhajamo toliko iz tradicije, politike ali ideologije kustosa, ampak da je naše razmišljanje veliko bolj povezano z družbenimi projekti, kot so Mama, Arkzin in tako naprej. Vizualna umetnost je področje, ki ga šele počasi odkrivamo.
Vsekakor je razlika med pojmom kustosa kot zastopnika muzeja ali institucije, potem kustosa kot nekakšnega ideologa neposrednih umetniških praks, ki je, na primer, nastal s konceptualo, do te nove figure kustosa-zvezde, ki se je oblikovala prav v 90. Kako se vidite v tej tradiciji?
WHW-AD: Mislim, da nismo zavestno iskale nobenega modela ali se naslanjale na kakšno tradicijo ali kaj podobnega. Ta način dela smo izbrale spontano. Ko smo delale prvo razstavo, ki je imela tako jasno družbeno izhodišče, smo poskušale preprosto definirati, kakšna je naša naloga in kakšna bi lahko bila pri tem vloga kustosa. In takoj smo prišle v konflikt z okoljem, saj smo se v tej vlogi znašle brez konkretnega družbenega položaja, brez uradne funkcije, brez moči. Tako, da smo svoj profil zgradile skozi sam proces dela. Razstavo smo delale več kot šest mesecev. Potem je pomembno poudariti, da se ta institucija kustosa kot velikega ega razlomi na več manjših egov, če delaš v skupini. In to je zelo važno. Na eni strani nam to daje več moči v smislu delovanja navzven, na drugi strani pa je to tudi varovalka pred prevelikim avtoritativnim razmišljanjem in nastopanjem.
WHW-NI: To pomeni, prvič, da je avtorstvo kolektivno, in, drugič, da naše delo ni striktno povezano samo z delom kustosa. Ne samo da zasnujemo koncept in postavimo razstavo, temveč naše delo obsega vse od finančne konstrukcije, organizacije, do stikov z javnostjo. To je celosten projekt. Vsaka razstava, projekt, ima različne cilje. Že sama ideja, da lahko zberemo denar mimo obstoječih struktur moči, da se ideja lahko plasira mimo teh struktur, ima popolnoma isto težo kot vprašanje, ali bo sama razstava dobra ali ne.
WHW-SS: Rade poudarjamo, da nikoli ne delamo samo razstave. Seveda sama razstava ni nič negativnega, toda za nas je pomembno, da delo na nekem projektu potegne za sabo širše družbene nivoje, ki jih raziskujemo in potencialno tudi spreminjamo. Trudimo se odkrivati in delati to, kar je potrebno. Pa naj je to prevod knjige ali teksta ali razstava ali kakšen drug projekt.
WHW-NI: Zato smo se tudi poimenovale >Što, kako i za koga<. To vprašanje se je postavilo, ko smo delale projekt Što, kako i za koga, povodom 152. godišnjice izdaje Komunističkog manifesta (Kaj, kako in za koga, ob 152. obletnici izida Komunističnega manifesta), in mislim, da so osnovni koncepti našega delovanja vsebovani v imenu. To so vprašanja, ki definirajo delovanje vsake ekonomske organizacije, kajti ta moment ekonomije se nam zdi seveda ključen. Z vsakim projektom poskušamo čimbolj konkretno intervenirati v družbeni prostor z neko temo, vprašanjem. S prvim projektom, s Komunističnim manifestom, se nam je zdelo pomembno odpreti nek kontekst, postaviti vprašanje, kaj so ta 90., ko se tukaj ni moglo videti nič, kaj so ta leta, ki smo jih preživeli v popolni izolaciji. Hotele smo poudariti, da ni tabu, če se v 90. ukvarjaš z vprašanji ekonomije in komunizma in da se ta vprašanja postavljajo povsod po Evropi. Pri projektu Broadcasting, posvečen Nikoli Tesli v Tehničnem muzeju v Zagrebu leta 2002 se nam je zdela zelo pomembna serija predavanj. Pri zadnjem projektu Start istega leta pa se nam je zdela pomembna intervencija na podlagi sklepa, da nihče ne dela z mladimi, četudi vemo, da na mladih stoji prihodnost.
WHW-SS: In to so resnično vprašanja, o katerih ves čas razmišljamo in se o tem pogovarjamo. Imamo ogromno idej, toda vedno je pomembno, da se osredotočimo, da to delamo tukaj, potem je na vrsti vprašanje, kako, in tako naprej. V resnici ne dobimo prav ničesar avtomatično, vse si moramo izboriti, iznajti načine, kako priti do stvari, kako ustvariti prave razmere in tako naprej.
WHW-AD: >Što, kako i za koga<, zrcali zavest, da nikoli ne deluješ v vakuumu, v praznem prostoru, temveč vedno v konkretnem prostoru, kjer že obstajajo neke strukture, konvencije in načini delovanja in tako naprej. In naša ideja je vedno, da kaj malega premaknemo v tem prostoru. Poleg zavesti, da delujemo tukaj, pa nam je prav tako pomembno, da poskušamo komunicirati univerzalno in da to, kar mi počnemo tukaj, lahko vedno komunicira z nekim drugim okoljem, sistemom in tako naprej. Ko smo predstavile razstavo Komunistični manifest oziroma drugo izdajo >Što, kako i za koga< na Dunaju, smo naredile drugačno razstavo z večinoma istimi deli. Z ene strani je obstajal diktat prostora in z druge strani diktat konteksta.
Ali poznate tekst oziroma knjigo Relacijska estetika Nicolasa Bourriauda in kaj mislite o tem tekstu?
WHW-NI: Meni je to vsekakor zanimiv tekst, čeprav se mi zdi zelo ideološki. Sama nisem povsem prepričana, da se umetnost odreka temu, da bi hotela spreminjati svet in se zadovoljuje samo s temi majhnimi koraki.
WHW-AD: Tudi meni se zdi ta tekst izredno zanimiv, čeprav ga verjetno ne smemo brati kot sintezo, temveč kot trenutni, očitni simptom. Zelo zanimivo bi bilo, če bi se skušala ta osnovna teza sistematizirati v določenem časovnem obdobju, v perspektivi s konca 60. let in na 70 leta.
In vaš odnos do teorije na splošno? Kakšna je njena funkcija pri oblikovanju kontekstov umetnosti danes?
WHW-AD: Teorija nam je vsekakor izredno pomembna. A četudi je naše delo očitno tesno povezano z določenim teoretskim profilom, smerjo, še vedno obstaja neodvisno od nje. Teorija je pomembna in ima še vedno veliko zmožnost refleksije, čeprav umetnost ne bi smela obstajati samo zato, da ilustrira teorijo. Umetniške refleksije morajo neodvisno posegati v družbeno realnost in so lahko, ne pa nujno, usklajene z določenimi teoretičnimi tezami in interpretacijami.
Se vam ne zdi, da je danes samo še teorija neke vrste amalgam, ki povezuje vse te razdrobljene lokalne in globalne skupnosti, tako kot je bila to nekoč ideologija? Komunizem, socializem . V tem kontekstu me zanima, kakšen je vaš odnos do vprašanj lokalno-globalno, Vzhod-Zahod in tako naprej.
WHW-SS: Strinjam se. Osebno mislim, da je lokalna situacija pri nas tako težka, da ji je treba posvetiti vso pozornost. Seveda pa odpirati lokalno vedno pomeni tudi vztrajati pri dialogu z globalnim.
To pomeni, da vam perspektiva Vzhod-Zahod ni tako pomembna?
WHW-NI: Je, pri delu na razstavi Komunistični manifest smo se morale verjetno največ ukvarjati z vprašanjem, ali to je, oziroma bo vzhodnoevropska razstava. In mislim, da smo v nekem trenutku z velikim olajšanjem ugotovile, da to ne bo vzhodnoevropska razstava. Da to ni potrebno. Na tej razstavi je sodelovalo 47 umetnikov, od katerih jih samo 10 ni bilo z Vzhoda, toda bilo nam je zelo pomembno, da se razstava ne omeji na Vzhod.
WHW-SS: Nasploh pa je komunikacija z sosednjimi organizacijami kakršne so SCCA v Ljubljani ali s Šolo za zgodovino in teorijo umetnosti v Beogradu, nekako naravna. Potrebe so zelo podobne. In tako je normalno, da se nekako povezujemo, saj tako v Ljubljani kakor v Zagrebu in Beogradu obstaja potreba, da se vabijo neki ljudje, da se organizirajo predavanja, da se prevajajo knjige. Tako je normalno, da komuniciramo in združujemo moči, da bi lahko naredili čimveč.
WHW-NI: In dejstvo je, da bolje poznamo vzhodnoevropsko sceno.
Kaj pa vaš odnos do vseh teh velikih projektov, ki so zaznamovali 90. leta. Kateri so za vas najpomembnejši?
WHW-NI: To so vsi lokalni projekti, ki smo jih že omenile, potem razstava Zagrebški salon po izboru kustosa Igorja Zabela, ki je bila prva razstava, na kateri je tuji kustos izbral domače umetnike in jih predstavil domači publiki. Potem trend, ki ga je od Luksemburga naprej razvijal projekt Manifesta. Za nas je bila zelo pomembna izkušnja stažiranja pri projektu Laboratorioum Barbare Vanderlinden in Hansa-Ulricha Obrista. S Sabino sva tam delali najnižja dela in se pri tem veliko naučili o tem, kako metodološko izpeljati tak projekt, ki je bil tudi zasnovan zunaj institucij.
WHW-AD: Tudi vse, kar se je dogajalo v Ljubljani, projekti Moderne galerije in Galerije ŠKUC.
WHW-SS: Jaz sem tudi mesec dni delala na razstavi After the Wall z Bojano Pejić in ta projekt nam je bil prav tako zelo pomemben. Tam sem dobila veliko informacij in kontaktov in predvsem se nam je s tem projektom izoblikovalo stališče, kako se lotiti naše razstave, in da to ne bo razstava, omejena samo na Vzhod.
Kaj pa izkušnje s projektom Start. Ali ste zaslutile kakšen nov trend, spremembo klime, ki je mi še ne vidimo?
WHW-NI: V principu ne gre za trend, res ne. Ko smo delale ta projekt z najmlajšimi umetniki, se nam je zdelo, da vsa ta vprašanja 90. let, kot so vprašanja tranzicije, nacionalne identitete, ekonomskih meja, niso več tako dominantna vprašanja za najmlajšo generacijo. Ti umetniki se ukvarjajo predvsem s svojo individualno identiteto in opazimo lahko, da se vse bolj obračajo proti medijema slikarstva in kiparstva.
WHW-AD: Vsekakor ni mogoče govoriti o trendih, temveč prej o nekakšnih novih smernicah. Meni je bila zanimiva predvsem ta velikanska neobremenjenost, s katero se ti mladi ljudje lotevajo realizacije teh projektov. Obremenjeni niso ne s tem, da bi navezali dialog z nekim sklopom problemov, niti s tem, da bi naredili nekaj novega.
In še za konec, kako na vaše intervencije reagira lokalna skupnost?
WHW-NI: Običajno, bi rekla. Mlajše generacije nas bolje sprejemajo kot starejše. Mislim, da nam pomaga tudi to, da se veliko kažemo v medijih. Ta medijska podoba nam je gotovo pomagala, da so naši projekti prišli do večjega števila ljudi, gledalcev.
WHW-AD: In mislim, da smo si pridobile spoštovanje, priznanje za to, kar delamo, in priznanje, da smo nek subjekt v tem prostoru, ne glede na to, ali naše delo odboravajo ali zavračajo.
julij 2002