tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki/ce / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnikov /

Dušan Dovč
Edini učenosti, ki kaj veljata, ali finančna rekonstrukcija

Vračanje v čas, ko se je zgodila razstava Camera lucida, v daljni junij 2002, in polaganje računov je danes vsekakor prijetno. Razstava se je zgodila in nismo bankrotirali. Novinar Mladine je prijazno komentiral, da se pri izbiri teme razstave tečajniki nismo ravno pretegnili; da pa umetnost, ki kot svoje osnovno izrazno sredstvo uporablja svetlobo, lahko v vročih poletnih mesecih ustvari alternativen prostor za zapik. Izplen: dobrodošlo, torej.

S stališča nekoga, ki se je prostovoljno javil za t. i. >fundraiserja<,je bilo po nekaj mesecih priprav, sprejemanja odločitev, katere umetnike in katera dela uvrstiti na razstavo, potrebna res samo še potopitev v svetlobni minimalizem in kaos hkrati. Na razstavi se je tako bleščalo od >low-tech light showa< Ivana Marušića Klifa, >neproblematičnih svetlobnih pleksi objektov< Dušana Tršarja, >s precejšnjim številom visokovatnih žarnic prepredene table< Mirjane Vodopija, >svetlobne improvizacije< Gorana Petercola, >tihožitja iz s smolami obdelanih plošč, antikvitetnega diaprojektorja in barvnega ventilatorja< Borislava Benažića in Antuna Motike ter >interaktivno-zvočno-vizualnega inkubatorja< Uršule Berlot in Taa G. Vrhovca Sambolca.

Vsi opisi del so le dobronameren komentar finančnih investicij v umetnine. Žal so finance, ali vsaj misel nanje, v precejšnji meri narekovale ritem nastajanja razstave. Ali je umetnost danes res lahko neodvisna od takšne profanosti, kot so finance?

Tavanje v temi

Na tečaju smo med drugim trenirali tudi delo v skupini. Ker smo za to spretnost potrebovali kar nekaj mesecev, smo se v vmesnem času le fiktivno poigravali s stroškovnikom razstave. Prvi razrez stroškov je bil ­- in mora biti - najnatančnejši; vsak telefonski klic je strošek in vsaka dobra volja nekaj stane. Vsaj na začetku, ko se ji še pravi avtorski honorar. Potem se je treba razgledati po zemljevidu morebitnih financerjev, javnih in zasebnih. Nekaj zagonskih sredstev, ali, kot se je pokazalo na koncu, večino, nam je namenil SCCA. S posebnimi prošnjami smo poskušali pridobiti na svojo stran še vse tiste, ki jim funkcija v državni upravi omogoča, da po svoji vesti razdelijo kakšen tolar. 

Zatišje svetlobe

Razsvetljenje je bilo dobesedno: ukvarjali se bomo s svetlobo. Povezali smo jo še z digitaliziranim zvokom in videom, galerijo pa preuredili tako, da je postala prostor za psihično kontemplacijo in fizično ohladitev. Iskanje morebitnih financerjev je postalo bolj načrtno in usmerjeno. Strateški cilj je bil določen: producirati enega od eksponatov in ustrezno razstaviti vse druge. Cilj je bil spočetka preambiciozen, nedosegljiv. K produkciji dela smo povabili podjetje, ki se ukvarja s svetili. Njihov interes ni bil naključen, saj so že večkrat sodelovali z umetniki. Ker pa so bila naše ambicije prevelike in pričakovanja drugačna, je zainteresirano podjetje prekinilo sodelovanje. Nauk te zgodbe je preprost: dokler cilj ni (vsaj delno) uresničljiv, dokler zasnova umetniškega projekta še ni natančno definirana, je za vsako povabilo sponzorja prezgodaj. Ko se je pokazalo, kaj sploh pomeni produkcija dela, smo lahko ustrezno preusmerili energijo in finančna sredstva. Z energijo-navduševanjem smo dobili kar nekaj materialov sponzorsko, s financami pa pokrili najnujnejše in neizogibne izdatke. In pred tem zanje barantali z običajnim slovarjem >delavca na področju kulture<: umetnost je neprofitna in neustrezno podprta od države; položaj sodobne (likovne) umetnosti je specifičen, saj je krog njenih odjemalcev omejen. V ustreznem trenutku smo pokazali naše štiri ase: razstava je del izobraževalnega procesa, mladi kustosi in umetniki potrebujejo priložnost, svetloba je aktualen nesnovni likovni izraz, otvoritev je množično obiskana. Legitimno smo uporabili še osebna poznanstva. Tudi stroškovnik razstave je postal bolj realen, seveda s precej obsežno postavko, namenjeno nepredvidenim stroškom.

Več luči!

Nekaj dni pred otvoritvijo je prišel čas, da svetlobo ujamemo v galerijske prostore. Že naša kadrovska struktura je predvidela, da bo nalogi najbolj kos kustos, vodja tehnične ekipe. Njegova iznajdljivost in dobra volja sta bili neprecenljivi. Za takšne zasluge finančne konstrukcije nimajo postavk. Razlog je en sam: dobra volja je nemerljiva. Prav zato so marsikatera končna finančna poročila v kulturi le približki; delež prostovoljnega in neplačanega dela se lahko razbere le med vrsticami in je kot tak le spomin na udarniške akcije, ko so se gradili zadružni domovi in ceste. Če bi se tudi prostovoljno delo lahko ovrednotilo s pogodbo, ki bi določala finančno nagrado ­- resda neizplačljivo -, bi vsak projekt na področju kulture bolj ustrezal sodobni ekonomiji, ustrezna ministrstva pa bi bila seznanjena s pravo vrednostjo projektov. V tem primeru bi mi bankrotirali. Tako pa smo se naučili postaviti pregradne stene in zatemniti okna.

Ko ugasnejo luči.

Čas je bil za vsebinsko vrednotenje in finančno analizo; čas za metafiziko in fiziko. Metafizično je bilo vrednotenje individualnih (globina osebne izkušnje), estetskih (koncept razstave in struktura posameznega umetniškega dela) in ideoloških (pomen izobraževalnega procesa, pogled v svet kuratorstva) razsežnosti projekta. Fizika je bilo finančno poročilo kot zgolj stvar seštevanja in odštevanja. Računi so bili zbrani, zaključno poročilo oddano, zahvale vsem sodelujočim poslane. Brez metafizike, le konkretne številke. Fizika in metafizika, edini dve učenosti, ki veljata. Drugih ni. Katera je pomembnejša? Odvisno, na kateri strani ste. 

Osvetljeni in zatemnjeni galerijski prostori so na koncu postali terapevtsko pribežališče. Res je, bilo je poletje in hipnotični hlad v Škucu je bil dobrodošel. Če se pri izbiri teme morda res nismo ravno pretegnili - včasih je modro razmišljati v okviru modnih smernic -, smo nategnili vse finančne nepredvidljivosti in raztegnili fizične danosti galerije na Starem trgu. Fizkultura nam je ostala v prijetnem spominu.

marec 2004