|
Jani Pirnat
Severojužno od Groharjevega sejalca
Skok čez ograjo Sejalčeve njive. Pojdimo v sosedov zelnik, da vidimo, kako kaj naš obrodi.
1. Ukvarjajmo se s sodobno umetnostjo! Za marsikoga so to še vedno impresionisti.
2. Pojdimo po ideje na tuje in spoznajmo, zakaj smo posebni in kakšen je naš fond umetnosti in znanja.
3. Ne kolobarimo z znanjem zmerom samo na istem polju, zemlja postaja iz leta v leto bolj siromašna, preselimo polje še kam drugam in ga pognojimo. Lahko se zgodi da bomo sčasoma vedno bolj lačni, ker imamo eno in edino njivo, kjer bodo rasli samo krompir, repa, zelje in ajda.
Udeleženci tečaja za kustose Svet Umetnosti, ki ga vsako leto prireja SCCA- Ljubljana, smo se letos odpravili po >voz gnoja< k sosedom. In sicer na sever, na (standardni) Dunaj in po odpovedanem izletu v bolgarsko Sofijo (žal, finančne in organizacijske težave Bolgarov) na jug, v Zagreb, kjer so brez večjih težav organizirali program za nas.
Take študijske ekskurzije nam omogočajo, da kaj izvemo o razmerah v izbranih centrih sodobne umetnosti: kakšni so umetnost, kulturna politika, viri financiranja, razstavni prostori, organizacije, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo. Najpomembnejše so izmenjave znanj, izkušenj in elektronskih naslovov za kontakte in morebitne skupne projekte, če smo si koristni ali simpatični. Učni izleti so zasnovani tako, da so organizirani sestanki s publicisti, galeristi, umetniki, pisci, predavatelji, profesorji, kustosi, lastniki galerij in uslužbenci muzejev. Posamezniku bi bile verjetno te osebe in institucije dokaj nedostopne. Brez dvoma bi porabil ogromno časa in energije, da bi prišel do pravih stikov.
Vodički - na Dunaju Kristine Hauptstummer in v Zagrebu Sabina Sobolović - sta nam kot poznavalki lokalne umetniške scene po lastnem izboru predstavili ljudi in inštitucije, ki so se jima zdeli ključni predstavniki sodobne umetnosti v njihovem mestu. Verjetno bi s kom drugim lahko videli tudi kakšen drug krog ustvarjalcev, odvisno od poznanstev in interesov.
Dunaj
Tridnevna ekskurzija na Dunaj je bila zelo naporna in programsko zbita, tempirana do minute. Zvečer si se komaj spomnil, koga si obiskal zjutraj. Sodobno umetnost v mestu, kakršno je Dunaj, podpira ogromen konglomerat ustvarjalcev, delavcev in birokratov, ki so potrebni za delovanje sistema. To je mreža galerij, knjižnic, oblikovalskih hiš in arhitekturnih birojev, modnih hiš, informacijskih centrov, akademij, zavarovalnic, založniških hiš, televizije in radia, art barov in klubov in še cele vrste podpornih služb, od obrtnikov do profesionalnih postavljalcev razstav. Obiskali smo vsaj 15 organizacij in galerij, kar pomeni lepo število novih ljudi. Poglavitni temi pogovorov sta bili vpliv Museums Quartirja na dunajsko umetniško sceno in škoda, ki jo je povzročila Haiderjeva vlada sodobni umetnosti. Seveda so se mnenja razhajala. Tri do pet stališč človeka zmede, medtem ko jih >trideset< pomaga k dokaj objektivni oceni stanja, predvsem zato, ker tečajniki nismo bili osebno vpleteni v politične zdrahe in finančne mahinacije. Cinično smo lahko opazovali z distance in tehtali situacijo. Denarja je za naše razmere ogromno, vendar se steka samo v nekatere žepe.
Museums Quartier (MQ) - eden največjih kulturnih kompleksov na svetu. Umetniška četrt, ki bo imela ogromen vpliv na prihajajoče trende. Urbani biotop za umetnost. To so nekateri izmed sloganov, ki jih vidite na plakatih po mestu in na domači internetni strani MQ.
Malce spomnjajo na slogane trgovinskih in zabaviščnih centrov: Vse najdete na enem mestu, zakaj bi hodili drugam, zapravljajte pri nas. Umetniški supermarket in all inclusive hkrati. Samo prepustite se, mi bomo poskrbeli za vas. Vse se dogaja tu.
Vsekakor vsem ugaja ta udobni princip, da je vse prinešeno na pladnju. Če imamo jabolka na mizi, jih ne bomo šli >rabutat<, pa čeprav bi bila izkušnja bogatejša in zanimivejša.
Celotna družba gre pač v smer tržnega kapitalizma, z umetnostjo je treba zaslužiti: Naj bo že kakšna korist od nje in naj sama sebe preživlja.
Ogromna finančna investicija avstrijske vlade in zasebnikov v center umetnostnega turizma mora biti uspeh. Skrajno profesionalno poslovno tržno usmerjeni umetnostni center, ki z intenzivnim oglaševanjem poskuša privabiti čim večjo množico art turistov v ogromni multiplex umetnosti.
Delovna mesta, gledališke in konferenčne in plesne dvorane, veliki razstavni prostori in visok proračun, da si lahko privoščijo velike razstave, ki privabijo množice ljudi.
V gonji za denarjem se oblikuje tudi poseben tip >umetnostnega< poslovneža, art japija, ki ga, recimo, pri razstavi zanimata samo zaslužek in publiciteta. Kar pomeni, da izključi ustvarjalce, ki po njegovem mnenju ne bi prinesli dovolj denarja in slave. Po višini zaslužka se očitno tudi ocenjuje programe posameznih galeristov in dela umetnikov, ko se dodeljujejo subvencije vlade, ki je, odkar so na oblasti svobodnjaki, izrazito nenaklonjena sodobni umetnosti, še zlasti alternativnim galerijam. Kratko malo, so jim odtegnili denarno pomoč. Male galerije so poskusili izriniti s scene ali pa jih privabiti z denarjem pod okrilje Museums Quartirja, jim nalepiti svojo blagovno znamko in uničiti konkurenco.
Vsekakor pa je treba priznati, da MQ s svojo blagovno znamko nima finančnih težav, če se loti pripraviti zares veliko tematsko razstavo, ki je manjše galerije ne bi zmogle spraviti pod streho, razen, če bi jo razdelili na več manjših sklopov, raztresenih po različnih razstavnih prostorih. V MQ pa lahko zgradijo ogromne scene in razstavijo kipe, ki tehtajo več ton, tako, da je učinek kar najboljši. Kajti, ljudje smo vedno znova očarani nad >velikostjo< umetnin in razsežnostjo projekov. Veliki umetnostni centri si lahko potem izmenjujejo svoje >velike< razstave.
Ekskluzivnost Museums Quartirja je za nekaj časa na stranski tir postavila WUK - Werkstäte und Kulturhaus (delavnice in hiša kulture), nekaj podobnega, kot je pri nas Metelkova, kulturni center v kompleksu, kjer je bila prej predilnica. Pred MQ je bil WUK center sodobnega kulturnega dogajanja. Tam so koncertni prostori, galerije, ateljeji, rezidence za gostujoče umetnike, gledališče, knjižnice, ., ki jim zdaj, glede na razmere, iščejo smiselno usmeritev in opredelitev.
Manjše galerije so se združile v verigo galerij, da bi lažje kljubovale ekspanzionizmu MQ. Nase opozarjajo s svojstvenim programom razstav, ki so sicer manjše, vendar intenzivnejše in bolj specializirane. S tem poskušajo ljubitelje umetnosti pripraviti, da se sprehodijo po Dunaju in obiščejo tudi njih. Zdi se, da edina galerija, ki nima večjih težav, ostaja Secesija, ki kot ena od dunajskih znamenitosti deluje brez večjih pretresov.
Umetnost ima poleg reprezentacijske funkcije tudi revitalizacijsko vlogo, ki jo podpirajo zasebniki in mestna politika.
Na Dunaju živijo premožni zasebniki, ki v umetnosti vidijo vir zaslužka in ugodno investicijo. Kupujejo ogromne komplekse propadlih industrijskih obratov in jih naselijo z ateljeji umetnikov. Umetnike pustijo, da oblikujejo svoje prostore in program, ki privablja ljudi in tako nastaja lokalna art scena. Iz dolgočasne industrijske cone nastane frekventno območje, kjer imajo dobiček vsi. Bližnje trgovine, restavracije, bari in gostilne, kamor se zatekajo lačni in žejni ljubitelji umetnosti. Ker je lokacija vedno bolj priljubljena, se cena nepremičnin viša. Počasi se začnejo v kompleks vseljevati stalni prebivalci, ki jim je všeč ozračje. Umetniki se začno počasi seliti drugam, ker jih stalni prebivalci začno izrinjati. Vendar se je neka lokacija kulturno in socialno spremenila. Nekateri dobijo subvencijo od zasebnikov ali države in odkupijo prostor. Drugi se selijo naprej na nove, bolj >ugodne< lokacije.
Mestna politika s pomočjo umetnikov poskuša tudi z večtedenskimi projekti oživiti mrtve ulice in mestne četrti. Skoraj zapuščene trgovine in obrniške delavnice v pritličjih oddajo umetnikom, da jih ti spremenijo v prodajne galerije, ateljeje, bare, umetniške stične točke. Organizirajo, npr., dvotedenski intenzivni kulturni program, z namenom, da bi ljudi vrnili v omrtvičene predele mesta.
Kaj pa Zagreb?
Veliko bolj sproščeno in ležerno. Na dan smo si ogledali po tri lokacije in se v zagrebških kavarnah srečevali z umetniki in umetnostnimi delavci. Sploh pa je bil obisk nekako v duhu priprave razstave nas, tečajnikov Sveta umetnosti, z naslovom Camera lucida v Galeriji ŠKUC, kjer so gostovali kar štirje hrvaški umetniki.
V Zagrebu, metropoli Hrvaške, se še vedno čuti duh vojne, čeprav je od njenega konca minilo že sedem let. Pripovedovanja in razpravljanja se še vedno dotikajo dogodkov, ki so jih zaznamovala tista leta. Predvsem se čuti vpliv prizadevanj prejšnje hrvaške vlade, da bi utrdila hrvaško nacionalno kulturo in jo ločila od bivšega komunističnega jugoslovanskega prostora. Vojna in nacionalizem sta povzročila tipične ikonoklazme nad spomeniki iz >neslavnega< komunističnega obdobja Jugoslavije. Nacionalna kulturna politika takrat tudi ni bila naklonjena neodvisni sodobni umetniški sceni in je cenzurirala svobodno izražanje, tako da so bili konflikti neizogibni.
Kljub vsem težavam pa se je sodobna umetnost na Hrvaškem osvobodila nacionalističnega jarma in s kvalitetnimi razstavami in simpoziji suvereno stoji ob boku zahodnoevropski umetniški sceni. Predvsem pa ima Hrvaška velik umetniški in kulturno geografski potencial, ki privabi marsikaterega pomembnega umetnika ali teoretika, da se udeleži delavnic, simpozijev in razstav. Poleg Zagreba so pomembni tudi Pula, Zadar, Split in Dubrovnik, vendar predvsem v poletni sezoni. Mislim, da jim manjka samo velik periodičen mednarodni umetniški dogodek in seveda sponzorji, kar pa je tudi stvar politike. Rekel bi, da ima Dubrovnik enak potencial kot Benetke, vendar pa se je bati, da bi postal povprečen sejem umetnosti, katerega iniciativa in svežina bi ugasnili že po dveh letih. To se ponavadi zgodi, ko finance in lobiranje dobijo prednost pred bolj nepredvidljivo, tvegano izvirnostjo in željo, predstaviti kaj novega.
A vrnimo se k Zagrebu. Kaj v mestu je vredno obiskati v Zagrebu, če te zanima sodobna umetnost in njena produkcija:
Klub MAMA: Media lab, projekt multimedijskega inštituta je del mreže kulturnih centrov, katere član je tudi Kiberpipa v Ljubljani. MAMA je cybercafe, predavalnica, delavnica, čitalnica, mediateka in knjižnica.
Močvara: Prej tovarna vojaškega tekstila Jedinstvo, sedaj v tovarniških prostorih potekajo razne kulturne dejavnosti, koncerti, razstave, gledališče, glasbeni in plesni dogodki. Ima podobno izhodišče kot Metelkova mesto v Ljubljani. Vojaški obrat, ki so ga prevzeli mladi kulturni ustvarjalci in iz njega naredili kulturni prostor.
Arkzin: Založniška hiša, ki je tesno povezana z skupino kustosov WHW (Što, kako i za koga). Izdajajo revijo Arkzin in se ukvarjajo z kuratorstvom in teorijo sodobne umetnosti. Skupina organizira razstave na Hrvaškem in v tujini. Nam najbolj znana sta projekt Broadcasting, posvečen hrvaškemu izumitelju Nikoli Tesli v tehničnem muzeju v Zagrebu, in Start v ljubljanski Mestni galeriji.
Dunaj naj bi bil t. i. zahodni center sodobne umetnosti, Zagreb pa vzhodni. Vzhodni centri se trudijo približati se zahodnim centrom, vendar si želijo enakopravnosti, ki pa si jo zahodni centri predstavljajo po svoje. Zahodu je Vzhod še vedno kurioziteta in kot tak morda bolj etnološki fenomen, kar tudi pojasni poplavo razstav na temo Balkan, Baltik, Rusija itn.
Tako prvim kot drugim pa je skupno, da raziskujejo strategije financiranja, kako priti do denarja za uresničevanje projektov.
Rdeča nit obeh študijskih izletov je bil denar. Vrste financiranja, sistemi delovanja zavodov in organizacij, status umetnikov, kulturna politika. Količina denarja tudi določa strategije, smernice razvoja in delovni prijem.
V Avstriji se ukvarjajo s tem, kako bi se utrdili in razširili, na Hrvaškem, kako bi preživeli. Zdi se, da se v Avstriji, članici EU, ustvarjalci na področju kulture ravnajo predvsem po pravilu: Najprej denar, potem ustvarjanje. Pri nas in na Hrvaškem pa: Naredimo na lastne stroške, in ko bo rezultat viden, bomo že nekako izbezali zasluženi denar. Oboje ima dobre in slabe strani. V Avstriji in EU nasplošno se večina umetnikov prijavi na razpise in subvencije in se potem prilagajajo pogojem razpisa. S tem je umetnik tematsko omejen in iz čiste lagodnosti upošteva tendence kulturne politike. Vendar je tam mogoče z umetnostjo, tako z ustvarjanjem kot z razstavljanjem in prodajo spodobno živeti. Na Hrvaškem in drugod na t. i. Vzhodu pa je treba imeti dober projekt, da se ustvarjalec lahko nadeja povračila stroškov in zaslužek. Marsikdo za >slavo< ustvarja na lastne stroške. Redki so tisti, ki živijo izključno od umetnosti. Je pa dejstvo, da so programsko dokaj neodvisni.
Razmere marsikoga prisilijo, da se sam ukvarja z umetnostnim menedžmentom in išče vsako možno obliko financiranja lastnih projektov.
Kot tečajnike Sveta umetnosti so nas na Dunaju in v Zagrebu sprejeli skrajno resno. Sprejmejo te z zanimanjem in poskušajo ugotoviti, kakšen je tvoj potencial. Zelo koristno je, da stike, ki si jih dobil, ohranjaš, da spremljaš dogajanje v soseščini in da se potrudiš vsake toliko časa tudi obiskati kakšno razstavo. Če si na tekočem in pripravljen na sodelovanje, si dobrodošel pri posameznih projektih, ki ti lahko dajo smernice za prihodnje delo.
Tudi sosedi imajo svojo njivo, ki jo morajo za boljši pridelek kdaj pa kdaj pognojiti. Vprašanje pa je, ali bodo prišli k nam?
|