tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki/ce / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnikov /

Jasna Jakšić
Camera lucida

Razstava Camera lucida v Galeriji Škuc je sklenila desetmesečni tečaj za kustose sodobne umetnosti Svet umetnosti. Tema razstave, rezultat razprav, ki so več mesecev potekale med tečajniki Mašo Tomadini, Jadranko Veljić, Dušanom Dovčem, Janijem Pirnatom, Antonom Starcem in Jako Železnikarjem (z veliko pomoči Saše Glavan, Tadeja Pogačarja in Gregorja Podnarja), je problematizirala oblikovanje svetlobe kot vizualnega materiala. Izbor umetnikov je zajel avtorje iz več generacij in različnih estetskih usmeritev iz Hrvaške in Slovenije: Borislava Benažića, Uršulo Berlot, Ivana Marušića Klifa, Antuna Motiko, Gorana Petercola, Dušana Tršarja, Mirjano Vodopijo in Taa G. Vrhovca Sambolca. Zanimanje avtorjev za svetlobo kot material in kot umetniško sredstvo se je udejanjilo v raznih medijih - od filmskega traku in videa do preprostih, lahko bi rekli deloma ready-made objektov, s katerimi se realizira tranformacija svetlobnih nosilcev v osebni umetniški izraz. 

V največjem prostoru Galerije Škuc je bila nekakšna razstava v razstavi: v njem so bila postavljena dela Antuna Motike, Borislava Benažića, Gorana Petercola in Dušana Tršarja. To je bil gotovo kronološko najbolj zgoščen prostor,  glede na to, da je bil samo video Gorana Petercola novejšega datuma. Svojevrstni plastični mobilni diapozitiv Antuna Motike je namreč, čeprav se ne ve točno, kdaj je nastal, nekako predstavil vrsto avtorjevih eksperimentov s svetobo, ki so se začeli še v vojnem Zagrebu v 40-ih letih 20. stoletja. Svetloba iz diaprojektorja, spuščena skoz plastično površino, ki jo je spremenila umetnikova roka, pa tudi čas, je prenašala na nasprotni zid fantastične organske forme. Vse hvale vreden je bil eksperiment naše tehnične sekcije, katere člani so uspešno skonstruirali mehanizem, ki ga je uporabil sam umetnik, kakor smo videli v filmu Borislava Benažića Neznani Motika. Dokumentarec je bil na tej razstavi v dvojni funkciji: kot Benažićevo avtorsko delo in kot zgodovinski dokument o poskusih s svetlobo znanega hrvaškega slikarja in kiparja Motike. Šlo je za raziskave (izmed katerih so imele nekatere tudi elemente performansa), ki so bile vse do 60-ih let 20. stoletja omejene na umetnikov atelje in ožji krog njegovih kolegov in znencev. Prav film Borislava Benažića je skupaj s serijo projekcij v Galeriji Nova v 70-ih letih prvikrat pokazal javnosti >neznanega< Antuna Motiko.

Video delo Gorana Petercola Bliski je nastalo v začetku leta 2002, ko ga je pokazal na razstavi z istim imenom v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. Sestavljeno je iz vrste negativov senc, posnetih v prostorih muzeja, neprepoznavnih, saj so v končni obliki bele abstraktne ploskve na črni podlagi, med katere so vrinjeni kratki kadri (kakor bliski, fleši!), v katerih je mogoče prepoznati umetnika, posnetega s hrbta, ki fotografira. Senca, temno mesto na sliki, se v negativu preobraža v svoje nasprotje, v belo ploskev.       

Na dnu prostora so bile razstavljene skulpture Dušana Tršarja z naslovom Krajine, ki so nastale v 70-ih letih preteklega stoletja. V tem delu se je sklop svetlobnih linij in prozornih, lesketajočih se površin realiziral kot tridimenzionalni objekt. Motivi krajine na meji med abstrakcijo in figuraliko, zaprti v svetlobne škatle, so bili z živo zelenimi in rožnatimi barvami in presojnostjo v zanimivem dialogu z nekaterimi že omenjenimi Motikovimi eksperimenti, dokumentiranimi na filmu. Nedvomna vizualna atraktivnost dela, še poudarjena z zanimivo postavitvijo, je na zanimiv način prišla do izraza kot prizorišče Chill festivala, programa v Galeriji Škuc, ki sicer z razstavo ni imel posebne zveze.

V treh ločenih, zatemnjenih galerijskih prostorih so bile postavljene instalacije Uršule Berlot in Taa G. Vrhovca Sambolca, Mirjane Vodopija in Ivana Marušića Klifa.
Inkubator, skupno delo Uršule in Taa, je bilo najbolj novo - nastalo je prav za to razstavo in je nosilo sled prvotne sanjarije skupine kustosov, da bi bila razstava plod sodelovanja izbranih umetnikov, ki bi se udejanjila v enem skupnem, interaktivnem delu. Avdiovizualna premična instalacija, ki obiskovalcev praviloma ni puščala ravnodušnih, je reagirala na navzočnost obiskovalca z zvočnimi in svetlobnimi bliski, ki so na trenutke in samo deloma osvetljevali subtilne, prozorne pajčevinaste preobrazbe pleksi stekla, delo Uršule Berlot.
V naslednji sobi so bile na ogled Risbe z žarilno nitjo Mirjane Vodopija. V zatemnjenem prostoru je bilo videti edinole žareče niti lučk skoz zatemnjeno steklo, ki so z vsakim premikom mehanizma oblikovale novo risbo.
Svetlobna instalacija Ivana Marušića Klifa je transformirala umetno svetlobo v madež: električna luč je prodirala skoz kovinsko luknjičasto površino (v resnici je to poseben ready made, saj je umetnik uporabil del mečkalke)  in se projicirala na rahlo obokani strop prostora,  premikajoč se v zelo natančno odmerjenem ritmu. Na umetnikov predlog so v sobo postavili kavč, ki je obiskovalca kar klical, naj sede in si sproščeno ogleda delo.

Razstava je s preprosto in jasno vodilno mislijo poskušala predstaviti tisti segment umetniške scene v Sloveniji in Hrvaški, ki je praviloma usmerjen k formalnim raziskavam in ki se realizira v >neoprijemljivih< medijih, kakršna sta svetloba in zvok. Razstavljena dela so tematizirala temeljne elemente likovne govorice, denimo črto, ploskev, volumen, prostor v mediju gibljivih svetlobnih instalacij. Poleg neposredne vizualne percepcije posameznih del je bila pomembna tudi težnja po ustvarjanju posebnega ambienta, ki bi pri gledalcih izzval čustvene reakcije, kar je še zlasti prišlo do izraza v manjših prostorih.