Odprti Rog
TOVARNA ROG
Artgroup RGB (Žiga Pilih, Gregor Podržaj, Simon Svetlik)
(interaktivna prostorska inštalacija, 2006)
» SketchBox 0.6 je v osnovi prazen black box , popolnoma temen prostor, v katerem je svetlobno občutljiv ekran - fosforoscentna ploskev (4 m x 1,9 m), ki služi risanju oz. skiciranju (formuliranih idej) in se nikoli ne iztroši (če je fizično ne uničimo). SketchBox je medij/orodje “uporaben” na mnogo načinov:
Prvi najbolj očiten in hkrati osnovni princip uporabe je SketchBox kot skicirka velikih dimenzij (uporabna za vizualizacijo/formulacijo/komunikacijo), ki vsebuje “avtomatični reset” (risba/sled akcije izgine/zbledi).
Drugi način uporabe je SketchBox kot prostor performativne akcije, ki poleg risarske akcije vsebuje elemente telesnega angažmaja in zvoka.
Tretji način je SketchBox kot orodje za animacijo (animiranim film).
Četrti način uporabe je SketchBox kot pripomoček za klinično psihologijo (diagnosticiranje/analizo).
Vsi ti načini se med seboj (lahko) prepletajo oz. kombinirajo; pomembno je poudariti, da je medij čist, preprost in kot tak dostopen tudi širšemu krogu uporabnikov. Zato je lahko SketchBox tudi prostor kontemplacije, bodisi zasebne ali skupinske, kjer lahko razmišljujoči presvetljuje (prenaša) lucidnost misli na ekran (potrebuje le žepno svetilko).
SketchBox v celoti (ne zgolj verzija 0.6) je t .i. work in progress , tako da ga je potrebno, razstavljenega, razumeti kot takega.
V želji prikazati SketchBox v najboljši luči, bo po vnaprej določenem urniku potekal performans, v katerem bosta dva izvajalca manjši skupini ljudi prestavila delovanje medija - od enostavnih do zapletenih struktur, plastenja, v prostor in nazadnje do gledalca, ki v drugem, neformalnem delu performansa postane performer.«
Vlasta Delimar in Milan Božić bosta preživela noč v prostorih nekdanje tovarne Rog (Vlasta Delimar i Milan Božić provesti će noć u prostoru bivše tvornice Rog)
(performans, izveden 22. junija 2006 v Tovarni Rog)
Vlasta Delimar: »Preživeti noč v nekem prostoru uprizarja eksistencialni ritual, kot so spanje ali bdenje, razgovori, pozabljeno sentimentalno in romantično druženje, ki je postalo popolnoma odtujeno, umetno. Preživeti noč v nekem nevsakdanjem prostoru, kot je nekdanja tovarna Rog, v prostoru, ki je začasno izgubil vsak pomen, predvsem pa duha, lahko dejansko pomeni izziv. Tem bolj, ker je v takem prostoru vsakršna energija izčrpana, prostor pa vseeno kliče po dogajanju. Gre za prostor, ki je izgubil svojo prvotno funkcijo in čaka milost, ki bi mu povrnila prvotni smisel, čaka neko novo žlahtno namembnost in ponovno dostojanstvo obstoja. Morda čaka na sodobno, trenutno umetniško dogajanje, ki bi najbolje ohranilo pomen in duh tega objekta.
Zato ima lahko “ preživeti noč skupaj ” v takem prostoru močan pomen kot prihod neke neizogibne eksistencialne energije. Tovrsten dogodek lahko pomeni nov začetek, novo energijo v prostoru. Tantrični način vstopa v prostor daje le-temu možnost drugačnega delovanja. Gre za poskus revitalizacije prostora skozi najino energijo, dosedanja vzajemnost in sama dragocena gradnja te energije pa sta na nek način postala zaščitni znak najinega umetniškega izraza.
V današnjem času, ko nam globalna geografija daje privid nečesa, kar naj bi bila splošna dobrobit družbe, želiva skozi umetniško gesto vzpostaviti možnost razmišljanja o globlji zavesti dostojanstva identitete in negovanje lastnih duhovnih vrednot, za katere meniva, da so lahko pomembno gibalo mnogih invencij in kreacij v vsaki družbi.«
(tisk na cerado, 2005)
» Serija je moje razmišljanje o absurdnosti novodobne zasvojenosti z balastno tehnologijo brez prave uporabne vrednosti. V trendu miniaturizacije, večfunkcijskih naprav in njihove cenovne dostopnosti, ki vodijo v masovni tehnofetišizem, predstavlja serija (f)utile machines / (ne)uporabni stroji popačeno ogledalo temu pojavu. Težki in okorni mehanski/kemični stroji neznanega, a vendar nakazanega delovanja, v retro-futurističnem Jules-Vernovem stilu, ironično nasprotujejo prej omenjenim visokotehnološkim elektronskim napravam. «
Irma Gnezda
(grafika (vernis-mou) na platno, prostorska postavitev, 2006)
» Vedno so me zanimali vmesni prostori. V vseh sistematično organiziranih prostorih pogled sam išče odmik od reda, praznino, napako ali luknjo, ki zazija v prostoru. Del prostora torej, ki je ušel izpod nadzora sistema, kjer se lahko svobodno in sproščeno gibamo. Vmesni prostor je kakor iracionalna plat prostora, protiutež razumskemu redu, prazen prostor tišine, lahko pa tudi svobode, odvisno od pogleda. V svojem delu raziskujem vmesne prostore, različne zorne kote, svetlobo in prekrivanja. V tradicionalni grafični tehniki vernis-mou odtiskujem na platno ostro zamejena prosojna barvna polja. Tkanina, ki je v primerjavi s papirjem lažja, mi omogoča večkratno tiskanje, tudi z obeh strani, predvsem pa, zaradi slabše vpojnosti barve, tanke in prosojne odtise. Barvna polja lahko plastim, prekrivam, raziskujem njihove medsebojne odnose, prostor med njimi. Pri tem puščam veliko beline, praznine, vmesnega prostora. Ta se pojavlja tudi med obešenimi platni in sprehod okrog ter med njimi odkriva vedno nove poglede.
Tovarno Rog vidim kot podoben vmesen prostor v urbanem središču, kjer je sicer vsak prostor izkoriščen in funkcionalno uporaben. Ravno zato lahko nudi prostor za ustvarjalnost, svobodnejše gibanje za ljudi, ki jih sistem omejuje. «
Aleksandra Saška Gruden
(video-zvočna inštalacija (različni materiali, najdeni v Rogu, mešana tehnika), 2006)
(Jože Slaček (MKC Maribor), arhivski posnetki tovarne Rog, RTV Slovenija)
»Materiale, ki se nahajajo v Tovarni Rog in v njeni okolici, sem uporabila za izdelavo velikega roga - glasbila. Znotraj objekta je nameščen predvajalnik in zvočniki, ki predvajajo video-zvočne posnetke (video je montiran iz arhivskih posnetkov delavskih stavk, sej sindikatov, predavanj … in današnjega dogajanja v Tovarni Rog: predavanja, projekti, ustvarjanje umetnikov). Projekt ZA – ROG se napaja iz samega prostora in trenutnega, pa tudi preteklega dogajanja v Tovarni Rog. Iz imena ROG je vzeta osnovna ideja narediti rog (glasbilo oz. “rog izobilja”), ki postane nekakšen glasnik dogajanja v prostoru. Rog (narejen iz materialov, ki se nahajajo v Tovarni in njeni okolici) v tem primeru postane nosilec za prenos video-zvočnega projekta oziroma vpogleda v dogajanje v prostorih Tovarne Rog nekoč in danes.
Projekt združuje komponente, ki so trenutno na razpolago (materiali iz samega prostora) in jih povezuje v novo celoto (posnetki iz arhiva RTV Slovenija).«
Jure Legac
(video, 30'', 2005/2006)
» Video je upodobitev recitiranega avtorjevega besedila (misel je esenca akcije; misel je senca akcije; akcija je sonce misli; misli na ceno akcije; mi smo aktivni pasivisti). Pomenoslovno se manifest izraža z igro svetlobe, ki statičnost zapisa razgiba v petih kadrih. Opominja na obdobje avangard modernizma, v katerem se je močno razcvetela potreba po subjektivizmu in individualnosti pogosto izražala preko manifestov in spremljajočih akcij/performansov. Video reflektira današnji problem pasivnosti družbenega izrazoslovja, ki svojevrstne subjektivnosti ne aktivira ter gledalca sooča z njegovo skrito kontemplativno vsebino. «
Mateja Peroša
(digitalni tisk litografskega odtisa na samolepilno folijo, 2006)
» Prosim, vzemi in zalepi. Please, take and stick. Prego, prendi e atacca. …
Se faz favor, leva e pega ...
Serija miniaturnih nalepk ilustrira “naključne” besede po SSKJ-ju: róg (krilni), rôgoz , nosoróg , rogljìč , rogáč . Skupaj rogovilijo po Rogovem inventarju, med njegovimi uporabnicami in uporabniki ter obiskovalci ... (Nikakor pa se vam ne rogajo!)
“Eksponat” je odvisen od počutja/volje posameznika znotraj Rogove skupnosti. In miniature bodo v gibanju, dokler bo Rog v akciji!«
Pila Rusjan
(zvočna inštalacija, 2006)
»Oživitev toaletnih prostorov Tovarne Rog z zvokom tekoče vode.«
Simon Svetlik
(video inštalacija, 2005)
» D elo deluje kot smerokaz k Rogovemu “jedru” in abstraktna likovna refleksija Roga, kot prostora socialnih/kreativnih interferenc. Interference so tudi ključna beseda vsebine videa, ki niti ni namenjen gledanju, temveč dekorju; je video tapeta, ki ne želi nič pripovedovati. Preprosto je in to je vsa resnica. Video inštalaciji da pomen fizična postavitev v drugem nadstropju Tovarne Rog in s tem umestitev v kontekst. Ker je ploskev projekcijske folije nameščena vzporedno s talno ploskvijo v višini oči v drugem nadstropju stopnišča, izgine v trenutku, ko nas privede na cilj; ko smo “tam”, tega smerokaza ne potrebujemo več, čim pa se oddaljimo, postane inštalacija simbolni substitut za drugo nadstropje v Rogu.
Če so v baroku želeli zanikati površino, površino formata, njegove ploskve in želeli ustvariti maksimalno iluzijo prostora s pomočjo perspektive, je sedanjost radikalizacija takšnega principa iluzije, ki je pripeljana do stopnje hiperrealnega, kjer prostori kolapsirajo drug v drugega, kjer je vse amorfno in neoprijemljivo, kot na subkvantnem nivoju, ko ne vemo, ali se delec pojavlja ali izginja, ter šteje le še njegov čutnostni spin . Vsebina videa odseva to misel in ponazarja tak (svetlobni) prostor. Struktura dela se spogleduje z mimetiko sodobne elektronske glasbe in je doma v vizualizaciji le-te skozi VJ-prakso. Video delo Interference je video zanka (dolga 43 minut), sestavljena iz devetih modulov (zank po tri minute), ki se lahko predvajajo tudi posamično ali v različnih zaporedjih/permutacijah, in uvoda ter zaključka (povzetka). Kot rečeno, je struktura (nastanka) videa na nek način identična s strukturo elektronske (tehno) glasbe. Osnovni nosilec slike in njene inercije oz. podlage so točkaste “plasti”, ki so producirane sintetično (izhajajoč iz medija), ter se gibljejo in interferirajo na zaslonu. Ostali elementi videa, ki so suprastruktura na podlagi, so transmutacije podlage in “materiali”, ki so posneti/ semplani iz realnega sveta.«
Robertina Šebjanič
(tri viseča sedala (vrvi, les, železo, slušalke), 2006)
»Pri sprehajanju skozi prostore, ki že zaradi svojih oceanskih tlorisov nagovarjajo k fluidnosti, sem se odločila iskati praktične rešitve, kako doprinesti k ureditvi prostorov, ki se nenehno spreminjajo in obnavljajo. V drugem nadstropju središčne stavbe Tovarne Rog nastaja internetna točka in čitalnica, kjer vsi, ki so prisotni dalj časa, začno iskati svoj kotiček, v katerem bi se lahko poglobili v branje. Celoten prostor je tudi predprostor za multimedijsko produkcijsko središče. Kot umiritev pred vstopom v te prostore sem izpod stropa obesila sedala oz. gugalnike, v katerih je prostor za enega čitalca, nekakšne kokone, ki dajo občutek intime in miru. Lebdeči objekti nudijo umiritev in lahkotno, nežno guganje deluje sprostitveno. Zraven kokonov so izpod stropa obešene slušalke, ki nudijo zvočni kokon.«
Mojca Zlokarnik
(prostoviseči slikovni objekt, barvni linorez, 2006)
»V ambientu opustele tovarne razstavljam grafiko Hoja , ki je izrazito koloristična in vizualno komplementarna razsutemu prostoru. Grafika je togo vpeta v zaščitni sloj pleksi stekla in s kovinskimi sponami in zajlami pritrjena na tla in strop razstavnega prostora. Ta način prezentacije ji omogoča prosto umestitev v prostor in ne na tradicionalno lokacijo stene. Grafika je horizontalna in zaradi svoje dolžine sugerira linearno branje, podobno stripu, oziroma ob primernem odstopu deluje kot celota. Grafika, ki je sicer ročno delo, naj bi prezentirana v zaščitni plastiki na industrijsko tog način opozarjala na muzealizacijo in izginjanje ročno izvedenih izdelkov. Motivno poigravanje s fragmenti figuralike - nog - pa tvori zgodbo o človeški prisotnosti, trajanju, minevanju ... «
GALERIJA ŠKUC
Pavel Koltaj
(barvne fotografije, 2006)
»Fotografski projekt Odprti rogovi je namenjen celostni vizualni predstavitvi problematike okolja nekdanje tovarne Rog. Gre za opus okoli desetih (arhitekturnih) fotografij, posnetih na fotografski aparat velikega formata (9 x 12 cm), na katerih lahko opazujemo različne podobe, pravzaprav obličja prostora nekdanje tovarne in njene okolice. Namen velikega formata fotografij je razvijanje dialoga s specifiko prostora, v katerem so posnete. Posamezne podobe poskušajo ujeti zgodovino Roga (tovarna koles), njegovo aktualnost (deloma opuščen industrijski objekt, deloma prostor, kjer si skušajo najti mesto mladi ustvarjalci) in potencialnost Roga (morda kulturni center, namenjen razstavam in produkciji kulturnih dogodkov, morda popolna razvalina, morda pa moderni, mondeni, elitistični ali kakršenkoli pač že predel mestnega središča).«
Bojan Salaj
(barvne fotografije, 2006)
Saša Spačal in Luka Prinčič
Entropija spomina
(samogenerativna internetna stran, 2006)
»Države pišejo svoje zgodovine in jih v obliki kanona podajajo svojim državljanom skozi šolski sistem, ki nagrajuje in kaznuje. Velike zgodovine so narativne, shematizirane, determinirane, nenaključne, vsi elementi so na svojih mestih, da potrdijo trenutne oblastnike in jih obsijejo z lučjo pravičnosti. Individualna zgodovina Tovarne Rog poskuša preseči ta koncept velikih zgodovin in plete zgodbo Tovarne Rog in njenih začasnih uporabnikov v mrežo podatkov, ki presega klasično linearno naracijo, tako da se z vsakim klikom znova generira v novo odprto celoto, v nov pomen, v novo interpretacijo. S tem pokaže, da je vsaka zgodovina zgolj zgodba interpreta, tistega, ki jo doživlja, ki o njej bere ali piše. Velikih zgodovin ni, te so zgolj produkti države. Naključnost in nedeterminiranost povezovanja podatkov/video klipov/fotografij/zapisov/glasbe omogoča ilustrirati to mnogoterost začasnih uporabnikov in stalno prevpraševanje družbenega delovanja, ki se odvija v Tovarni, hkrati pa ustvarja dokument, ki nima vsiljene naracije, sheme, razumevanja, torej bo tako kot Tovarna Rog ostajal odprt za vse vrste interpretacij.
S projektom avtorja ponujava Tovarni Rog novo možnost svojega lastnega razumevanja in predlagava hranjenje podatkov v obliki individualne zgodovine svojega lastnega vedno znova na novo proizvajajočega razumevanja, ki je odprto in dopušča dopolnitve in nove intervencije.«
Antonio Živkovič
ROG – Stražarji teme
(barvne fotografije, 2006)
»Opuščena industrijska dediščina v Sloveniji predstavlja jedro mojega ustvarjanja v zadnjem desetletju. V navidez nezanimivih motivih sem skušal najti vir inspiracije ter jih determiniral kot simbole svoje osebne, obenem pa tudi naše skupne ikonografije. Če sem v prejšnjih ciklusih to motiviko obdeloval skozi monokromatske intimne zapise industrijskega okolja, kolaže, interiere, fasadna pročelja, vodne stolpe in dimnike, sem v tem zadnjem pričujočem ciklusu fotografij usmeril pozornost na detajle. Kot rahel prepih skozi razbita okna pa dodal obledele barve. Naj se ve, da je tam še vedno upanje ...«