Urška Jurman
Pogovor z Davidom Dronetom
Kaj je Station Mir in kaj ponuja?
Station Mir je združenje umetnikov, ki od leta 1995 deluje v naselju Hérouville Saint-Clair na obrobju Caena v Normandiji. Naše delo poteka na več nivojih: od razvijanja samostojnih in skupinskih umetniških projektov do rezidenčnega programa in izdajanja CD-romov, knjig in avdio CD-jev. Da lahko vse to realiziramo, delamo nekatere projekte tudi za denar, recimo, video montažo, grafično in mrežno oblikovanje itn.
Station Mir nam in gostujočim umetnikom ponuja predvsem orodja za spletno in grafično oblikovanje, zvočni in snemalni studio, 3D studio, video studio in offset tisk. Leta 1997 se je v sosednjo hišo vselila umetniška skupina z imenom CloaQ. Njeni člani delajo največ z lesom, kovino, mehaniko in robotiko. Združili smo orodja in znanje in zdaj lahko prakticiramo in našim gostom ponudimo širok razpon umetniških dejavnosti. Prva od dveh značilnosti našega rezidenčnega programa je torej dolg seznam mogočih dejavnosti (od multimedijev do lesenih in železnih konstrukcij), druga pa je sodelovanje med umetniki in izmenjava znanj. Ljudje, ki delajo v Station Mir in CloaQ, so vsi umetniki in ne zgolj tehniki. V projekte rezidenčnih umetnikov se ne vključujemo le kot tehnična podpora, ampak tudi kot umetniki. To je tudi glavni vzrok, zakaj se večina ljudi vključi v naš rezidenčni program - poleg tega, da imajo zastonj na voljo širok spekter možnosti za delo, sodelujemo z njimi tudi na umetniškem nivoju. Zaradi teh značilnosti pride do številnih sodelovanj in projektov med ljudmi, ki delujejo na zelo različnih področjih.
Zelo pomembno je tudi, da k nam prihajajo ljudje predvsem prek osebnih zvez in predhodnih izkušenj sodelovanja.
Lahko bi torej rekli, da je za Station Mir zelo pomembno osebno povezovanje in mreženje?
Ja, Station Mir temelji na mreži. Prva stopnja naše mreže je lokalna mreža. Ta je začela rasti z galerijo, ki sem jo ustanovil v študentskih časih (1989-1992) s kolegi s caenske likovne akademije. Galerija je bila naš odgovor na manko. V tistem času v Caenu ni bilo nobene zasebne galerije, kjer bi lahko mladi umetniki videli sodobno umetnost ali pokazali svoje delo. Zato smo vzeli to odgovornost nase in ustanovili svojo galerijo. Bila jo v našem stanovanju, kjer smo v dveh letih in pol organizirali približno 25 razstav.
Mislim, da umetniki ne bi smeli čakati na denar ali na galerijo, ki bi hotela predstaviti njihovo delo. Ne, to delo morajo opraviti sami, se sami organizirati in zgraditi lastno okolje, še toliko bolj v majhnih mestih, kakršno je Caen, ki ima približno 200 000 prebivalcev. V Parizu je čisto drugače, tam je infrastuktura razvita (veliko je galerij, razstavnih prostorov itn.) in je tudi več priložnosti. V majhnih mestih pa si moraš vse to organizirati sam. Poleg tega je življenje v Caenu cenejše kot v Parizu, več si lahko privoščiš in narediš z manj denarja. Pomembno je tudi, da si v manjšem mestu laže spleteš lokalno mrežo, ki temelji na medosebnem sodelovanju in izmenjavi. Ko smo imeli galerijo, smo spletli zelo močno lokalno mrežo z nekaterimi ljudmi in umetnostnimi ustanovami (kot so šola za umetnost, umetnostni center, javna zbirka sodobne umetnosti itn.), s katerimi prakticiramo vzporedno ekonomijo - sistem izmenjave.
V tistem času smo navezali tudi svoje prve mednarodne stike in sodelovanja; gostili smo nekaj ljudi iz tujine in prvič pokazali svoja dela zunaj Francije. Takrat sva s prijateljem Stephanom Zaninijem razvila skupno delo Trance Femel co, kar je anagram za France Telecom. To je umetniško delo na temo telefonskega in komunikacijskega sistema. S tem projektom, ki združuje performans, instalacijo in video, smo gostovali nekaj let v raznih evropskih državah. Pri tem smo imeli priložnost spoznati ljudi, ki so delali pri mednarodni mreži UniversCity TV. To je bila neformalna mreža umetnikov, inženirjev, tehnikov, študentov, neodvisnih skupin ., ki delajo z multimediji in interaktivnimi sistemi. V okviru te mreže smo se udeležili evropskega interaktivnega TV projekta Piazza Virtuale / Van Gogh TV, ki ga je produciral nemški Ponton European Media Art Lab za Documento IX v Kasslu leta 1992.
Zlasti zaradi sodelovanja z UniversCity TV je naša mednarodna mreža začela rasti. Iz te izkušnje smo se odločili narediti Station Mir, med drugim tudi zato, ker smo hoteli, da ostane mednarodni del naše mreže aktiven. Po izkušnji z Documento IX smo povabili ljudi, ki smo jih spoznali preko mreže UniversCity TV, da bi na video festivalu v Hérouville Saint-Clair v živo oddajali na lokalni televiziji.
Center za umetnost v Hérouville Saint-Clair namreč vsako leto organizira festival videa, ki se ga v glavnem udeležijo profesionalci iz cele Francije in iz tujine, domačega občinstva pa na festivalu skoraj ni. Zaradi tega smo se odločili, da se ljudem približamo po lokalni televiziji, ki je v Hérouville Saint-Clair brezplačna. Leta 1994 smo prvič v živo predvajali video performanse in intervjuje z ljudmi, ki so sodelovali na festivalu. Zatem smo naredili program LabC - 10 edicij šestindvajsetminutnega programa video umetnosti, ki so ga dve leti (1996-1998) vsak dan in ob različnih urah predvajali na lokalni televiziji.
Festival videa smo v Hérouville Saint Clair v živo prenašali po televiziji od leta 1994 do leta 2000. V tistem času smo začeli na veliko producirati video in to je bil v resnici pravi začetek Station Mir. To je bil tudi čas, ko smo ravno končali študij na akademiji in nismo več imeli ustrezne infrastrukture, materiala, orodja itn. za produkcijo umetniških del. Zato smo se odločili, da damo na en kup vse, kar imamo, in iz tega je nastala Station Mir. V bistvu je bila to ideja o društvu, ki bi temeljil na sistemu izmenjave in medsebojnega sodelovanja.
Mreženje, sistem izmenjave in sodelovanje, vse to je verjetno vaš način, kako narediti "več z manj"?
Ja, to je vprašanje vzporedne ekonomije; je način produkcije umetniških projektov, ki nam omogoča, da delamo bolj kompleksne projekte brez veliko denarja. Iz izkušenj z galerijo in z UniversCity TV smo razvili mrežo, na osnovi katere lahko organiziramo veliko skupino ljudi, ki dela na velikem projektu z neveliko denarja. To si lahko privoščimo zato, ker imajo ljudje na Station Mir možnost delati zastonj, ko pa mi pripravljamo velik projekt, jih lahko v zameno prosimo, da nam ga pomagajo realizirati. Poleg tega se v manjših mestih, kakršno je Caen, laže povežemo z vsemi mestnimi strukturami. Povedal sem že, da smo z mestnimi umetnostnimi ustanovami dogovorjeni za nekakšno izmenjavo in sodelovanje. To je pomembno tudi za plačana naročila, ki jih dobivamo. Kar 95 odstotkov naših projektov za denar, s katerim financiramo tudi dejavnosti Station Mir, nam namreč naročijo mestne umetnostne ustanove.
Ko opisujete Station Mir, uporabljate izraze, kakršni so vzporedna ekonomija, mreženje, samoorganizacija, obenem pa ne marate (tako ste rekli na včerajšnjem predavanju), da bi vas uvrstili med alternativce. Kako in kje v umetnostnem sistemu vidite Station Mir?
Nismo uradni in nismo alternativna, smo nekje vmes med alternativo in institucijo. To ne pomeni, da smo na poti od alternative v institucijo, ampak da smo dobesedno nekje vmes. Zame alternativa pomeni biti proti sistemu, biti drugačen. Tudi mi smo drugačni, ampak jaz se ne bojujem proti sistemu. Včasih se povežem z njim. Na primer, Station Mir domuje v hiši, ki je last mesta in ki jo lahko uporabljamo zastonj, ker je namenjena za rušenje. Poleg tega se nočem umestiti in opredeliti glede na uradni, institucionalni nivo. Ko pravim, da nismo alternativa, s tem v bistvu mislim, da se ne branimo javnih sredstev za naše dejavnosti. Na začetku, ko smo v Station Mir začeli razvijati stalne dejavnosti, se nismo potegovali za nikakršna javna sredstva, in po nekaj letih delovanja so nam javne ustanove same ponudile in dale nekaj denarne pomoči. Vendar pa hočemo ostati kolikor mogoče neodvisni in se nočemo zanašati samo na en ali dva vira denarja. Večinoma služimo z grafičnim in spletnim oblikovanjem, z video montažo itn., in ta denar vlagamo v Station Mir - v material, tehniko, prostor in dejavnosti.
Približno 15 odstotkov našega proračuna se napaja iz državnih, regionalnih in mestnih skladov za kulturo, 25 odstotkov iz državne podpore za zaposlovanje mladih (teh sredstev je sedaj konec, ker je bil to samo petletni program), drugo pa zaslužimo s svojimi profesionalnimi storitvami. Pri tem moramo ves čas paziti, da ne zapademo preveč v delo za plačane projekte. Vedno smo na robu, ker če hočemo narediti nek projekt brez državne podpore, moramo več časa porabiti na drugi strani - v biznisu. Neprestano moramo torej misliti na to in biti previdni, da ohranjamo ta dva parametra v ravnovesju.
Ali lahko predstavite kakšen vaš večji skupinski projekt?
Naša prva velika skupinska izkušnja je bil lokalni TV program. Po tem se nam je pridružila skupina CloaQ, s katero smo začeli delati nove skupinske projekte. Naš prvi skupni projekt je bil leta 1999 Babel Tower (Babilonski stolp), instalacija o jeziku in medijih. Zgradili smo velik stolp iz odrov, ki so bili platforme za video program, performanse, instalacije, razstave, elektronsko glasbo itn. Program so predvajali tudi na lokalni televiziji in po internetu na Canalweb, ki je bila takrat ena najpomembnejših spletnih TV. Festival je trajal 4 ali 5 dni, ampak vzelo nam je tri mesece, da smo zgradili samo konstrukcijo. Uporabili smo jo samo enkrat, ker smo jo zgradili za točno določen prostor - za gledališče v Hérouville Saint-Clair, kjer domuje Center za umetnost, ki organizira festival videa, za katerega je bilo to delo narejeno.
To je bila naša prva velika instalacija, ki jo je delalo jo je približno 40 ljudi. Vsa ekipa je sodelovala pri vseh stopnjah projekta - od gradnje konstrukcije do umetniške produkcije , dela v baru itn. Po Babel Tower so nas obhajali čudni občutki, ker smo vse skupaj naredili tako, da sodelujoči pri tem projektu nismo mogli najti v njem vsak svoje zgodovine. Ni se videlo dela vsakega posameznika, in pokazalo se je, da je to pravzaprav problem. Po tej izkušnji smo se odločili, da bomo še naprej delali tako, skupinsko, da pa bomo obenem izpostavili tudi več samostojnih del. Naredili smo projekt In Cube (V kocki), pri katerem je od vsega začetka sodelovalo kakšnih 20 ljudi. Zgradili smo 28 jeklenih modelov kock, ki se jih je dalo sestavljati kot lego kocke, iz katerih, če jih postaviš drugo zraven druge, nastane velika skulptura. V vsako kocko lahko postaviš svojo instalacijo, skulpturo, video itn., kar deluje kot majhna galerija, pa tudi kot oder za glasbo, video, performans itn. Doslej smo In Cube naredili trikrat v Franciji in enkrat v Quebecu.
Mislite, da vam je z In Cube uspelo najti ravnovesje med samostojnim in skupinskim načinom dela?
Z In Cube smo imeli na koncu enake težave kakor pri Babel Tower, kar pomeni, da smo za konstrukcijo in organizacijo porabili več časa kot za samo umetnost. Zato od takrat tudi nismo naredili nobenega tako velikega projekta več in smo se vrnili k bolj samostojnemu delu ali delu v manjših skupinah, po dva ali tri.
Kako si člani Station Mir med seboj delite sredstva in delo?
Imeli smo tri zaposlene, ki so bili plačani s pomočjo državnega zavoda za zaposlovanje mladih; oni so skrbeli za administracijo in biznis - bili so aktivni predvsem pri komercialnih projektih. Tisti, ki niso plačani, lahko uporabljajo material, pomoč, infrastrukturo za svoje projekte, ko pa delamo skupinski projekt ali ko potrebuje pomoč kateri izmed rezidenčnih umetnikov, so na voljo. Tak je naš dogovor. To je dogovor, ki temelji na zaupanju. Med seboj nimamo sklenjenih nikakršnih pogodb, ne štejemo ur itn. Vsi vemo, zakaj smo tu, in to vsekakor ni zaradi denarja.
Kako je mogoče, da tako organiziran prostor deluje tako dolgo, že celo desetletje?
To je umetnost, kajti vse temelji na človeškem in na osebnem. Človeško in osebno je tudi gonilo Station Mir. Zmerom se moramo o vsem pogovoriti, naš način dela ni ne hierarhičen ne specializiran. Nimamo sestankov enkrat na teden, kjer bi sprejemali nekakšne odločitve, ker smo tako ali tako ves čas skupaj in se nenehno pogovarjamo o raznoraznih projektih itn. Tudi nimamo odbora, ki bi odločal o tem, kdo bo prišel k nam za rezidenta. Vsak povabi umetnika ali umetnico, za katerega ali katero je prepričan, da je njegov ali njen projekt zanimiv. Če nas projekt zanima, se ga lotimo, čeprav zanj še niti nimamo denarja. To pa tudi pomeni, da moramo narediti več projektov za denar, da lahko realiziramo povabljene projekte.
Ali ste Station Mir utemeljili na kakšnem konceptu?
Tako kot galerija je tudi Station Mir konkreten odgovor na manko. V bistvu je konkreten odgovor na problem, s katerim smo se srečali, ko smo končali akademijo in nismo našli ustrezne strukture ali organizacije za razvoj svojega dela (od materiala, prostora itn.). Ta konkretni in na neki način politični odgovor na osebno situacijo je postal nekaj, kar ljudi zanima bolj, kot smo sprva mislili. Postal je nekaj skupinskega in odprtega za druge - platforma za sodelovanje in ne samo center, ki nudi sredstva za delo. Vendar pa strategije - v kaj bi radi, da se razvije naš prostor - nismo razvili že na začetku našega delovanja. Station Mir ni bil koncept od samega začetka; prej orodje, ki je postalo koncept, pravzaprav politična drža. Ja, govorimo raje o drži. Station Mir je bolj pozicija kot koncept. Vse kar sem naredil z galerijo in Station Mir, je drža, kajti v takih projektih lahko najdeš umetniške, politične, ekonomske, filozofske in še kakšne dimenzije. Samo da se vse to ni razvilo na teoretični, ampak na praktični ravni. V projektih, ki jih delamo, v načinu, kako delamo, in pri ljudeh, s katerimi delamo, se kažejo naša načela, drža in strategija, ki ni bila načrtovana kot strategija, ampak bolj kot način življenja. Po drugi strani pa so Station Mir od zunaj dojemali in še vedno dojemajo kot koncept.
Ali lahko poleg In Cube in Babel Tower opišete še kakšen drug umetniški projekt, v katerem je očitna vaša drža, ki zaznamuje tudi Station Mir?
Leta 1994 smo na festivalu performansa v Quebecu naredili nekakšen performans, v katerem smo bili človeško orodje. Odločili smo se narediti vse, samo performansa ne. Na festivalu smo bili natakarji, kuharji, vozniki, pomočniki, tehniki, maserji itn. Imeli smo uniforme in značke z napisi, ki so opisovali naše vloge, in vse te storitve smo tudi dejansko opravljali. Vse performerje/umetnike na festivalu smo tudi prosili, naj izpolnejo vprašalnik o svojih spretnostih, kaj konkretno znajo, in iz tega smo naredili nekakšno podatkovno bazo. Če je torej kateri od performerjev, na primer, potreboval pomočnika, smo imeli podatke o ljudeh, ki so mu znali pomagati.
To je bilo zelo zahtevna naloga, saj to ni bil dvajsetminutni performans na odru, ampak smo delali ves teden. Za nas pa je bilo tudi veliko bolj zanimivo - da smo bili zunaj, hkrati pa tudi znotraj okvira; bili smo povsod, in nikjer. Zanimivo je bilo opazovati reakcije ljudi, ki so bili nekoliko izgubljeni v tej situaciji, ker niso čisto dobro razumeli, kaj smo - ali smo umetniki ali kaj . Niso nas posebej napovedali, samo ves čas smo nekaj delali; bili smo vse in nič obenem.
Pa vseeno, to je bil performans.
Ja, seveda, toda zunaj okvira, pravzaprav smo bili mi okvir. Ta performans je bil tudi dobra priložnost za premislek o tem, kaj je umetnik in kaj je umetnost. Kot lahko vidite pri skupini umetnikov, kakršna je Station Mir, porabimo več časa za administrativna dela, kuho itn., kot za to, da delamo umetnost. Zdi se mi zanimivo, spremeniti v umetnost te stvari, ki jih običajno ne dojemamo kot umetnost. To je vprašanje drže. Kar koli lahko postane umetnost ali pa ne, ampak mi poskušamo prav to, obrniti stvari od zunaj navznoter. Kakor moje novo delo; v svoj računalnik sem vgradil software, ki lovi slike z mojih dveh zaslonov v polurnem razmiku. Princip tega dela je, postaviti na glavo moj odnos s strojem in narediti moj čas bolj kreativen - čas, ki ga porabim za delo za druge (kot grafični oblikovalec), čas za delo za Station Mir ali za urejanje elektronske pošte ali križarjenje po internetu. Ta material je nakopičen v obliki notesa ali dnevnika in bo postal žariščna točka video instalacije, ki bo prvič predstavljena oktobra 2004 v Johannesburgu, v galeriji The Premises. Ta proces raziskuje povezavo med intimnostjo in računalnikom, med mehanizmi mrež in avtorskimi pravicami za podobe. Del tega plena z zaslonov so posnetki umetnikov, za katere delam in ki so mi poslali e-mail ali katerih spletno stran sem obiskal. Odločil sem se, da jim pošljem ta plen, in jim dal vedeti, da si lahko to podobo, ki je za trenutek postala moja, "prilastijo nazaj", da bo iz tega nastala zbirka skupnih trenutkov. Postavil sem že spletno stran z vsemi odzivi: http://www.station-mir.com/thesharedlibrary.
Prej ste rekli, da se po In Cube niste lotili nobenega večjega projekta zato, ker ste pri tem porabili več časa za organizacijo kot za umetnost. Zdaj ste govorili, da vas zanima, kako spremeniti v umetnost stvari, ki jih ne dojemamo kot umetnost, in potem kot nov primer omenili svoj novi samostojni projekt. Kakšne so prednosti in kakšne nevarnosti samostojnega oziroma skupinskega načina dela?
Bistvena razlika med tem, ali delaš sam ali v skupini, je v racionalnem uravnavanju egov, ki so pri umetnikih močno prisotni in jih je včasih težko uskladiti. Sicer pa se mi zdi, da je ideja o demokraciji v umetnosti zelo kompleksna. Zgodovina nas uči, da večina ne vidi nujno prav in da je treba znati ostati sam svoj in zagovarjati lastne pozicije. Ampak skupinska praksa ti vendarle omogoči, da se zelo pragmatično vprašaš o samem sebi in svojem delu in se soočiš s temi spoznanji. Skozi jezik in izmenjavo začneš ustvarjanje dojemati drugače in kot posameznik lahko iz tega potegneš kar največ.
Bistveno se mi zdi, v kontekstu umetnosti govoriti tudi o drži in ne samo o artefaktih .
To je tudi moja kultura, moje osebno ozadje, ki gre od Dade do Fluxusa in ki daje drži prednost pred objektom. Ta pristop je prisoten tudi pri projektu Club Automatique. Ko delamo ta projekt, so ljudje zmedeni, ker čakajo na nekaj konkretnega; pričakujejo gledališče ali predstavo, pa ni tako. Club Automatique je bolj občutek, ozračje; je projekt, v katerega se moraš poglobiti, v katerega se moraš zaplesti. Je nekakšna zabava z vsebino - s hrano, predavanji, performansi, z glasbo, videom itn. Vse je prepleteno, celo kuhar je vključen v sistem; njegov nož je, recimo, čez MIDI sistem povezan z zvokom in sliko, tako da lahko nadzoruje video in zvok, medtem ko pripravlja hrano. Običajno pred dogodkom, ki navadno traja dvanajst ur, organiziramo tudi delavnico v katero poskušamo vključiti lokalne študente, umetnike in druge in z njimi narediti veliko skupino. Včasih projekte predvajamo tudi v živo po TV in po internetu. Doslej sem bil trikrat v ekipi projekta Club Automatique: v Sloveniji na festivalu hEXPO leta 2000, V Hérouville Saint-Clair v Centru za umetnost leta 2001 in v Indoneziji leta 2002. Osnovna skupina (Gérard Couty, Michel Piet, Rotraut Pape, Jacques Bigot, Christopher Müller, Mike Hentz in jaz) je zelo neformalna in se vsakič spreminja. Srečujemo se za projekt, sicer pa ne sodelujemo. Člani osnovne skupine namreč niso tudi člani Station Mir, ampak prihajajo iz Francije, Berlina in Hamburga.
Tudi Club Automatique kaže, kakšen je moj pristop pri delanju umetnosti. Ta je povezan tudi z vprašanjem hrane, ki je dober način, kako stvari obrniti na glavo. S hrano daš določen okvir, toda v resnici spremeniš ta okvir v nekaj drugega, pri čemer gledalec postane igralec v središču prizora, v katerem lahko vpliva na situacijo.
Na predavanju ste tudi omenili festival EntreLaps, ki se je ukvarjal neposredno z (lokalno) publiko, ki ste ji hoteli pojasniti svoje delo v okviru Station Mir in pri tem za za pripomoček imeli tudi hrano.
Za nas je delo na lokalnem nivoju zelo pomembno (zaradi lokalne publike smo na začetku tudi toliko delali na lokalni televiziji), sicer ostaneš v majhnem krogu sodobne umetnosti, za katero mislim, da je zaprta sama vase. Po mojem je pomembno, da delaš na obeh nivojih.
Naši veliki projekti so mogoče res malce spektakularni, toda največ delamo v laboratoriju, "pod vodo". Zato je včasih ljudem težko pojasniti, kaj počnemo v naši hiši cele dneve. Odločili smo se, podobno kot v primeru lokalnega TV programa, da organiziramo umetniški festival EntreLaps, da bi se povezali z lokalno skupnostjo. Prejšnje poletje smo tako organizirali vrsto prireditev, s katerimi smo hoteli pripraviti do sodelovanja bližnje sosede Station Mir. Sedem sobotnih večerov zapored smo organizirali razstave, koncerte, performanse itn., z več kot 70 umetniki in s skupino 30 ljudi, ki so skrbeli za organizacijo. Za nas je bilo pomembno, da ponudimo ljudem priložnost, da vidijo drugo plat dela v Station Mir. Sosede smo povabili na prijetno večerjo, kjer so si poleg tega vzeli čas za druženje z umetniki, ki so bili tisti čas rezidentje v Station Mir, se z njimi pogovarjali in si ogledali njihova dela. Prišlo je več kot 1000 ljudi. To je bil projekt o tem, kako iti ljudem naproti, kako jih pritegniti in jim dati nekaj napotkov, kako se približati sodobni umetnosti. Najpreprostejši in najboljši način je, da se z ljudmi pogovarjaš in se družiš z njimi v prijetnem ozračju in hrana lahko pri tem igra pomembno vlogo.
Ali je v Franciji še kaj podobnih centrov? Ali sodelujete s podobnimi pobudami?
Sodelujemo z nekaterimi festivali videa in umetniki iz vse Francije in od drugod. V Franciji je veliko rezidenčnih programov in studiov, toda naša posebnost je, da so v Station Mir sami umetniki in da se v projekte rezidenčnih umetnikov vključujemo tudi na umetniškem nivoju in torej na nivoju vzajemnega sodelovanja.
Bo to, da je šel državni program za zaposlovanje mladih h koncu, kako vplivalo na dejavnosti Station Mir? Kje bo Station Mir čez deset let in kaj načrtujete v bližnji prihodnosti?
Situacija se je zelo spremenila, saj je danes res laže delati z avdiovizualnimi mediji ali multimediji, ker so računalniki in tehnična oprema cenejši. Zaradi tega ljudje ne čutijo več take potrebe, da bi se organizirali v skupine, kot pred desetimi leti, ko smo začeli s Station Mir. Imeli smo tudi veliko srečo, da smo imeli ta petletni državni program pomoči, da smo lahko zaposlili tri ljudi, še posebno, ker nam je to dalo čas za naše projekte. Ta program pomoči se je zdaj končal. Našo zdajšnjo situacijo občutim kot paradoks, ker bo življenje odslej verjetno bolj zapleteno - zaslužiti bo treba za preživetje, vendar pa upamo, da bomo kot umetniki spet bolj neodvisni in svobodni, da ne bomo več zapravili toliko časa za tekanje za denarjem in se bomo bolj osredotočili na umetniške projekte. Mislim, da smo končno prišli do roba med umetniškim in profesionalnim; vsak se bo odločil za svojo pot.
Station Mir ni mrtva; še vedno pripravljamo nekaj projektov, samostojne razstave, skupinski avdio CD, rezidence itn., vendar moramo najti drugo pot, da bomo lahko nadaljevali svoje sodelovanje z umetniki, s katerimi delamo že dolga leta, pa tudi z vsemi tistimi, ki jih ves čas srečujemo in ki si želijo biti vključeni v Station Mir ali pa hočejo izkoristiti našo tehnično in človeško podporo. To pa je kar lep izziv!