Saša Nabergoj
Pogovor z Morenom Miorellijem in Donatello Ruttar
Leta 1994 sta v Topolove povabila prijatelje umetnike. Kako je prišlo do te iniciative? Kdaj se je rodila ideja, kako sta jo razvijala? Kaj vaju je gnalo, da sta pripravila Postajo na koncu ceste?
Vas Topolove določajo meja, osamljenost, zapuščenost, težke zgodovinske okoliščine, bujna narava, jezikovna in kulturna posebnost . Zdelo se nama je, da bi lahko te močne značilnosti spodbudile ustvarjalnost umetnikov in vseh tistih, ki so v stalnem iskanju >nenavadnih< krajev, lahko bi rekli krajev duše, nemirne duše. Obstajajo namreč kraji, za katere se zdi, da čakajo človeka, ki jim bo prisluhnil in kateremu bodo odkrili vse svoje bogastvo. Topolove je eden od teh krajev. Dejstvo, da se tu cesta konča, je le ena od simbolnih vrednot vasi. Konec je namreč hkrati tudi začetek, dovolj je, da se človek obrne. Obenem ni prehodni kraj, ampak je cilj, ki terja odločno voljo, stopiti na pot. Kdor ni še bil tu in se je odločil, da se povzpne do Topolovega, je prisluhnil svojim najbolj pustolovskim in neracionalnim vzgibom.
Na začetku, ob prvih korakih Postaje, smo hoteli tudi izzivati Zgodovino, saj je usodno vplivala na Topolove in vso Benečijo. Hoteli smo izzvati usodo >zamejenih< ljudi in preveriti, če bi se lahko vas Topolove, ki je ni na nobenem zemljevidu, spremenila v >postajo<, torej v kraj prihodov in odhodov ter možnih neprekinjenih srečanj.
Postaja temelji na gostoljubju domačinov, na povezovanju vseh tako ali drugače sodelujočih. Zdi se, da zaradi svoje uspešnosti postaja vedno bolj množična. Kako bo zdaj, ko je zrasla, ohranila svojo posebnost, da na njej sodelujejo prav vsi, ki tja pridejo? To ponavadi deluje le, če ni preveč ljudi.
Publika, ki je letos obiskala Topolove, ni bila množica. To je beseda, ki pomeni kaos, zmedo in zbeganost. Včasih že samo trije ljudje ustvarijo množico, in to se nam je tudi dogajalo, prva leta. Recimo, da v Topolove prihaja veliko posameznikov, ki nikakor ne tvorijo množice.
Katere kriterije uporabljate pri selekciji sodelujočih?
Kriterij selekcije je >trebuh<, občutek takojšnje sorodnosti s človekom, zaznava možnosti za naklonjenost, spoštovanje, sodelovanjer, nesebičnost, skupne poglede, ki ne upoštevajo kalupov, kakršen je >svet umetnosti<. Ni glavnih sodelavcev, >topolovški< veter lahko zapiha iz vseh strani in vseh okolij, umetniških in tudi neumetniških.
Kakšen je odziv domačinov na umetniške intervencije? Še posebej me zanima, kakšen odmev imajo, denimo, projekti, ki se ukvarjajo z >veličastno< zgodovino vasi, ki jo nekateri še pomnijo (vsaj iz pripovedovanja): denimo knjižnica Valentina Gorjupa ali pa lanski projekt Daniela Casalija?
Za mnoge prebivalce iz Topolove je Postaja roža v gumbnici, nekakšna revanša po desetletjih težke, skrite, sramotne zgodovine (fašizem prej, hladna vojna potem). Jasno se zavedajo, da je spomin pomemben, a pomembna je tudi priložnost, da jih kdo posluša. Prebivalci so v tem smislu izjemno odprti. V obdobju hladne vojne so se navadili na prisilni molk in na cenzuro, sedaj pa sprejemajo pobude z veliko odprtostjo. Zavedajo se tako, da ni bila njihova zgodovinska izkušnja zaman, da ne >delajo< zgodovine le v mestih. Vendar so tudi nekateri primeri, ko je Postaja potencirala mržnjo nekaterih oseb do skupnosti in samih sebe. A velika večina (80 odstotkov) prebivalcev je strnjena in gorje tistemu, ki jim kritizira >praznik< in umetnike!
Projekti so se zadnjih deset let ukvarjali z vasjo in njeno zgodovino, letos pa se prvič umetnik ukvarja s samimi vaščani oziroma z vsemi, na katere bo naletel, čakajoč v zasedi. Govorim seveda o projektu Piermaria Ciania in me zanima, kako je bila sprejeta ta intervencija.
To ni bilo prvič. Tudi v preteklosti smo imeli zelo veliko projektov, ki so od umetnika zahtevali >romanje< od hiše do hiše, da je zbral glasove, spomine, fotografije izseljenih ali preproste pripovedi o osebnih izkušnjah. Tega so se lotili Merieken Verhayen, Katherine Liberovskaja, Ricardo Vivar, Gertrude Moser Wagner, Gianfilippo Pedote, Massimo Toniutti in številni drugi. Prebivalci so zelo sproščeni pred kamero ali mikrofonom, in to tudi zaradi tega, ker se vsak lahko izraža v jeziku, ki mu je bolj domač, v slovenskem dialektu ali italijanščini. Temu sledi radovednost, hočejo se ponovno videti in slišati ali odkriti sebe in svoja pričevanja v umetniškem delu. Vse to pa z zavestjo, da so del >igre< in tudi protagonisti zgodovine, ki je drugačna, končno lahkotnejša. Recimo, da dosti laže privolijo v intervju o svojem življenju, kot pa v to, da naredi njihovo fotografijo, ki ohranja >le< podobo o njih.