Med ognjem in umetnostjo
Borut Hlupič, Kvantna angelska umetnost
John Baldessari , "I will not make any more boring art."
Marina Abramović in Ulay, The Lovers/The Great Wall Walk
Željko Jerman, Martine instalacije

Med ognjem in umetnostjo
Galerija Škuc, Ljubljana
23. 6. do 24. 7. 2004

Razstava Med ognjem in umetnostjo je manifestacija desetmesečnega intenzivnega seznanjanja ter ukvarjanja s sodobno umetnostjo in je odraz končnega izbora umetnice/umetnikov ter njihovih del. Razstava je nastala v okviru Tečaja za kustose, ki poteka letos že sedmič v sklopu Sveta umetnosti: šole za sodobno umetnost, Zavoda SCCA- Ljubljana.
Proces nastajanja pričujoče razstave je bil za vse vključene zanimiva in predvsem pomembna izkušnja. V poteh svoje formacije se je razvijal in nagibal v različne smeri raziskovanja, tematskega zoževanja ter se na določeni stopnji izluščil v vodilno rdečo nit razmišljanja - vprašanje umetnikove osebne, prelomne življenjske izkušnje.
Osrednjo temo razstave Med ognjem in umetnostjo lahko pogledamo iz dveh temeljnih zornih kotov. Na eni strani razstava raziskuje umetničino/umetnikovo osebno izkušnjo, močno osebno izpoved, ki v (ne)posredno vpletenem zaneti občutek "notranjega ognja". Te izkušnje imajo v njihovem življenju tako daljnosežen vpliv, da jih zaznavamo kot prelomne, odločujoče trenutke bivanja, ki imajo kot taki vpliv na nadaljnji tok življenja. Tem izkušnjam pa ne zadostuje samo "predelava" v vsakodnevnem življenju, ampak se le-te transformirajo v umetniškem delu, ki jih s tem postavi v širši kontekst javnosti. Na drugi strani razstava preizprašuje, vsaj na prvi pogled, nasprotno izkušnjo, ki se oplaja v polju umetnosti. Gre za premišljevanje o vprašanju (s)miselnosti umetniškega ustvarjanja in pogledu na različne aspekte umetnosti nasploh. Ta pogleda na razstavljena dela se srečata v poskusu obračuna s preteklostjo, ki se odrazi v simbolnem umetniškem dejanju, osebnem ritualu ter procesu očiščevanja.
Razstava Med ognjem in umetnostjo raziskuje različne načine sovplivanja pomenskih in pojavnih oblik umetniškega dela. Izbrana umetnica/umetniki imajo osnovno izhodišče svojega delovanja v konceptualni umetnosti. Razstava poskuša slediti toku razvoja te smeri umetnosti in se v tem okviru vpraševati o mestu osebne umetnikove izkušnje, o ločnici med absurdnim ponavljanjem določene geste na eni strani in meditativnim očiščevanju na drugi.
Ena izmed izstopajočih metaforičnih intenc naslova je pogled na umetnost, ki jo "žene notranji ogenj ustvarjanja", moč notranje izkušnje, ki sili v realizacijo umetniškega dela, pa naj je to 2000 km "korak za korakom" prehojene poti, 400 popisanih strani besedila in nepreštevno število poslikanih površin s ponavljajočim se motivom, polurnega zapisovanja enega in istega stavka, ali pa močna povezanost z ljubljeno osebo in odnos s predmeti, ki so nabiti s čustvi ter spomini, ki jih obnavljajoča moč ognja simbolično prestavlja v drugo resničnost. Možnih vzgibov teh dejanj je veliko, ali je to katarza in očiščenje, je vzrok notranji ogenj, (samo)ironija, umetnost?
Iskanje umetnikove izkušnje, ki bi se na nek način eksplicitno inkorporirala v umetniškem delu, je še posebej zanimivo in odpira na nek način nekoliko zaprta vrata našega prostora.

Na razstavi sodelujejo:
Željko Jerman Martine instalacije, Marina Abramović in Ulay The Great Wall Walk/The Lovers, John Baldessari I will not make any more boring art, Borut Hlupič Angeli (2003/04) in Teologija astronomije in arhitekture.

Kustosi razstave:
Vesna Čadež, Petra Kapš, Tevž Logar, Alja Mravljak, Andrej Savelli, Jasmina Založnik, Špela Zidar

Borut Hlupič, Kvantna angelska umetnost
(serija slik Angelov, del rokopisa Teologija arhitekture in astronomije)

Slike angelskih bitji so likovna predstavitev "eteričnega" sveta, ki ga je avtor spoznal v razodetju in ga od takrat naprej povsem okupira. Angeli so vodilni motiv Hlupičevih del, vsakega od njih spremljajo verski, kozmični in magični simboli onostranstva. Hlupičeva umetnost je navdihnjena z Božjo dobroto in pomeni razodevanje onostranstva v tostranstvu. Hlupič deluje kot nekakšen medij, ki "eterične" oblike spreminja v zemeljske, tudi neposvečenim razumljive forme. Za umetnika je slikarstvo poleg glasbe, za katero sam pravi, da nima dovolj talenta, najprimernejši medij za izražanje angelskega sveta, saj lahko pride do izraza na najpreprostejši, prvinski način. Pri ustvarjanju tako vedno posluša glasbo. Zaradi velike želje in skoraj obsesivne nuje po stalnem in čimbolj vernem prikazu angelov je Hlupičeva produkcija precej velika, tako je podlaga za sliko lahko karkoli. Angelska bitja so velikokrat naslikana na odpadne kose lesa, vrata omar ali dele bele tehnike.
Poleg slik angelov je na razstavi Med ognjem in umetnostjo predstavljen del Hlupičevega rokopisa Teologija astronomije in arhitekture, ki obsega 400 strani. Besedilo je, po besedah avtorja, knjiga razodetja. Umetnik v njej razlaga svoje dojemanje in doživljanje onostranstva, na katerega je poleg razodetja imelo velik vpliv srečanje z antropozofijo Rudolfa Steinerja. V predstavljenem delu teksta Hlupič govori o kvantni umetnosti. Pravi, da je cilj umetnosti neposredno videnje celote, umetnost naj bi se začela tam, kjer znanost odpove. Kvantno umetnost lahko ustvarja subjekt, ki se zaveda samega sebe in misli o esenci lika. Iz take misli nastane lik, ki je nosilec izkušenj različnih svetov. Tak prenos mora potekati povsem spontano, z veliko motivacije in močno koncentracijo zavesti. Ustvarjalni subjekt žene želja po samouresničitvi. Umetnost je torej sprejemanje in razčlenjevanje vtisov iz vesolja ter dojemanje smiselnih zvez med njimi.

John Baldessari , "I will not make any more boring art."
(1971, video, 32 min)

Z dovoljenjem Video Data Bank

Na začetku svoje umetniške kariere se je John Baldesari ukvarjal predvsem s slikami na platnu in kolaži. Začel pa se je spraševati, zakaj mora biti nekaj vpeto v okvir, da se kvalificira kot umetnost. Tako umetnost lahko dela vsak, sam pa je hotel ustvarjati umetnost, ki bi presegla platno in okvirje. Kar je do tedaj ustvaril, ni vodilo v pravo smer, nabiralo se mu je v ateljeju, bilo v napoto, začenjalo ga je dušiti. V enem svojih predhodnih del se je vprašal: "Svet ima preveč umetnosti - sam sem naredil preveč predmetov - kaj zdaj?" Na novo je lahko zadihal samo tako, da se je znebil vsega starega in dobesedno opravil spomladansko čiščenje. Odločil se je, da bo stvar delovala samo, če jo bo opravil s pompom. Naložil je vsa svoja dela, nastala med leti 1953 in 1966, jih odpeljal v krematorij in kremiral. Svoj projekt je prijavil pri notarju in objavil neke vrste pravno notico v lokalnem časopisu - napol osmrtnico. Ostanke je shranil v devet žar in pol v obliki knjige in jih skupaj z bronasto ploščico, izrezkom iz časopisa in fotografijami performansa razstavil v galeriji. Za simbolično reciklažo pa je poskrbel tako, da je nekaj pepela primešal testu za kekse in le-te ponudil prijateljem...

To delo je pri Baldessariju pomenilo premik od slikarstva k umetnosti, ki raziskuje dialog med sliko in tekstom. Oziroma, kot je obljubil v naslednjem delu: "I will not make any more boring art."

Baldessarija so povabili, da bi v Nova Scotia College of Art and Design pripravil razstavo. Ker niso imeli denarja za plačilo njegove poti, je sam predlagal, naj študentje napišejo na stene galerije: "I will not make any more boring art." Na njegovo presenečenje so študentje z napisom prekrili stene celotne galerije. Iz tega je naredil video, v katerem njegova roka 30 minut neprekinjeno piše "I will not make any more boring art."

Kaj pomeni to delo? Baldessarija je zanimala predvsem umetnost, ki je spodbujala premislek, v nasprotju z golo vizualno likovno umetnostjo. Zato je začel običajno sliko kombinirati s tekstom, ki je povsem navadno sliko postavil v popolnoma nov kontekst, gledalec se je začel spraševati o smislu vsega skupaj. Baldessari je to običajno dosegal na zelo duhovit način, zaradi česar mnogi trdijo, da je bolj šaljivec kot umetnik.

"I will not make any more boring art." označuje prehod iz prejšnje 'zgolj gole vizualne likovne umetnosti' v bolj 'intelektualno' umetnost. Prejšnja umetnost, pa tudi konceptualizem in minimalizem, so postali dogočasni. Pisanje fraze "I will ..." v nedogled izgleda na prvi pogled kot osnovnošolska kazen, ker je nekaj ušpičil, vendar pa deluje bolj kot mantra, ki mu bo pomagala razčistiti s svojo staro umetnostjo in začeti znova. V tem ključnem delu se proti dolgočasnosti bori z dolgočasnostjo. Ali naj mu gledalec verjame? Mu je uspelo?

Marina Abramović in Ulay, The Lovers/The Great Wall Walk
(1988, barvni video, 60 min)

C VG Bild-Kunst, Bonn 2004

Marina Abramović in Ulay (Uwe Laysiepen) sta v projektu, performansu in videu The Lovers/The Great Wall Walk prekinila svoje razmerje. Skupaj sta prehodila več kot 2400 kilometrov Kitajskega zidu, ki v celoti obsega 3200 kilometrov, da bi se ob srečanju dokončno poslovila. Pohod je trajal 90 dni. Začel se je 30. marca 1988 in končal 27. junija 1988. Ulay je svojo pot pričel na zahodnem koncu zidu v pokrajini puščave Gobi, Marina Abramović pa na vzhodnem predelu zidu v zalivu Bohai na Rumenem morju. Hodila sta, dokler se nista srečala pri Er Lang Shan, v Shenmu, pokrajini Shanxi.
Kitajski zid se vzpenja in spušča po gorah, ravninah, poteka ob rekah in jezerih ter odraža zemeljsko zrcaljenje Rimske ceste. Namen nastanka zidu je bila obrambna zaščita pred ljudstvi, ki so vdirala s severa. Marina Abramović se je vzporedno s projektom hoje po področjih Kitajskega zidu hkrati seznanjala z različnimi sestavnimi materiali tal. V legendah, ki jih pripovedujejo tamkajšnji prebivalci, so področja zidu povezana z zmaji; le-ti naj bi sledili zemeljskim energijskim linijam - tokovom. Posamezni predeli Kitajskega zidu so imenovani po zmajih, ki so odraz različnih rudnin; rdeči zmaj kot železo, črni kot premog, zeleni kot baker ... Ob hoji po teh področjih lahko zaznavamo 'močno energijo'. Ne le telesno, tudi misli postanejo jasnejše. Tako nas njuna pot spominja na pot samoočiščevanja, na zadnjo pot spominov in osebnega razčiščevanja preden sta se dokončno razšla.
Njuna pot v umetnosti je izhajala iz zelo močne povezanosti na osebni ravni. Njun prvi skupni performans Relation in Space, ki sta ga leta 1976 izvedla na Beneškem bienalu, lahko pogledamo v odnosu do njunega zadnjega skupnega perfomansa The Great Wall Walk. V prvem sta se gola in z vso fizično močjo teles ter koncentracijo uma zaletavala drug v drugega. Njuna močna erotična in čustvena napetost je še povečala sinergijo performansa. V povazavi z zadnjim skupnim performansom se prostorska relacija razširi skoraj v neskončnost in metaforično zavzame kozmične razsežnosti (Kitajski zid kot zemeljska materializacija Rimske ceste). časovna sestavina je bila podaljšana, čustvena in erotična raven njunega skupnega bivanja in delovanja pa je razpadla. Korak za korakom sta hodila drug proti drugemu in se 27. junija 1988 poslovila, tako na zasebnem kot umetniškem področju. Kitajski zid je bil skozi stoletja gradnje in propadanja ter z različnimi namembnostmi svojega nastanka in smiselnosti obnove podvržen eroziji, razpadu, uporabi domačinov za svoje lastne potrebe. Tako je bila tudi njuna pot predana toku življenja. The Great Wall Walk je za oba predstavljal velike fizične in mentalne napore, bil je performans brez so-človeka v performativnem trajanju.
Medsebojno sodelovanje v performansih je kljub izrazitemu vprašanju spola temeljilo na poskusih uravnoteženja moške in ženske plati raziskovanja določenih vsebin. Ustvarjala sta simetrične performanse, ki so temeljili na bipolarnosti, enakosti in enakovrednosti porazdeljene energije, kjer je bilo še posebej pomembno vprašanje ega. Marina Abramović je pred sodelovanjem z Ulayem v svojih performansih delovala z izjemno močno 'moško' energijo, ki se je po njunem razhodu ponovno pričela izražati. Njuna intimna povezanost v zasebnem življenju ni prenesla različnih napetosti, kar je bilo tesno povezano z njunim umetniškem delovanjem. Njuno javno delovanje je bilo tudi zasebno in obratno, česar pa nista več mogla obvladovati. Ko sta se razšla, nekaj let nista izvajal performansov.

ŽELJKO JERMAN, Martine instalacije
(2004, print fotografije in video)

"Nekaj strašnega je čutiti, kako odteka, kar imamo. Čeprav nas na to veže le želja, da bi spoznali, ali je sploh kaj trajnega." (Lautremont)

Martine instalacije, v obliki print fotografij in videa, je umetnikova avtobiografska izpoved, ki vsebuje elemente dnevniškega zapisa in fotoalbuma. Na print fotografijah vidimo interier stanovanja pokojne umetnikove mame Marte, kjer ima vsak predmet točno določeno mesto in svoj "hierarhični" položaj. V videu pa gre za osebno umetnikovo izpoved, ki je dejansko emocionalni odziv na interier Martinega stanovanja in predmete, ki bivajo v njem in nosijo spomine odnosa med materjo in sinom.
Umetnik s pomočjo simbolov govori o svojem čustvenem stanju in o odnosu s sedaj že pokojno mamo. Umetniško delo je dvoplastno, in sicer gre za dialog med intimno ready-made instalacijo, kultnim uničevanjem ter zažiganjem.
Ko govorimo o intimni ready-made instalaciji, imamo v mislih trivialne predmete meščanskega miljeja v stanovanju pokojne mame Marte, ki jih je umetnik na podlagi svoje emocionalne vrednostne presoje iz intimnega bivanjskega prostora prenesel v strogo determinirani galerijski prostor. S tem dejanjem je umetnik trivialni predmet "sakraliziral" in mu s tem omogočil, da si pridobi še večjo značajnost, ohrani spominske in emocionalne lastnosti.
Sklepno dejanje, s tem druga plast umetniškega dela, je kultni zažig, v katerem ogenj postane glasnik iz sveta živih v svet mrtvih in uničuje Martine predmete, ki so tvorili interier njenega stanovanja. Kombinacija kultnega zažiga, ki omogoča večnost in dialog z univerzumom, ter tradicionalnega običaja, ki se zrcali skozi uničevanje pokojnikovih stvari, deluje kot iniciacijski obred, predvsem pa gre v tem umetniškem delu za simbol očiščenja in za umetnikov umetniški svetovni nazor: "Vsaka destrukcija naredi novo konstrukcijo."
Vsekakor gre za umetnikov romantični moment, ki se v Martinih instalacijah prične s print fotografijami interierja stanovanja, se stopnjuje z videom in doseže vrhunec s kultnim zažigom predmetov, kar sproži stanje katarze in čustvovanja. Umetnik je z umetniškim delom Martine instalacije zaključil obdobje svojega življenja in odnos s svojo materjo, več kot jasno pa je, da ne bo pozabljeno, ampak bo zapisano v večnost.